Papež Janez XVIII.

Janez XVIII.  OSB
Papež Janez XVIII., upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen	25. december 1003 (izvoljen)
Začetek papeževanja	januar 1004 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja	junij 1009 (odstopil)
Predhodnik	Janez XVII.
Naslednik	Sergij IV.
Redovi
Položaj	141. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Giovanni Fasano (latinsko Joannes Phasanus) datum neznan Rim
Smrt	18. julij 1009 Rim
Pokopan	Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja, Rim
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	Orso (Ursus) Stefania
Drugi papeži z imenom Janez Catholic-hierarchy.org

Papež Janez XVIII. ((latinsko Papa Joannes Duodevicesimus) rojen kot Giovanni Fasano, je bil italijaski kardinal in papež, * 10. stoletje, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 18. julij 1009, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija)
Papež je bil od 25. decembra 1003 do svoje odpovedi junija 1009.

Rodil se je kot Janez Fazan (latinsko Johannes Phasanus ali Fasanus; italijansko Giovanni Fasano) v Rimu kot sin rimskega duhovnika, ki se je imenoval ali Leo ^[1], ali Ursus (Orso) - kar je bolj sprejeto - ^[2] in njegove žene Štefanije (Stefania). ^[3] Nekatera besedila natančneje določajo njegovo rojstno četrt; to naj bi bilo področje blizu Porta Matronia nedaleč od Laterana. ^[4]
Vstopil je k benediktincem. Leta 1000 ga je Silvester II. imenoval za kardinala-duhovnika pri Sv. Petru. ^[5]
Poročilo pa, da je bil sin duhovnika in da je bil kardinal pri sv. Petru, izhaja šele iz kronik 12. stoletja, in ga zato zgodovinarji jemljejo s pridržkom. ^[6]

Po smrti cesarja Otona III. so si praktično prilastili vso oblast v Rimu, v obdobju med 1003-1012, Krescenciji, ki so toliko vplivali na papeške volitve, da so v prvi polovici 11. stoletja povzdignili na sedež apostola Petra po vrsti može iz svojega sorodstva: prilastili so si tako posvetno kot duhovno oblast. Razmere je poslabšalo še dejstvo, da so med seboj tekmovali in se prepirali člani iste rodbine, ki je razpadla v dve veji; tista stranka, ki je imela več denarja, je bolje uspevala na neizmerno škodo Cerkve in večnega mesta. ^[7]
Med celim svojim papeževanjem je imel menda nad njim oblast Giovanni Crescentius III., poglavar družine, ki je zavladala nad Rimom. ^[8]
To obdobje so pretresali stalni spori med svetorimskim cesarjem Henrikom II. in Arduinom ^[9], ki se je razglasil za italijanskega kralja 1002, po smrti svetorimskega cesarja Otona III. Rim je nadlegovala tako kuga kot tudi muslimanski Saraceni, ki so neovirano ropali po Tirenskem morju in njegovih obalah ^[10]

Rimljana Janeza so torej na papeški prestol povzdignili Krescenciji 25. decembra 1003 pod imenom Janez XVIII. in je torej zadržal svoje krstno ime tudi kot papež. Posvečen in umeščen je bil januarja 1004.
Sklenil je dobre odnose s Henrikom II. ^[11], novim nemškim kraljem. Takoj po svoji izvolitvi, v prvih mesecih 1004, je poslal na primer v Nemčijo svojega legata, škofa in knjižničarja Leona. Le-ta je nosil s seboj palij za nadškofa v Magdeburgu Tagina ^[12] in nekatere privilegije za škofijo Merseburg. Marca istega leta je sprejel papež v Rimu kraljevo odposlanstvo, ki je potrdilo, da je bila misija uspešna. ^[13] Papeško avtoriteto je kot goreč dušni pastir skušal uveljaviti z nekaterimi razsodbami v posameznih krajevnih Cerkvah. Leta 1004 je tako potrdil škofijo Merseburg, 1007 je dovolil ustanoviti novo škofijo Bamberg na Bavarskem kot novo izhodišče za misijonsko delovanje med Slovani. ^[14]
Papež je hotel, da bi Henrik med svojim bivanjem v Paviji obiskal tudi Rim, da bi ga kronal za svetorimskega cesarja, vendar je to preprečil rimski patricij Krescencij.
Képes Krónika in Túróczi Krónika omenjata, da je ogrski kralj sv. Štefan osebno romal v Rim; neapeljski poslanec Ranzano v zvezi s tem omenja, da je Štefan bil takrat star 33 let; to pada torej v leto 1007, ko je vladal Janez XVIII. ^[7]

