Vrnitev (Vitomir Feodor Jelenc)

Izdano: Slovenski narod 42/209–214 (1909) Viri: dLib 209, 210, 211, 212, 213, 214 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Vidiš, dekle, če tako-le premišljujem, kaj sem vse prestal, in ko pridem do zaključka, da sploh ne morem več ničesar pričakovati, moram se kar nehote prašati: Človek, zakaj sploh živiš? Ali bi ne bilo bolje, da končam naenkrat vse! Da, da, Mici, ti me gledaš začudeno! Zdi se ti gotovo čudno, da govorim to jaz, ki sem bil pred dvemi leti še poln idealov, ki sem bil močen, da sem ti rekel: Mici, mirno in odločno glej v bodočnost, ker ta je moja in tvoja! Takrat nisem vedel, da so vse te besede bile le velika laž! Ko sem te pred dvemi leti zapustil in odšel na Dunaj, izgubil sem te izpred oči in pozabil nate! Moral sem pozabiti nate, ker sem sklenil, da se ti nikdar več ne prikažem pred oči, sramoval sem se, da bi ti moral reči: Mici, vse moje besede so bila laž, jaz sem slab, nimam moči, da bi ti mogel ponuditi desetino tega kar sem nekdaj obljuboval. Toda danes, ko sem se vrnil po dveh dolgih letih trplenja, boja, ko so se mi sesula tla pod nogami, ko mi je zametena, slednja sled poti v bodočnost, morem ti vse to povedati!«

»Franc, zakaj se nisi vrnil prej! Jaz sem vedno čakala nate ... in danes, ko si se vrnil sprejela sem te tako, kakor da sva še vedno ona stara prijatelja! ...«

Sedela sta v mali sobi, lahen polumrak se je razprostiral naokoli; ona — lepo mlado dekle polno življenja — on pa uničen, izbočenih podočnih kosti, mrtvih oči, razmršenih las! Poznala sta se še kot otroka, igrala sta se skupaj, ko je stanoval kot dijak pri njeni materi, ljubila sta se, zidala gradove o bodočnosti, ki je nista poznala. Ko je ona postala učiteljica, imela je srečo, da je dobila takoj službo v mestu — on je že takrat študiral na Dunaju! Umrla ji je mati, ostala je na svetu sama, on je prišel k nji, tolažil jo in rekel ji je ono veliko laž o bodočnosti! Odšel je zopet na Dunaj, da dovrši svoje študije ... Dolgi dve leti je bil tam, pozabil na svojo Mici, pozabil na domovino, pozabil je svoje obljube! Živel je, kakor jih živi na tisoče po velikih mestih, dokler slednjič ni omagal na cesti, kjer so ga neko jutro pobrali in prepeljali v bolnišnico, kjer je prebil skoro dva meseca, da je nekoliko okreval. Ko je prišel iz bolnišnice, mu je zamrzel Dunaj, par znancev mu je zložilo skupaj voznino in odpeljal se je domov.

Plašen in negotov je bil korak, ko je stopil iz kolodvora, zastonj se je oziral naokoli, da bi kje našel kakega znanca, vse mu je bilo tuje, mrzlo ... Šel je po mestu in nehote je prišel do ulice, kjer je stanovala Mici; šele ko je stal pred hišo, se je spomnil nanjo, hotel se je obrniti in oditi. Premišljeval je, ali naj gre k nji, ali naj jo prosi odpuščanja. Ne, ne! — Kako naj stopi pred njo on, ki ji je uničil mlado življenje, ki je poteptal vse cvetove njene mladosti ! Ali naj stopi do nje, da mu ona pokaže vrata! Šel je počasi naprej po dolgočasni ulici, a zdelo se mu je, da vidi povsod le njo — vsak korak ga je spominja! nekdanjih dni! In v njegovi duši je zmagal egoizem, ko je začel premišljevati, kako naj živi naprej brez vsakih sredstev ... Ona naj mu pomaga, sama je ... Obrnil se je stopil v hišo, stekel navzgor po stopnicah, potrkal na njena vrata — vstopil — Mici pa je skočila k njemu objela ga in vskliknila. Vedela sem, da se vrneš k meni! Dolgo sem te pričakovala! In on ji je povedal vse! Ni žal besede ni čul iz njenih ust, ljubila ga je še vedno!

»Tako, Franc, sedaj ostaneš tu, nikamor več ne smeš od mene!«

»Prišel sem semkaj, ker nisem vedel drugam; ti moreš pač razumeti, da si človek v takem položaju, v kakoršnem sem jaz, zaželi prijazne besede, prijaznega pogleda! Nisem se prevaril, za par trenotkov sem pozabil nase; zdaj zopet grem! Mici, pozabi name, pozabi na vse, kar je bilo, skrij vse kolikor mogoče globoko v svojo dušo, da svet ne vidi ničesar in da ti kdo ne more kdaj očitati: Zakaj si pustila tak madež na svojem življenju! Da, da Mici! Sedaj grem, da si poiščem kje kak miren kotiček, službo pisarja ali kaj takega! Mogoče se kdaj srečava na ulici in takrat bo bolje ako se ne poznava več! Mici, lepa in mlada si, živi srečno, uživaj, jaz sem se navžil že vsega, kar more nuditi svet človeku lepega in razkošnega, preveč sem živel Mici! Tako sem živel, Mici, da me je zadolgočasila sreča, preskrbel sem si zato trplenje, ki prehaja v užitek, da Mici! Z bogom!

