Karolingi

Karolingi so bili frankovska plemiška in vladarska rodbina, ki je utemeljila Karolinško cesarstvo. Ime izvira iz latiniziranega imena začetnika rodbine, Karla Martela, Carolus.

Predniki Karolingov so se v frankovski državi uveljavili že v 7. stoletju, ko so na dvoru Merovingov v svoje roke dobili dedni položaj majordoma^[1] in naziv dux et princeps Francorum. Tako so postali de facto vladarji frankovske države, saj so merovinški vladarji postali tako nesposobni za vladanje, da so jih imenovali kar kralji lenuhi.^[1] Karel Martel je uspel ponovno združiti razkrojeno merovinško kraljestvo, v bitki pri Poitiersu leta 732 pa je zaustavil prodor Abd Ar Rahmanove muslimanske vojske.^[1] Eden od njegovih sinov, Pipin Mali, je leta 751 ob papeževi podpori odstavil zadnjega merovinškega kralja in ga zamenjal na frankovskem prestolu,^[1] kar je tudi formalno potrdilo dominanten položaj karolinške rodbine. Poslej so Karolingi stalno podpirali papeško oblast v Italiji in jih zaščitili pred Langobardi.^[2] Karolingi so svoj višek doživeli pod vladavino militantnega in sposobnega Karla Velikega (768-814), ki si je v vrsti vojn in diplomatskih pritiskov uspel povsem podrediti Sase, Bavarce, Karantance in Karniolce, Langobarde in majhen del Iberskega polotoka, med tem ko so številna zahodnoslovanska plemena, Avari ter predniki Hrvatov morali priznati njegovo nadoblast.^[1][3][1][2]

S kronanjem Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva leta 800 je rodbina dosegla svoj vrh.^[1] S tem kronanjem je postalo jasno, da je pričela srednjeveška Evropa oživljati.^[4] Dvanajst let kasneje so celo Bizantinci Karla priznali za Zahodnorimskega cesarja.^[5] Cesarstvo, ki ga je ustvaril Karel Veliki, še ni bil prava država, saj so politične enote ohranjale veliko samostojnost in tudi svoje lastno plemensko pravo ter običaje.^[1] Po drugi strani pa je Karel Veliki uveljavil klasični fevdalizem z razmerjem med fevdalnim gospodom in njegovim podložnikom.^[2] Predvsem je pomembna velika reforma v upravljanju, kjer je Karel Veliki vzpostavil sistem visokih upravnikov – grofov.^[2] Trudil se je tudi za intelektualno obnovo, na svojem dvoru je zbiral učenjake, arhitekte in umetnike, na njegovem dvoru pa je nastala tudi posebna oblika latinske pisave, ki jo imenujemo karolinška minuskula.^[4]

Po smrti Karla Velikega se je njegovo cesarstvo pričelo razkrajati, poskus Ludvika Pobožnega, da bi frankovsko tradicijo delitve dediščine nadomestil z ohranjanjem enotne oblasti, je propadel.^[2][6] Cesarstvo je odslej ostalo notranje razdeljeno, z edino izjemo med letoma 885-887 ko je bilo cesarstvo poslednjič združeno pod žezlom nesposobnega Karla III. Debelega.^[6] Delitve cesarstva so že v 9. stoletju zarisale dve pomembnejši področji: Vzhodno-frankovsko kraljestvo ali kraljestvo Vzhodna Frankovska ob Renu in proti vzhodu je bilo poseljeno predvsem z Germani in se je že kmalu pričelo imenovati Nemčija, Zahodnofrankovsko kraljestvo ali kraljestvo Zahodna Frankija pa se je romanizirala in še danes nosi ime Francija (dežela Frankov).^[4] Imperija niso ogrožala le notranja nasprotja: na vzhodu je naglo rasla moč velikomoravske države,^[5] vpadi pomorskih Vikingov, ki so razkrili slabosti obrambe, so po letu 887 povzročili propadanje oblasti Karla Debelega, desetletje kasneje pa so v deželah Frankov pričeli pustošiti še nomadski Madžari.^[6] Karolingi so bili postopoma izrinjeni iz najvidnejše politike tistega časa: poslednji med njimi, ki je še nosil krono, je bil francoski kralj Ludvik V. Francoski (986-987).^[6] Rodbina je izumrla v 12. stoletju.^{[navedi vir]}

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Karolingi.