Papež Janez se je goreče zavzel za razvoj meniškega življenja na Francoskem. Podelil je izvzetost (eksempnost) samostanu Sv. Viktorja v Marseju; samostan v Villeneuve-lès-Avignon je postavil pod neposredno apostolsko varstvo; podelil je predpravice skupnostma v St-Florent-lès-Saumur in Psalmodi. Deloval je odločno zlasti, ko je bilo treba zaščititi samostane pred samovoljo škofov. Škofa Leterika iz Sensa, Fulka iz Orleansa in nekateri drugi so zahtevali, naj se opat Goslin v Fleuryju odpove svoje pravice do izvzetosti ter zažge tozadevno bulo Gregorja V.. Ko je papež Janez za to zvedel, je pozval škofa v Rim pod kaznijo izobčenja. Opomnil je francoskega kralja Roberta II., da je pripravljen razglasiti interdikt nad celotnim Francoskim kraljestvom v primeru, če se ne bosta pojavila. ^{[15] [16] [6]}

10. aprila 1004 je Henrik II. ^[17] brixenskemu škofu poklonil svojo posest na Bledu; blejsko gospostvo je 22. maja 1011 povečal sam, 16. januarja 1040 pa še Henrik III.. Henrik II. je povečal tudi loško gospostvo freisinških škofov: 24. novembra 1002 mu je dodal Stražišče in ozemlje med Lipnico, Savo in Soro. ^[14]

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Pridobljeno 6. decembra 2011.
• Janez je deloval kot mirovni posrednik v nemški, britanski in grški Cerkvi. Uspelo mu je doseči spravo z Vzhodno Cerkvijo v toliki stopnji, da je carigrajski patriarh Sergej zopet sprejel papeževo ime v diptih – in se ga spominjal pri maši. Njegov epitaf poroča, da si je podredil Grke in odpravil razkol.^[7] Spodbujal je oznanjevanje krščanstva v Rusiji in med drugimi Slovani. ^[3]
• 1004 je kanoniziral pet kamaldolenskih misijonarjev: Izaka, Mateja, Kristjana, Benedikta in Janeza, ki so novembra 1003 pretrpeli mučeništvo na Poljskem. ^{[18] [15] [19]}

Junija 1009 se je – verjetno pod Krescencijevi pritiskom – odpovedal papeštvu in vstopil v benediktinski samostan pri Sv. Pavlu v Rimu.
Tam je tudi umrl 18. julija 1009.

Pokopali so ga ali pri sv. Pavlu zunaj obzidja, ali pa v Lateranu, a od njegovega groba ni ostala nikakršna sled. Naslov nagrobnika pa je baje ohranjen v samostanskem muzeju in se glasi: ”DOMS JOHS XVIII PAPA” (Gospod Janez XVIII, papež). ^[20]

Najpomembnejša oseba, ki je vplivala na izvolitev Janeza XVIII., je bil bogati patricius Giovanni Crescenzi. Med svojim papeževanjem je papež Janez napravil dve stvari, ki sta spravili patricija iz tira:

1. Vzdrževal je dobre zveze s kraljem Henrikom II. do te stopnje, da ga je hotel maziliti za cesarja. Patricij je bil zelo sovražen do Otonijancev in je praktično prisilil papeža, da je kronanje odpovedal.
2. Še zdaleč ni bil tako sovražen do Bizantincev, kot je bilo pričakovati. On je celo prispeval k popuščanju napetosti, ki je vladala med Rimom in Carigradom. S tem je dokončno razdražil patricija, kar je imelo za posledico, da je moral odstopiti in se zapreti v samostan.
3. Zgodovinarji pa še zdaj na veliko razpravljajo o tem in splošno mnenje se zdi, da danes prevladuje: da ni bilo niti odstopa od papeštva niti vstopa v samostan. ^[21]

Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Sveta Trojica Cerkev Sveto pismo Evangeliji Zakramenti Zakramentali
Jezus Kristus
Jezusovo rojstvo Jezusovo obrezovanje Jezusov krst Jezusov rodovnik Jezusova spremenitev Jezusovo trpljenje Jezusov vnebohod Jezusov drugi prihod Jezusovo življenje v umetnosti
Molitve
Seznam molitev Oče naš Zdrava Marija Nicejska veroizpoved Kesanje Rožni venec Križev pot Litanije Sveta maša Slava Očetu
Osebnosti
Devica Marija Apostoli Cerkveni očetje Svetniki (relikvija seznam) Papeži (seznam) Kardinali Arhidiakoni Škofje Duhovniki Diakoni
Krščanske cerkve in sekte
Koptska cerkev Armenska cerkev Rimskokatoliška Cerkev Vzhodna pravoslavna cerkev Katoliške cerkve vzhodnega obreda Anglikanska cerkev Luteranska cerkev Kalvinizem in Hugenoti Jehovove priče Katarizem Starokatoliška cerkev
Zgodovina Cerkve
Cerkveni očetje (seznam) Prvotna preganjanja kristjanov Herezija Ekumenski koncili Velika shizma Cezaropapizem (Carigrajski patriarhi) Inkvizicija Protipapež Avignonsko papeštvo Simonija Zahodni razkol Reformacija Tridesetletna vojna Protireformacija Drugi vatikanski koncil Ekumenizem
Arhitektura
Tabernakelj Cerkev Stolnica Bazilika Martyrium Zgodnjekrščanska umetnost in arhitektura Bazilika San Vitale Bazilika svetega Janeza v Lateranu Stolnica Notre-Dame Bazilika sv. Petra Hagija Sofija Bazilika Božjega groba, Jeruzalem Bazilika svete Družine, Barcelona
p p u

• seznam papežev
• seznam vladarjev
• Sveto rimsko cesarstvo
• cezaropapizem

(slovensko)

• M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Mohorjeva družba, Celje 1989.

(latinsko)

• Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885, pp. 477-479.
• Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892, pp. LXX, 255-57.

(angleško)

• Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
• Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
• Mann, Horace Kinder (1906). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. Zv. Volume 5: The Popes In The Days of Feudal Anarchy, from Formosus to Damasus II, Part 2. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)

Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891-999 (London 1910)

• Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
• Mann, H. K. (2003), Tombs and Portraits of the Popes of the Middle Ages, Kessinger Publishing, ISBN 978-0-7661-2903-0
• Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4

(nemško)

• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
• Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
• Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
• Lorenzo Cardella (1792). Memorie storiche de' cardinali della santa Romana chiesa. Zv. 1, tomo 1. Roma: Stamperia Pagliarini. Pridobljeno 20. novembra 2015.
• Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Janez XVIII..

(angleško)

• Pope John XVIII (XIX). Catholic Encyclopedia 1910, New Advent 2012
• John XVIII (or XIX) POPE [1004-1009 The Editors of Encyclopædia Britannica]
• Why did the Pope John XVIII abdicate?
• Catholic hierarchy: Pope John XVIII Fasano †
• Orthodox wiki: John XVIII of Rome

(italijansko)

• Giovanni XVIII. Enciclopedia dei Papi (2000) di Antonio Sennis
• Giovanni XVIII, papa. Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 55 (2001) di Antonio Sennis
• Giovanni XVIII papa. Enciclopedia Italiana (1933) di Giovanni Battista Picotti
• Giovanni XVIII papa. Enciclopedie on line