Manliherica M1895

Repetier-Gewehr M.95 (Repetirna puška M.95)
Manliherica M.95 iz zbirke Švedskega vojaškega muzeja
Vrsta	večstrelna puška in repetirka[d]
Država izvora	Avstro-Ogrska
Zgodovina uporabe
V uporabi	1895 - danes
Uporabniki	glej uporabnike
Vojne	boksarska vstaja, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, prva balkanska vojna, druga balkanska vojna, španska državljanska vojna, druga italijansko-abesinska vojna, protirevolucija na Madžarskem[d], boj za severno mejo, poljsko-sovjetska vojna in rusko-japonska vojna
Zgodovina izdelave
Konstruktor	Ferdinand Mannlicher
Leto zasnove	1896
Proizvajalec	Steyr Arms, Fegyver- és Gépgyár[d] in Zbrojovka Brno[d]
V proizvodnji	1895 - 1920
Število izdelanih	3.000.000
Različice	puška, štuc in karabinka
Značilnosti
Teža	puška: 3,8 kg štuc: 3,36 kg
Dolžina	puška: 1272 mm štuc: 1000 mm
Dolžina cevi	puška: 765 mm štuc: 480 mm
Naboj	M95: 8x50 R Mannlicher M95/30 & 31.M: 8x56 R M95/24 & M95M: 7,9x57
Način delovanja	premovlečni zaklep z blokiranjem spredaj
Hitrost na ustju	8x50 R (M93): 620 m/s 8x56 R (M30): 720 m/s
Način polnjenja	M95: Mannlicherjev okvir M95/24 & M95M: Mauserjev okvirček
Kapaciteta	5 nabojev

Manliherica M.95 ali Mannlicher M1895 (uradno nemško: Repetier-Gewehr M.95 - repetirna puška M.95) je najpogostejša puška manliherica, osnovno orožje avstro-ogrskega vojaka v prvi svetovni vojni in slovenskega borca za severno mejo 1918-1919. Do konca vojne so jih izdelali več kot 3 milijone.^[1] Poleg dolge pehotne puške so izdelovali še dve vrsti kratkocevnih različic; kratko puško (štuc) in konjeniško karabinko. Manliherico M.95 so večinoma izdelovali v Steyrju in Budimpešti, nekaj kosov pa so po prvi vojni izdelali tudi v češkoslovaški Zbrojovki Brno. Po razpadu Avstro-Ogrske so si države, ki so jo nasledile, razdelile tudi njeno bivšo oborožitev, tako so bile puške M95 prisotne na različnih koncih Evrope v raznoraznih konfliktih tudi po prvi svetovni vojni.

Testi manjših kalibrov leta 1892 niso prepričali avstro-ogrskih oblasti, zato so se odločili, da ostanejo pri svojih 8 mm nabojih. Vseeno pa dotedanja puška mannliherica M.88 ni več zadostovala potrebam Avstro-ogrske vojske, ki je zaradi napredkov na področju kemije oz. uvedbi M.93 nabojev polnjenih z brezdimnim smodnikom potrebovala močnejši zaklep, ki bi varno kljuboval večjim pritiskom ustvarjenem ob izstrelitvi takih nabojev. Odločili so se, da pri zasnovi uporabijo zaklep podoben tistemu, ki ga najdemo na karabinki Mannlicher M1890 (ta karabinka je že služila pri konjenici, mornarici in žandarmeriji), ji podaljšajo cev in spremenijo merke. Tako so osnovali puško M95, ki je na testih zdržala stresni test streljanja 50.000 metkov brez dodatnega mazanja. Razvili so tri glavne različice: (dolgo) puško, kratko puško (t. i. štuc) in karabinko.^[2]

Najprej je bila v boju uporabljena v prvi balkanski vojni, s strani Bolgarije. Ta je puške M95 začela kupovati leta 1898, Avstro-Ogrska pa jih je prenehala dobavljati leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne. Bolgarija je te puške in karabinke dodala k obstoječim repetirkam Manlihericam M.88, ki so uporabljale enak naboj.^[3] V drugi balkanski vojni je več tisoč pušk kupila tudi Kraljevina Romunija, zasežene puške pa je uporabljala tudi Kraljevina Grčija.