Franc ostani tu, jaz hočem ...

»Ne, ne!«

Stopil je k nji, ki je omahnila na divan in jo prijel za drhteče roke, iz obraza ji je izginila kri, privila ga je strastno k sebi, poljubovala ga divje, in njene blede ustne so šepetale: »Franc, Franc!«

On se je pa siloma izvil njenim objemom, z vso močjo je komaj odtrgal roki, ki sta se ga krčevito oprijemali za vrat.

»Bodi pametna Mici« ...

»Kako si neusmiljen, kako si krut« ...

»Danes ne razumeš tega, kar delam, a jutri boš zadovoljna« ...

Ali Franc, sedi še enkrat tja za klavir ... še enkrat za trenotek pričaraj nazaj one čase ... one lepe ... nepozabljive čase ...

Nehote jo je Franc ubogal ... sedel je za klavir, njegove roke so šinile po tipkah in zamolkli glasovi so napolnili sobo ... mehka tiha melodija je prehajala v razkošnoblazne pretrgane akorde, ki so izzveneli v divji disharmoniji; in zopet je prevladala tiha hrepeneča pesem, ki se je izgubljala v pianissimo, ki je umirala ... Nervozno je poslušala Mici te glasove, ki so ji trgali dušo, ki so ji klicali v spomin vso srečo, upanje in nade nekdanjih dni ... brala je v teh glasovih njegovo življenje, zdelo se ji je, da čuje v njih njegove mehke besede, ko ji šepnil: Ljubim te; čula in videla je v onih disakordih vse one slasti in razkošja, ki ji je pravil o njih, videla je v onih pretrganih akordih ono trplenje ono grozo, ki prehaja v užitek ... In ona tiha hrepeneča pesem, to so njene želje, njene misli, ki so bile vedno pri njem, ki so ga spremljale ... In zdaj se je vrnil, da ji odkrije ono veliko laž, ki je na nji ona zidala svojo bodočnost; prišel je, da s par besedami uniči to, kar ji je bilo sveto! Umirala je pesem ... izgubljala se je melodija, le tihi pretrgani stavki — kakor zadnje besede umirajočega — a naenkrat še divji disakordi, da je zaječal klavir — in nenadno vse tiho ... Francu so zdrsnile roke raz tipke, naslonil je glavo na klavir ... Mici se mu tiho približa, položi mu roke okoli glave ... vroče je bilo njegovo čelo, čutila je utrip žil na njegovih sencih; stemnilo se je v sobi, skozi okno je prihajal le odsvit cestne svetilke ... Franc je čutil, kako drhti Mici po vsem telesu, čutil je gorki duh, ki je že prehajal v nekako hropenje ... zbal se je, da se ne bi porodilo v njem ono, kar ga je uničilo ... naglo je vstal, da je Mici preplašeno odskočila, zagrabil svoj klobuk in svojo pelerino, zakričal »Zdravstvuj, Mici!« in pobegnil skozi vrata ...

Mici pa je stala še vedno pri klavirju, zdelo se ji je, da sanja ... Ko se je pa zavedla, izvil se ji je iz prsi blazen sklik: Franc, Franc!« Skočila je k oknu, odprla ga, da so zašklepetale šipe, in pogledala na ulico ... a njega ni zapazila, zastonj se je ozirala naokoli ... zaprla je okno ... par trenutkov je hodila nemirno po sobi ... stopila zopet k oknu in naslonila razgreto čelo na mrzle šipe ... prižgala je luč, toda motila jo je svetloba, da so se ji zasolzile oči ... upihnila je luč, zaklenila je vrata, in se naslonila na divan ... nemirno se je premikala semintje, prsa so se ji dvigala ... strah jo je bilo ... glej ... zdelo se ji je, da se je nekdo priplazil v sobo ... tam za gardinami se skriva, ne, to je bila le senca, ki je šinila preko sobe spustila je zastor, da je bilo popolnoma temno v sobi ... Toliko časa ga je čakala, verovala je vanj, dasiravno ni vedela ničesar o njem in sedaj? Kaj? Ali ji ni rekel: Mlada in lepa si ... uživaj! Uživaj? Kaj je hotel reči? In to misli o nji on? On, ki ga je čakala, ki mu je bila zvesta, ki je žrtvovala njemu vse, vse! Toda naj bo! Ako se zgodi to, kar ji je on svetoval, ona ne bo kriva! Ako bi se sedaj odprla vrata in stopil bi v sobo neznan človek ... ona bi skočila k njemu, objela ga in rekla: »Tvoja sem!« Ne, ne ... to je samo razburjenost, blaznost; čutila je, da mora zblazneti, tiščalo jo je v sencih, bolela jo je glava ... dušilo jo je ... odpela si je jopico okoli vratu, da so se pokazala bela prsa, ki so se valovito dvigala ... tolkla je z glavo ob naslonjač, da so se ji razpustili lasje, da so ji padli po ramenih hrbtu ... čutila je, da jo zapušča moč, da ji ledeni kri v žilah, da ji prestaje biti srce ... ah umreti, ko bi mogla umreti ... odpreti okno in čakati, da pride on mimo potem pa se zažene doli ravno pred njega ... Hotela se je dvigniti ... ali moči so jo zapustile, roke so ji klonile, omahnila je nazaj ... in obležala nezavestna na divanu ...

