Janez Janžekovič

Rojstvo	4. marec 1901({{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) Zagojiči[d]
Smrt	9. marec 1988({{padleft:1988|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (87 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija[d]  SHS  Cislajtanija[d]
Poklic	pisatelj, teolog, filozof, duhovnik

Janez Janžekovič, slovenski duhovnik in filozof, 1901–1988.

• Pamet in vera pravita, da je borba za narodovo svobodo človekova pravica, še več, naša sveta dolžnost.^[1]

• Nerazumljivo in nedopustno pa je, da se je stari red v svoji stiski naslonil na okupatorja, ki je bil po vrhu smrtni sovražnik našega naroda. S tem je zagrešil veleizdajo in se ne samo pri nas, ampak pred svetovno javnostjo onemogočil.(o kolaboraciji)^[2]

• Zastopniki Cerkve, ki so pri nas dopustili, da so si borci za stari red nadeli videz borcev za krščanstvo, niso storili samo taktične napake, ampak so se težko pregrešili proti osnovnemu krščanskemu načelu. Njihovo ravnanje bi bilo škodljivo za religijo tudi tedaj, če bi bili z orožjem zmagali. Kdor širi ali brani krščanstvo z nasiljem, ta ga notranje razkraja.^[3]

• Biti zvesti sin slovenskega naroda je dolžnost, ki veže v vesti, in ker je važna stvar, veže pod smrtim grehom. Narodni odpadnik ni samo najgrši izdajalec, ampak je obenem z verskega stališča velik grešnik, ki ga lahko pred Bogom opravičuje samo premajhna razsodnost in duševna zaostalost.^[1]

• Ali ste že kje brali, da bi moderni narod zasedel tujo zemljo, ker hoče osrečiti njene prebivalce, ne pa ker jo hoče zase gospodarsko izkoristiti?^[4]

• Mi katoliški Slovenci bi ostali v narodni državi in pretrpeli v njej, če bi bilo treba, mučeništvo za svojo vero. Vse drugo je strahopetno, neznačajno in zato nekrščansko. Edino na tak način bi si ohranili svojo narodnost in svojo vero, z narodnim odpadništvom bi izgubili oboje. Zakaj ? Izdajstvo naroda je v očeh kristjana smrten greh, kolikor ga ne izgovarja nepoučenost ali slaboumnost. Odpasti od naroda, da lahko ostanem katoličan, bi se torej reklo grešiti, da se zveličam. Nesmisel! Sicer pa, kako naj ostane narod katoliški, ako neha biti narod ? Naša lastna zgodovina nam je pri tem vprašanju zgovorna učiteljica.^[1]

• Država, to smo mi! Te zavesti nam tako kruto manjka, da človeka kar preseneti, če kje naleti nanjo.^[5]

• Kdor si želi častnega miru, naj pomaga, da povsod takoj zamašimo cmerava usta mevž, pa naj že nosijo hlače ali krilo, ker kličejo nesrečo na deželo. Kot ljudje in kot kristjani odločno izjavljamo, da mir ni glavno! Svoboda, to je naše geslo. Ne mir za vsako ceno!^[6]

• Naša prva skrb je v teh dneh svoboda domovine. Svoboda za vsako ceno, četudi bi moral en rod zanjo izkrvaveti. Sveto našo zemljo, ki so nam jo izročili predniki, smo dolžni svobodno predati potomcem.^[7]

• Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.^[8]

• Sodba človeštva je soglasna: največ, kar more kdo doseči, hkrati pa edino, kar je vsakdo dolžan doseči, je, da postane dober človek. Tako sodita veren in neveren človek.^[9]

• Avtorji, ki pri svojih delih velikokrat uporabljajo duhovnike, imajo nekje v svoji skriti kamrici neko nepotešeno željo. S tem dokazujejo, da so si pri življenjski odločitvi izbrali napačno pot!^[10]

• Velika krivda se uleže na dušo kakor gora, in če je ne odlo­žiš, ti začne razjedati telo... Nemirna vest je najstrašnejše gorje na svetu.^[11]

• Napor je bistveni pogoj celotnega lepega doživetja, ki ga nudijo gore. Pravi planinec se naravnost zgrozi ob misli, da bi se brez napora, recimo z vzpenjačo, zapeljal na vrh.^[11]

• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.^[11]

• Tvoje odpuščanje nič ne vpliva na to, ali bo tudi Bog odpustil. Odpustiti moraš zato, ker si dolžan biti dober človek. Za tebe gre, ne za tvojega sovražnika. Sebi škoduješ, če mu ne odpustiš, ne sovražniku.^[11]

• Naša največja naloga na zemlji je: truditi se, da bi postali čim boljši ljudje. To je pogoj, da uresničimo tudi oba druga vidika na zadnjem smotru: da smo Bogu v čast in da dosežemo srečo.^[11]

• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!^[11]

• Kdor ni popolnoma odprt za sleherno, tudi še tako zahtevno res­nico, če se le javi njegovemu notranjemu očesu zadostno utemelje­na, ne more veljati za pametnega človeka in zato tudi ne za dob­rega.^[11]