Leta 1914 je ob začetku prve vojne glavna uporabnica postala Avstro-Ogrska, kjer je bila puška M95 glavno pehotno orožje že od leta 1895. Poleg A-O so puško uporabljale tudi njene nasprotnice (Kraljevina Italija, Ruski imperij, Kraljevina Srbija in Kraljevina Romunija), ki so od nje zasegle določeno število pušk. Takoj po vojni jih je uporabljala Država oz. Kraljevina SHS v boju za severno mejo.^[4]

V medvojnem obdobju so bile njene glavne uporabnice Kraljevina Italija, Druga poljska republika in Rusija. Novonastala Republika Poljska je puške, ki jih je dobila ob razpadu A-O uporabljala v poljsko-sovjetski vojni, prav tako je v tej vojni puške uporabljala Rusija^[5]. Italija je puške zasežene v prvi vojni uporabljala v drugi italijansko-abesinski vojni v vzhodni Afriki poleg prav tako zaseženih strojnic Schwarzlose. Te puške na kopitu nosijo žig AOI (Africa Orientale Italiana). V 30. letih so Avstrija, Madžarska in Bolgarija veliko večino svojih manlicheric predelale na novejši naboj s špičasto kroglo, 8x56 R Mannlicher.

Ob začetku druge svetovne vojne je bila M95 v določenih količinah prisotna v oborožitvi Madžarske, Bolgarije, avstrijskega dela Tretjega rajha, Jugoslavije, Italije, Češkoslovaške in Poljske. Med letoma 1938 in 1940 je avstrijski del Tretjega rajha večino manliheric predal Bolgariji in jih nadomestil z nemškim orožjem.

• (Dolga) puška (Repetier-Gewehr M.95) je bila dolga 128 cm, tehtala je 3,6 kg, njena cev pa je merila 76,5 cm. Proti koncu prve vojne je bila najpogostejše orožje avstro-ogrskega vojaka.
• Štuc (Repetier-Stutzen M.95 ali Extra-Korps-Gewehr M.95) je meril 100 cm, tehtal 3,13 kg, njegova cev pa je merila 48 cm. Štuc je na prednjem obročku imel nasadek za bajonet in stransko kljukico, ki je omogočala zlaganje več štucev v piramido. Nastavka za jermen sta bila navadno na spodnjem delu kopita, vojaki so jo nosili navpično čez ramo. To različico so uporabljali predvsem pripadniki jurišnih enot (Sturmtruppen).
• Konjeniška karabinka (Repetier-Carabiner M95) je bila dolga 100 cm, tehtala je 2,95 kg in imela 48 cm dolgo cev. Ta različica na prednjem obročku ni imela nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje v piramido. Nastavka za jermen sta bila na strani kopita, vojaki so jo nosili prečno preko hrbta. Proizvodnja teh se je tako v Steyrju kot v Budimpešti ustavila leta 1913.
• Ostrostrelna različica se je od pušk in štucov razlikovala po tem, da je imela nameščen strelni daljnogled. Daljnogled je bil montiran rahlo na levo stran, da se je puška lahko še vedno polnila z okvirji. Med letoma 1915 in 1918 jih je bilo izdelanih okoli 6.000.

Med vojno so pričeli izdelovati "hibridne" različice štucov, ki so poleg nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje imeli tudi nastavke za jermen na strani kopita.

• M95/30 (bolgarski naziv M95/34) je avstrijska predelava na naboj 8x56 R (M.30), ki se je začela leta 1930. V Avstriji so najprej predelovali tudi bolgarske puške, a so jih ti kasneje začeli sami. Puške predelane v Avstriji in Bolgariji so označene s črko S na ležišču.

• 31.M (tudi M95/31) je madžarska predelava na naboj 8x56 R (M.31), ki se je začela leta 1931. Puške predelane na Madžarskem so označene s črko H na ležišču in redkejše od tistih označenih s črko S. Dodan je bil tudi ščitnik za namerilno muho.