Danilo se je že, ko se je prebudila in kakor v sanjah se je spominjala vsega, kar se je dogodilo ... odprla je okno ... ojster in mrzel jutranji dah jo je šele predramil, dolgo je slonela pri oknu; nato se je počasi oblekla in šla ven ... Šla je ven iz mest a ... vse ulice so bile še prazne in megla je ležala nad njimi ... ona pa je šla naprej ... Ko je prišla izven mesta do gozdiča je solnce predrlo meglo, in krvavi žarki jesenskega solnca so se usuli po strniščih in golih drevesih, ki je po njih blestela slana. Ustavila se je in gledala mrtvo prirodo ... vse tiho kakor v grobu ... Ah kako lepo je bilo nekdaj tu, ko je hodila po letu na sprehod, ko je že upala, ko se je nadjala, ko je še verovala na svojo bodočnost ... In spomnila se je onih dni, davno minulih dni, ko je hodila še semkaj s Francem ... Kako lepo je bilo takrat, vse je brstelo in zelenelo ... a sedaj ... vse izgubljeno, vse uničeno ... Pospešila je korak, prešla je gozd in dospela na veliko cesto ... sama ni vedela, kam gre ... prišla je do reke, ki je valila skrita med vrbami svoje valove ... Mici je prešinila čudna misel ... ali naj stori to, kar ji je rekel Franc ... ne ne tega ne more, preveč ga ljubi ... on je izgubljen za njo ... pustil jo je samo! Ali naj gre še enkrat k njemu! Ne! Včeraj si je želela smrti ... nagle smrti ... in čuj, kako šepečejo valovi, vabijo jo v svoj objem, v svoj mrzli objem ...

Ozrla se je in videla prihajati po cesti gručo ljudi ... stopila je raz cesto na travnik in se bližala reki ... tam pod vrbami je globok tolmun, v zelenomodri vodi se vijejo vrtnici, Mici je za hip postala, ozrla se na vse strani in stopila je naprej ... zmankalo ji je tal, obupen klic: »Franc, Franc!« je pretresel ozračje ... voda je plusknila čez brez in se razlila po prahu ... vrtinci so za trenotek izginili, veliki kolobarji so se razširili po površju in butali ob breg ... Kmalu so se zopet umirile vode, vrtinci so se zopet pojavili, in lahen veter je stresal stare vrbe.

Pozno v predpoldne se je prebudil oni dan Franc v sobi nekega svojega prijatelja, ki se je sešel ž njim po odhodu od Mici zvečer v kavarni. Franc je bil jako slabe volje, hodi je nekaj časa po mestu, po najtemnejših ulicah, ker se je bal, da ne bi srečal Mici, ako bi ga šla iskat.

Za svoj zadnji denar je šel v bližnjo gostilno, pil je mnogo, uničiti je hotel v sebi vse spomine, ki so tako nenadno privreli na dan. Žal mu je bilo, da je šel k nji, a takrat je v njegovem egoizmu tako nenadno dozorel sklep, da ni imel časa niti premišljevati. Franc je bil človek, ki dandanes najložje živi na svetu, njega ni brigal nikdo, vse mu je bilo ničevo in prazno, idealov ni poznal, rano v mladosti so se mu razblinili, in njegov korak je šel naprej po razhojeni poti, kjer hodi toliko ljudi. Ni se brigal niti za sebe, pred sabo je videl svojo uničeno bodočnost brez ciljev, zakaj torej delo in muke! Doseči to, kar je nekdaj hotel, danes ni zanj več mogoče; čutil je v sebi kal neizprosne smrti, ki se bliža počasi, a z gotovim korakom ... Tako trdno je veroval, da se bliža vsemu konec, da je sklenil čakati smrti tako v brezdelju ... toliko si bo že prislužil, da se bo mogel preživeti ... da bo mogel uživati to kar še more ...

