Knjiga Čena

Knjiga Čena ali Čen šu (poenostavljeno kitajsko: 陈书; tradicionalno kitajsko: 陳書; pinjin: Chén shū) je bila uradna zgodovina dinastije Čen, ene od južnih kitajskih dinastij. Knjiga Čena je del uradnih Štiriindvajsetih zgodovin cesarske Kitajske. Sestavil jo je zgodovinar dinastije Tang Jao Silian in jo dokončal leta 636. Knjiga je zgodovinsko biografsko delo v 36 zvezkih in opisuje 33 let dolgo obdobje od začetka vladavine Čen Bašjana (cesar Vu iz Čena) do konca vladavine zadnjega vladarja dinastije Čen Šubaa (cesar Hovdžu iz Čena).^[1][2]

Čen šu je sestavljena iz 36 zvezkov biografij, vključno s 6 zvezki biografij cesarjev in 30 zvezki biografij drugih oseb. Poleg Zgodovine dinastije Čen in starejšega osnutka, ki sta ga sestavila Jaov oče in sin, zgodovinski viri Čen šuja vključujejo osem zvezkov Zapisov o življenju Jongdinga, triindvajset zvezkov Zapisov o življenju Tjandžjija, deset zvezkov Zapisov o življenju Tjankanga, 56 zvezkov Zapisov o življenju Tajdžjana, štiri zvezke Zapisov o življenji Džideja in drugo zgodovinsko gradivo in knjige, ki so jih napisali drugi avtorji.^[1]

Dinastija Čen je oživila gospodarstvo južne Kitajske in bila metropola za trgovce in budiste vse do Indije in jugovzhodne Azije. ^[1] Knjiga Čena je kratka v primerjavi s Knjigo Ljanga in Knjigo Suja,^[1] vendar je velik del zgodovine dinastije Čen vključen v druge knjige, na primer v Knjigo Suja. Poleg tega je kraljeva družina Čen obdržala visok politični položaj, ugled in moč v kasnejši kitajski dinastiji Tang. Čen Šuda in Čen Ji, na primer, sta uživala veliko naklonjenost cesarjev dinastije Tang. V cesarsko družino Tang je bilo poročenih veliko članov družine Čen.^[2] Šuandzang/Čen Ji je znan po svojem romanju v Indijo in se pojavlja v kitajskem epskem romanu Potovanje na zahod. Čen Ji je bil tudi "zapriseženi brat" cesarja Tajdzonga in prejel vljudnostno ime Tang Sandzang. Velik del zgodovine družine Čen se torej nadaljuje po dinastiji Čen v zgodovinah poznejših kitajskih dinastij.

Jao Silian se je pri pisanju zgodovine v veliki meri opiral na izvirni rokopis svojega očea Jao Čaja. Knjiga je eden od najpopolnejših obstoječih opisov dinastije Čen. V knjigo so vključeni tudi komentarji, vključno s tistim predsednika vlade Tanga Vej Dženga.

Razen na Jao Čajeva zgodnejša dela se je Jao Silian skliceval na sodobne sodne dnevnike Gu Jevanga (519-581) in Fu Veja (531–585) ter starejše besedilo, prav tako imenovano Čen šu, ki ga je sestavil Lu Čjong (537-586).^[3]

Obstajajo tudi druge zgodovine dinastije Čen, vključno z Dzidži tongdžjanom, napisanim v času dinastije Song.

Jao Silianov oče Jao Ča je bil zgodovinar južnih dinastij. Jao Silian, s pravim imenom Džjan, je bil minister in pisatelj v dinastiji Čen. V dinastiji Suj je bil tajnik in dobil od cesarja ukaz, da nadaljuje pisanje zgodovine dinastij Ljang in Čen. Kasneje je za svoje dosežke v kar treh dinastijah - Čej, Suj in Tang, dobil neuradni naziv "cenjen konfucijanski učenjak".

Po očetovi smrti leta 606 je nadaljeval pisanje obeh zgodovin. Po uničenju dinastije Suj je bil v dinastiji Tang imenovan za pisca muzeja Hongven. Knjigi Ljanga in Čena je dokončal leta 636.