Hebrejščina

Hebrêjščina je semitski jezik iz afroazijske jezikovne družine, ki ga govori okrog 6 milijonov ljudi, živečih večinoma v Izraelu, delih palestinskih ozemelj, ZDA in v judovskih skupnostih širom sveta. Zapisuje se s hebrejsko abecedo.

Hebrejščina
עִבְרִית ʿIvrit
Izgovarjava	[(ʔ)ivˈʁit] - [(ʔ)ivˈɾit][note 1]
Materni jezik	Izrael, judovska naselja na Zahodnem bregu;[1] uporablja se globalno kot liturgični jezik za judovstvo
Št. maternih govorcev	(5,3 milijonov kot prvi jezik cited 1998)[2]
Jezikovna družina	afroazijski semitski osrednjesemitski severozahodni semitski kanaanski hebrejščina
Zgodnejše oblike	biblijska hebrejščina mišna hebrejščina srednejveška hebrejščina
Standardne oblike	moderna hebrejšina
Pisava	hebrejska abeceda hebrejska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Izrael
Priznani manjšinski jezik	Poljska[3]
Regulator	Akademija hebrejščine (האקדמיה ללשון העברית)
Jezikovne oznake
ISO 639-1	he
ISO 639-2	heb
ISO 639-3	Oba: heb – moderna hebrejšina hbo – biblijska hebrejščina
Glottolog	hebr1246
Linguasphere	12-AAB-a
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Jedro hebrejske Biblije, Tora, o kateri krščanska in judovska vera učita, da je bila prvič zapisana za časa Mojzesa pred nekako 3.300 leti, je napisana v klasični ali biblijski hebrejščini. Judje so jo vedno imenovali לשון הקודש - Lašon ha-kodeš, kar pomeni sveti jezik. Tudi besedila, pisana v tem jeziku, imajo za sveta. Večina učenjakov verjame, da je bila ta različica hebrejščine po prvem uničenju Jeruzalema, ki so ga leta 607 pr. n. št izvedli Babilonci s kraljem Nebukadanezerjem II., v vsakdanji uporabi nadomeščena z mišnajsko hebrejščino in krajevno različico aramejščine. Verjetno je, da je hebrejščina po zmanjšanju števila judovskega prebivalstva v delih Judeje pod rimsko zasedbo, prenehala obstajati kot govorjen jezik okrog leta 200, vendar je ohranila svoje mesto glavnega pisanega jezika še v nadaljnjih stoletjih. V hebrejščini niso bila zapisana le izključno verska besedila, marveč tudi pisma, pogodbe, znanstvena, filozofska, in medicinska besedila, poezija in protokoli dvorov. Jezik se je tako s prevzetimi besedami in neologizmi prilagajal novim področjem in izrazoslovju.

Hebrejščino so v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju oživili kot govorjeni jezik in jo imenovali sodobna hebrejščina (עברית ivrit). Kot govorjeni jezik Izraela je nadomestila nekaj jezikov, ki so jih govorili Judje tistega časa, vključujoč arabščino, judezmo (tudi ladino), jidiš, ruščino in druge jezike, ki jih je govorila judovska diaspora.

Sodobna hebrejščina je leta 1921 postala uradni jezik britanske Palestine in glavni uradni jezik države Izrael, poleg arabščine, ki je v novi državi ohranila svoj položaj.