Napolpijan je prišel v kavarno, kjer je našel družbo svojih bivših tovarišev in prijateljev, ki so bili že vsi po službah. Začudili so se mu vsi, ko je stopil med nje tako propal in izgubljen, on se je pa smejal in se norčeval iz filistrov. Povedal jim je zgodbo svojega življenja, ki jo je prepletel z raznimi pikantnimi dogodki, da je spravil da je spravil vso družbo v najboljšo voljo. Tudi on sam je pozabil vse ... poprej mu je še včasi kakor hipni utrinek šinila v glavo misel na Mici, zaskrbelo ga je nenadno, kaj da se zgodi z njo ... a sedaj je popolnoma pozabil nanjo. Videlo se mu je, kakor da se mu vrača ona moč in sila, ki ga je vodila in polnila nekdaj, ko je stopil v življenje, postal je duhovit, a vso svojo duhovitost je oklepal v formo sarkazma in ironije ... nobena stvar mu ni bila sveta, oziral se ni niti na levo niti na desno, dal je duška svoji strti duši ... V tem se je opil popolnoma, omagal je ... dva prijatelja sta ga pod roko odpeljala na stanovanje, kjer sta ga položila na zofo ...

Pozno v predpoldne se je prebudil, pogledal je okoli sebe in se spomnil na vse! Zasmejal se je vsemu temu in si mislil: Bil sem pač pijan!

Toda v svoji duši je čutil nekaj težkega, česar ni razumel, ali je bil to strah, ali kesanje, tega ni vedel! Bilo mu je kakor onemu, ki pričakuje nekaj usodnega, nekaj groznega! In kaj naj se zgodi njemu! Spoznal, da je varal samega sebe, da je lagal samemu sebi, ko si je mislil, da ne more nanj delovali nobena stvar ... Trenotno se je zganilo nekaj v njegovi duši, in ta nekaj, ki ga je hotel šiloma zatreti v sebi, ga je zopet popolnoma predramil! Čakal in čakal je, kakor v nekaki omotici in pričakoval, da se uresniči to, kar se je rodilo v razgretih možganih! Hotel se je potolažiti in prašal je ironično samega sebe: Norec, zakaj in kaj sploh misliš! Kaj naj se zgodi! Toliko je že prestal, da se mu je zdelo, da nanj ne more delovati nikak dogodek več ... a sedaj se naenkrat boji nečesa, česar ne pozna, česar si niti predstavljati ne more! Naenkrat je vstala pred njegovimi očmi Mici! In prašal se je: Kdo je to Mici? Mici? Ali je to vest, moja slaba vest, ali je to usoda, maščevanje usode? Ne, nje ne pozna več ... on ne pozna nikogar več ... Razmisliti se je hotel, vzel je raz mizo knjigo in hotel brati ... nervozno je prelistoval stran za stranjo, a brati ni mogel ... zdelo se mu je, da vidi na vsaki strani njeno sliko, da se zgrinjajo črke in tvorijo kratko besedo: Mici!

Zlovoljno je vrgel knjigo v stran, ogrnil si pelerino, nadel si klobuk in odšel na ulico ... Zopet je blodil po mestnih ulicah, ogledoval izložbe ... oziral se v dame in motril vsako z drznim pogledom ... Naenkrat se mu je zazdelo, da vidi Mici, prvi hip se je vstrašil, zopet je vstala v njegovi duši ona grozna misel ... Ne, nji se ne sme ničesar dogoditi, pospešil je svoj korak, da bi jo dohitel ... približal se ji je ... a sedaj je videl, da se je motil, ugledal je neznan, tuj obraz ... Šel je naprej ... spomnil se je nase, da mora dobiti kako službo, ako hoče še sploh živeti. Kupil si je mestni časopis in pregledoval inserate! Hm, to bi bilo nekaj za njega, neki plesni učitelj išče igralca na klavirju za večerne ure, plača je bila dobra, dalo bi se nekaj časa shajati! Šel je takoj k učitelju, ki ga je dolgo časa poskušal in naposled angažiral. Oddahnil si je, ko mu je izplačal novi šef nekaj predujma! Poiskal si je v predmestju v nekem podstrešju dolgočasen kabinet. Čutil se je zadovoljnega, ko je z dvema korakoma premeril svoj novi dom! Toda vse je bilo le trenotno, porodil se je njemu oni stari »jaz« nezadovoljen, sprt s seboj in vsem svetom! Hipne misli o pametnem rednem življenju so izginile ... zahotelo se mu je zopet užitka, strasti.

Vrgel se je oblečen na posteljo in zaspal ... Ko se je prebudil se je že mračilo, občutil je lakoto in odšel v prvo gostilno, kjer si je naročil večerjo; iz dolgega časa je vzel v roko večerni list in ga mehanično prelistaval, naenkrat se mu strese roka, v upala lica mu šine kri, oči se mu izbreknejo in s tresočimi ustnami napolglasno bere:

»Samomor. Danes navsezgodaj v jutro so opazili kmetje, ki so šli v mesto na glavni cesti neko damo, ki je zavila na travnike in skočila v globoki tolmun pod vrbami! Skočili so zanjo in po dolgem iskanju se jim je posrečilo, da so našli mrtvo truplo; mestna policija je dala prepeljati truplo v mrtvašnico, kjer so ga agnoscirali. Samomorilka je dvajsetletna mestna učiteljica Mici G. Vzrok samomora je dosedaj še neznan.« Dvakrat je prebral Franc to notico ... pretresla ga je groza, plačal je hitro in zbežal na ulico ... Šel je naravnost proti pokopališču.