• M95/24 in M95M sta oznaki pušk, ki so jih z začetkom leta 1924 v Kraljevini Jugoslaviji predelovali z originalnega naboja 8x50 R Mannlicher na standardni jugoslovanski naboj 7,92x57 Mauser.^[6]

V tej tabeli najdemo podatke o vseh možnih različicah, od časa prve do druge svetovne vojne.^[7]

Vsi bajoneti M95 so imeli rezilo na vrhnji strani. To je pomenilo, da je bilo pri zabadanju treba puško potiskati navzgor, kar pri ostalih puškah ni pogosto (tudi manliherici M88 in M90 imata rezilo na spodnji strani). Vojake so učili naj sovražnika poskusijo vreči čez ramo.

Uporabniki manliherice M.95 razvrščeni glede na kaliber oz. naboj:

•  Avstro-Ogrska
• Prva avstrijska republika: Leta 1938 je bilo v avstrijskem arzenalu skupno 286.033 manliheric M95.^[8]
• Kraljevina Bolgarija: Z začetkom leta 1898 je Bolgarija iz Steyrja nakupovala puške in karabinke sistema M.95. Skupno je v Sofijo prispelo 83.000 pušk in 2.074 karabink steyrskega porekla. Izdelavi se je leta 1904 pridružila še budimpeška tovarna, ki je s prodajo zaključila v prvem letu vojne.^[9]
•  Češkoslovaška: Leta 1939 je imela na razpolago 208.270 pušk, štucov in karabink M.95.^[10]
•  Kraljevina Italija: Zajete na soški fronti in prejete od Avstrije kot odškodnina za zmago v vojni. Med drugo svetovno vojno so bile v uporabi predvsem v afriških kolonijah, te imajo na kopitu pogosto oznako AOI (Africa Orientale Italiana). Puške, ki so jih so zajeli Britanci so se uporabljale v Indiji za usposabljanje.
• Kraljevina Madžarska
• Druga poljska republika: Na poljskem so v 20. letih dvajsetega stoletja svoje dolge puške skrajševali na dolžino karabink in štucev.
• Kraljevina Romunija: Tik pred začetkom druge balkanske vojne je od Avstro-Ogrske naročila okoli 60.000 manliheric, ki jih je dodala v oborožitev k svoji romunski manliherici.^[11] Naknadne količine so bile od Avstro-Ogrske zasežene proti koncu prve svetovne vojne na vzhodnem bojišču.
•  Ruski imperij: Zasežene na vzhodni fronti med prvo svetovno vojno. Zaradi velikega pomanjkanja pušk Mosin-Nagant domače proizvodnje, so bile manliherice pogosto orožje ruskih vojakov.
•  Država SHS: Uporabljene v boju za severno mejo,^[4] predane Kraljenini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
•  Kraljevina Jugoslavija^[12]
• Španska republika: Uporabljena v španski državljanski vojni.^[13]

• Španski nacionalisti: Uporabljena v španski državljanski vojni.

• Prva avstrijska republika: Leta 1938 je bilo v avstrijskem arzenalu skupno 187.208 manliheric M95, ki so uporabljale naboj 8x56 R.^[8]
• Kraljevina Bolgarija
•  Madžarska: Še vedno jo uporablja madžarska častna straža.^[14]
• Kraljevina Madžarska
•  Tretji rajh^[12]

• Slovenski partizani^[15]

•  Kraljevina Jugoslavija^[12]: V omejeni uporabi poleg pušk Mauser M24.
•  Tretji rajh^[12]

• Slovenski partizani

• 
  Pripadnika jurišnih enot (Sturmtruppen) oborožena s štuci M95 ob metanju granat na soški fronti (pobarvana fotografija).
• 
  Pripadniki 17. pešpolka (kranjski Janezi) oboroženi z manlihericami na soški fronti.
• 
  Bolgarski vojak ob padlem tovarišu med prvo balkansko vojno.
• 
  Ruski kozak z zaseženo puško M95 med 1. svetovno vojno.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Manliherica M1895.