Ivan Ivanovič Agajnc
Ivan Ivanovič Agajnc | |
---|---|
Rojstvo | 28. avgust 1911[1][2] Gəncə[1] |
Smrt | 12. maj 1968[1][2] (56 let) Moskva[1] |
Državljanstvo | Sovjetska zveza |
Poklic | častnik, obveščevalni častnik |
Ivan Ivanovič Agajnc (rusko Иван Иванович Агаянц), sovjetski vohun/obveščevalec armenskega rodu, * 28. avgust 1911, † 12. maj 1968.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Rodil se je duhovniku Hovhanesu Agajncu (Armenska apostolska cerkev) v armenskem mestu Elizavetpol. Oba njegova starejša brata sta vstopila v tajno policijo, kamor jima je sledil tudi Ivan. Leta 1930 se je preselil v Moskvo, kjer je pričel delati v ekonomskem oddelku OGPU. Čez šest let (1936), v času Stalinovih čist, je bil premeščen v zunanjo obveščevalno službo zaradi dejstva da je govoril več tujih jezikov (turško, perzijsko, francosko, špansko, italijansko in angleško)[3].
Naslednje leto je bil poslan v Pariz, sprva pod krinko trgovinskega predstavnika, nato pa kot član konzularnega oddelka na sovjetskem veleposlaništvu. V Moskvo se je vrnil leta 1940 in avgusta naslednjega leta je bil poslan v Teheran kot rezident. Tam naj bi pomagal preprečiti nemški načrt napada na teheransko konferenco. Še istega leta se je vrnil v Moskvo[4].
Med letoma 1947 in 1949 je bil ponovno v Parizu; tokrat se je predstavljal kot Avalov. V tem času naj bi rektrutiral številne vohune za Sovjetsko zvezo, a se je bil zaradi tuberkuloze prisiljen vrniti domov.
Ob vrnitvi je postal vodja zahodnoevropskega oddelka KGB; v tem funkciji je med drugim pomagal ponarejati spomine sovjetskih nasprotnikov (z namenom deskreditacije) ter producirati dramo Namestnik. Potem je postal prvi vodja oddelka D (deinformacija) v 1. glavnem direktoratu KGB[5].
Leta 1965 je bil povišan v generalmajorja KGB[6].
Leta 1967 je postal namestnik vodje celotnega direktorata, a je že kmalu umrl (12. maja 1968). Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodeviči.
Odlikovanja
[uredi | uredi kodo]Viri in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Armenska sovjetska enciklopedija — Հայկական հանրագիտարան հրատարակչություն, 1974.
- ↑ 2,0 2,1 Петров Н. В. Кто руководил органами госбезопасности: 1941—1954 — Мемориал, 2010. — ISBN 966-95519-0-0
- ↑ Whoiswho.ru
- ↑ SVR.gov.ru
- ↑ »Persons.am«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2016. Pridobljeno 6. septembra 2010.
- ↑ Hayazg.info
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]