Torej njegova izgubljena bodočnost je zahtevala svojo žrtev, svojo krvavo žrtev ... uničil je življenje, mlado lepo življenje, ki se je pred njim prostirala cvetoča pot! On pa je poteptal to cvetje in posul trnje ... in krvavi sledovi vodijo do konca! In zavedel se je, da se uničeno življenje maščuje, da se kaznuje s smrtjo, zavedel se je svojega zločina, ki bi ga mogel preprečiti, a on se je lahkomiselno igral s čuvstvi njene mlade neizkušene duše.

In zakaj je storila to? Saj svet je velik in pota njegova so mnogobrojna in široka! Zakaj ni imela toliko moči, da bi prebolela vse to, da bi utopila v sebi bolest prvih trenotkov!

Zmračilo se je popolnoma, ko je dospel na pokopališče, oddaleč je videl brleti v mrtvašnici luč. Temne sence so se sklanjale preko grobov, v vrhovih cipres in kronah vrh žalujk je nekaj pridušeno šepetalo ... Franc pa je šel naprej, zdelo se mu je, da ga nekdo zasleduje, ko je pesek škripal pod njegovimi koraki. Dospel je do mrtvašnice. — Vegasta in preperela vrata so zaječala na zarjavelih podbojih ... Vstopil je ...

Na kameniti mizi je ležala neobdelana krsta ... v nji pa njeno truplo, pokrito s tenčico ... Franc se približa krsti in obstoji ... skozi tančico je ugledal njen obraz ... bled ... oči napol odprte, posinele ustne ... Stresel ga je ta pogled po vsem telesu ... Zdelo se mu je, da se odpirajo posinele ustne, da mu hočejo nekaj reči ... zavrtelo se mu je v glavi ... oprijel se je mize, da ne bi padel, kar se nekaj v kotu zgane ... Franc preplašen pogleda tja in zagleda starega možička, ki se mu smeje približa:

He, he, take stvari niso za mlade ljudi, zakaj ste jo prišli gledat! Ali ste jo poznali?

Skozi zobe je zašepnil Franc.

»Da, da, nekdaj sem jo poznal! Ali veste, zakaj je šla s vodo?

»E, pravijo iz nesrečne ljubezni, kakor za vsakega, ki se sam konča v takih letih! O kako neumni so danes ljudje! Včasi nismo poznali takih stvari, pa smo vendar živeli in učakali visoko starost!« Franc je nepremično gledal na njeno truplo, gledal one blede mrzle roke, ki so ga včeraj še tako strastno objemale, opazoval je te blede posivele mrtvaške ustne, ki so bile včeraj še tako rdeče, ki so poljubljale tako vroče, tako divje, ah gledal je njo, ki ga je še včeraj tako ljubila, ki ga je vabila k sebi, ki mu je hotela dati lepo, pošteno življenje ... in danes?

Mrzla, mrtva leži pred njim, žrtev njegove velike, grozne laži!

Maščuje, grozno maščuje se to nad človekom ... Franc je čutil to v svoji duši ... in misel na to ga je potolažila v tem groznem trenotku; naj se vse to maščuje, bo vsaj poprej konec vsega!

Par trenotkov je še gledal na njo, potem pa je odšel iz mrtvašnice... Mrzel zrak ga je pretresel zunaj ... strah ga je postalo naenkrat, zdelo se mu je, da se stegujejo od vseh strani za njim koščene roke, mrzle in mrtvaške, kakor je bil njen pogled. Stekel je po peščeni poti in se ustavil, ko je bil že daleč od pokopališča na ulici, pogledal je okoli sebe in opazil, da ga ljudje začudeni gledajo ... pomešal se je med pasante in se vrnil v mesto ... Tedaj se je spomnil, da mora že nocoj nastopiti svojo službo; odšel je v dvorano nekega hotela ... učitelj je že čakal pri vratih nanj in mu rekel, da ga že željno pričakujejo ... Blesk sijajnih luči in cvetja ga je presenetil, počasi je šel preko dvorane in sedel za klavir ... vsi so se ozirali v tujega igralca, ki je bled in prepadel tolkel po tipkah ... ugibali so razne stvari ... povpraševali so učitelja, a ta jim ni vedel odgovora ...

Franc pa je sedel za klavirjem gledal v note in igral nekaj veselega ... poskočne polke, valovite strastne valčke ... zdaj in zdaj je dvignil glavo in se ozrl po dvorani ... in njegovi pogledi so se srečavali z veselimi, plamenečimi pogledi mladih deklic, ki so se vrtele v objemu svojih plesalcev ... Duh cvetja in parfema se je mešal z ozračjem, ki je bilo napolnjeno izhlapelega znoja ... Francu se je zdel ta duh tako mrtvaški, da je zaustavljal sapo, da ga ne bi udihaval ...

Drugi dan popoldne je bil Micin pogreb: Franc je bil prvi na pokopališču, poiskal si je tam doli v kotu izkopan grob, sedel je na napolrazpadel spomenik in čakal ... Izpod pelerine je potegnil velik šopek svežih cvetic in ga vrgel v grob ... med kosti ... in zdelo se mu je, da se je gnusno zarežala lobanja, ki je ležala na strani ...

Začeli so se shajati ljudje, zato je odšel od groba in se pomešal med njimi ... Ob napovedani uri so dvignili krsto in jo odnesli do groba, pogrebci so sledili žalostnemu tihemu sprevodu ... Franc je videl objokane deklice, ki so bile gotovo njene učenke ... sram ga je bilo pred njimi, kajti iz njegovih oči ni kanila solza ... iz njegove duše se ni izvil noben bolesten vzdih, dasi je bil on sam, samo on kriv vsega tega ... Zabobneli so kameni in prst na krsti ... kakor zadnji pozdrav so metali pogrebci grudo zemlje v grob in se razhajali ... Toliko objokanih obrazov je videl Franc, toliko pritajenih vzdihov je slišal ... da ga je pretresalo v dno duše ...

Ljudje so se razšli ... grobarji so zasuli grob ... in dvignila se je mala gomila ... ki so nanjo položili par vencev ... Tudi grobarji so odšli ... Tedaj pa se je približal grobu Franc, ki je opazoval grobarje od daleč; stopil je h grobu in nehote so klecnila njegova kolena, da je pokleknil ... svojo razgreto glavo je položil na mrzlo prst ... dolgo časa je tako ležal: misliti ni mogel ničesar, misel za mislijo mu je švigala v glavo in sledila kakor blisk druga drugi ... Torej konec vsega ... ona je dosegla to, kamor jo je pritiral sam ... in kaj čaka njega ... In kakor še nikdar je začutil v sebi, kako slab je, kako ga zapuščajo moči ... čutil je na tilniku neko moč, neznano in silno, ki ga tlači k tlom, ki sesa kri iz njegovega telesa ... gledal je pred sabo čas, ko nad njegovo krsto zaropotajo kameni, ko se nad njo dvigne gomila ... a takrat ne bo nikogar, ki bi potožil solzo, ki bi se mu izvil iz prsi žalosten vzdih ... samo grobarji bodo pri njegovem grobu in zbijali svoje dovtipe ...

Franc je bil do večera na pokopališču; v popolni temi je šele vstal in odšel v mesto med ljudi, ki niso razumeli tega, kar se je zgodilo ...

In še isti večer je igral mladim fantom in dekletom poskočne polke in strastne valovite valčke.

Franc je živel mirno naprej; bil je čudak v pravem pomenu besede, v nobeno družbo ni zahajal, vedno je bil sam, po dnevi se je potikal po mestni okolici, ali pa sedel v kaki predmestni beznici, zvečer pa je igral na klavir ... bil je sicer jako interesantna figura, bled in upadel, raz obraz se mu je mogla brati smrtna bolezen, dolgi razmršeni lasje so mu padali v pramenih izpod širokokrajnega klobuka na bledo čelo, hodil je tesno zavit v oguljeno pelerino ... ljudje so se ozirali za njim ... nekateri so se mu smejali, drugi so ga pomilovali, kakor so bili pač razpoloženi. Franc pa je motril svet in ljudi z zaničljivim posmehom, da so se mu one ironične poteze okoli usten popolnoma utrdile ... Na Mici se je spomnil malokdaj ... spoznal in uveril je samega sebe, da je naredila velikansko neumnost, ko se je usmrtila; ko bi se vsi ljudje radi takih neznatnih stvari pobijali, bi moralo biti že zdavnaj konec sveta; toda v ženski živi še vedno ona večna Eva, ki je popolnoma odvisna od trenotka, momentalnega razpoloženja; žena pač ni zmožna, da bi premislila le v kratkem trenotku svoj položaj in si našla izhoda, prva misel, ki ji šine v glavo, je zanjo odločilna! Za žensko in njeno naturo so v današnjih časih in slučajih le trije izhodi; prva se ubije, druga gre v samostan, tretja pa v bordel! In prašanje je, da li je ta ali oni izhod boljši! Franc se je sam smejal svoji filozofiji in tako pozabil na Mici ... Le včasi ponoči je zagledal pred sabo njo ... Zdaj je bila taka, kakoršno je videl onega večera v mrtvašnici ... Zdaj je bila zopet vesela in razposajena, kakor prejšnje dni; Franc ni mogel razlikovati, da li je vse to sen, ali pa vizija, tako živo je vse videl pred seboj, čutil je nje mrzli duh, čutil objeme mrtvaškomrzlih rok ... poljube posinelih bledih ustnic ... In po taki noči je čutil v jutru Franc, da ga tišči v prsih, kakor da bi mu jih hotelo razgnati, bolela ga je glava, podočne kosti so se mu še bolj izbočile, le oči so se še svetile in preplašeno gledale naokoli.

Tudi v dvorani, kamor je zahajal igrat, je vzbujal pozornost med mladimi punčkami, ki so šele izletele in čutile, kakor je že pač ženska navada, simpatije do vsake abnormalnosti. Začudeno so gledale mladega igralca, ki je tako marljivo tolkel po razglašenih tipkah, ki je le zdajinzdaj dvignil glavo in premeril s par pogledi dvorano; in vsaka je bila srečna, ako se ji je le zdelo, da se je njen pogled le za hip srečal z njegovim, zanimale so se za njegovo življenje, izmišljale si cele legende, da je kmalu nastal cel roman v dvorani o Francu, ki je pa imel žal le to napako, da je bil popolnoma izmišljen; dobil je celo parkrat fino parfimirana rožnata pisma polna vodenih fraz o mesečini, bledih zvezdah, neusmiljeni usodi, smejal se je, a dalje se ni menil za stvar, dasi so pisma glasno med vrstami označevala zaljubljenko; ko je sedel nekdaj za klavir, našel je na tipkah krasen šopek, nasmehnil se je in ga položil na stran na bližnji stol ter začel igrati ... a njegovi prsti so bili danes trdi, zdelo se mu je, da se krčijo žile — bil je popolnoma razmišljen, ni pazil niti na takt, tako da so se plesalci začudeno ozirali vanj; med plesalkami pa je šuštela najnovejša novica, da je igralec zaljubljen v neznano darovalko, in vse so ugibale, kdo da je ta presrečna, ki je prišla na tako originalno misel! Francove misli pa so bile vse drugje ... Ko je zagledal šopek, spomnil se je onega trenotka, ko je stopil na pokopališče in vrgel v odkopani grob ono cvetje ... in ves čas, ko je igral klavir, je videl pred seboj Mici, zdelo se mu je, da upira svoje oči v bujne rože! Komaj je čakal konca, da se konča ples; hitro je zaprl klavir, oblekel se, skril šopek pod pelerino in odšel iz dvorane, vsi so začudeno gledali za njim in zmajevali z rameni.

Franc pa je stopil na ulico in kar nehote ga je zavedel korak na pokopališče ... Temno, tiho in tajinstveno so se dvigali pred njegovim plašnim pogledom grobovi, mrzel veter je žvižgal okoli ostrih oglov na spomenikih, noč je bila temna, nebo zastrto z oblaki ... dolgo časa je taval naokoli, predno je prišel do njenega groba, večkrat se je spotaknil nad razhojeno gomilo ali pa se je zadel ob preperel križ, da je bolestno zajedal. Potegnil je izpod pelerine šopek in ga vrgel na grob ... ni vedel zakaj je to storil, kakor sploh ni mogel razumeti, kako je sploh prišel na pokopališče. Dolgo časa je stal ob grobu, veter je šumel v posušenih starih vencih ... prepereli križi so ječali, v vrhovih dreves je nekaj tajinstveno šepetalo ... Franc pa je gledal predse, njegove oči so se uprle v zemljo, kakor da hočejo prodreti črno prst in zagledati tam doli njo.

— — — — — — — — —

Čas je tekel naprej in Francu se je začelo goditi dobro; dobil je več instrukcij pri uglednih rodbinah, kjer je poučeval klavir, tako da je porabil skoro ves dan s poučevanjem in si tako zaslužil lep denar. Preselil se je iz predmestja v sredino mesta, kjer je našel prijetno sobo. Ko se je popolnoma udomačil v svojem novem domu, porajale so se v njegovi duši misli, ki so ga navajale na novo redno življenje ... hotel se je dvigniti ... toda zakaj ... v sebi je nosil smrt, ki je udarila na njegovo čelo neizbrisljiv pečat; vedel je, da bo nekega dne omagal, izgubil vso moč ... da pride dan, ko ne bo mogel več vstati ... in koliko hujša bo takrat njegova smrt, ako pogleda nazaj in vidi, da je začel živeti lepo in mirno, kako lepo da bi bilo njegovo življenje, da je odnekdaj živel tako; ako pa živi tako naprej, pozdravil bo smehljaje svojo smrt! Čutil je od dne do dne, kako mu pešajo moči ... a odnehati ni hotel, želel si je smrti, a bil je preponosen, da konča sam vse ... naj gre stvar svoj naravni razvoj, čemu križati usodi začrtano pot? ...

V mestnem gledališču se je prvikrat igrala nova opereta, ker je imel oni večer Franc slučajno prost, kupil si je vstopnico, da si ogleda stvar in nabere par novih motivov za svoje plesne komade ... Dolgočasil se je v gledišču, oziral se je po občinstvu in zdehal; ko nekoč pogleda na oder, zagleda tam krasno dekle, pela je glavno subretno ulogo ... bila je krasna, črni lasje, temna polt, divje se blesketajoče oči, za hip je ostal Franc presenečen, gledal jo je s širokoodprtimi očmi in niti zganil ni pogleda vse dejanje od nje, čustvo ki ga že zdavnaj ni občutil v sebi, ga je prešlo, zadrhtel je po vsem telesu, v bleda lica mu je šinila kri ... Ko je padel zastor je še vedno gledal predse ... in ko se je prišla zahvaljevat, zdelo se mu je, da se je naklonila ravno proti njemu, da se je nasmehnila ... stresel ga je ta nasmeh, postalo mu je vroče, polastil se ga je nemir ... pogledal je na gledališki listek in našel njeno ime Erna Kleinova.

Celo predstavo ni pogledal Franc nikamor drugam, gledal je samo njo ... od trenotka do trenotka se mu je videla lepša, nervozno je zasledoval vsako njeno kretnjo, vsak njen korak ... Ona ga je opazila raz oder, pogledala je zdajinzdaj nanj, in njen pogled je bil vedno tako vesel in smehljajoč ... Franc ni videl ničesar drugega, kakor samo njo ...

Predstava je bila končana ... Zadnji se je dvignil Franc raz sedež in odšel iz gledišča, bil je kakor omamljen; nekaj novega, neznanega je čutil v sebi ... ali je to ljubezen ... skoro polglasno se je zasmejal pri ti misli, haha ljubezen, ljubezen umirajočega človeka ... Ustrašil se je te misli, siloma se je hotel otresti vsega ... šel je v gostilno ... a ni imel obstanka; nevede je odšel v kavarno, kjer je videl vsaki dan igralce ... sedel je v kot in čakal ... svoje oči je uprl proti vratom, v svoji duši je bil prepričan, da mora ona priti, hotel ji je sugerirati, da jo čaka, da jo hoče videti ... Kadarkoli so se odprla vrata, se je zganil ... a nje ni bilo ... težko mu je del zatohli kavarniški zrak napolnjen z izhlapinami žganja in tobakovega dima, iz prsi se mu je silil kašelj suh in votel, kri mu je pritiskala v glavo ... čakal in čakal je ...

Slednjič je vstopila v kavarno družba igralcev in igralk, in Franc je takoj med njimi zagledal Erno Kleinovo.

Bilo mu je, kakor da je prišlo novo življenje v njega, ko jo je zagledal. Slučajno ali pa hote se je vsedla Krna tako, da je bila obrnjena proti njemu; Franc ni umaknil svojih oči od nje, opazoval jo je kakor ogleduje mlad idealen fant svoj prvi ideal, ki ga tako neskončno ljubi z ognjenim žarom svoje prve ljubezni, a se mu ne upa približati. Zdela se mu je veliko lepša, nego na odru ... na glavi je imela bel klobuček, ki je tako lepo kontrastiral z njenimi ogljenočrnimi lasmi, njene temne globoke oči so švigale nemirno naokoli, kakor da bi hotele najti nekaj, česar ne poznajo ... iz temnopoltnega obraza so se smejale rdeče polne ustnice, ki je na njih plaval vedno zadovoljen nasmeh, tako razkošen in lep, tako vabljiv in zapeljiv ... Bila je res lepa; Franc jo je videl danes prvikrat in čudil se je samemu sebi, kako je mogoče, da je naredila nanj ta ženska tak utis ... Toliko lepih deklet je bilo na plesu, ki so se ozirale vanj ... treba mu je bilo reči le besedo ... toliko lepih deklet se je pritiskalo k njemu, ko jih je poučeval klavir, čutil je na svojem licu njih gorki dah, videl nemirno gibanje mladih prsi, samo sklonil naj bi glavo in poljubil ustne, ki so se mu same nudile v poljub ... ali on je ostal mrzel, neobčutljiv; ljubezni ni poznal v svoji duši, siloma je zatrl v sebi vsa ona mehka čustva in razpoloženja. Samo enkrat je ljubil v svojem življenju ... in takrat je izrekel ono veliko laž, ki se je tako grozno maščevala nad njim ... A danes ... ali je to ljubezen, ali je to samo divje poželenje trenotnega užitka; samega sebe ni razumel! Erna se je veselo smejala in koketirala s Francem, a zanj so bili ti pogledi tako grozni, da je moral povesiti oči, kadar sta se srečala njih pogleda ...

Pozno je že bilo, ko se je dvignila družba in odšla; zadnja je bila Erna, pri vratih se je obrnila, napolglasno se zasmejala in sklonila glavo proti Francu — potem pa je odšla skozi vrata ...

Franc se je komaj premagoval, da ni skočil za njo, prijel jo za roko in jo odvedel nazaj ... in rekel bi ji, da jo ljubi, povedal bi ji povest svojega življenja, obljubil in izpolnil bi ji vse, kar bi zahtevala od njega ... postal bi zopet človek ... toda ostal je na mestu ... gledal je na vrata, ki je skozi nje odšla Erna ... Zdelo se mu je, da je zadel zadnji solnčni žarek in se potopil v neizmerno globino morja.

Sedel je nepremično na mestu, jezil se je nad seboj, zakaj da je prišel sem ... toda zopet mu je šinil v misli oni njen nasmeh, oni pozdrav. Kaj naj to pomeni? Ali ga je opazila, ali je mogoče razumela vse?

Premišljeval je to, a razjasniti si ni mogel ničesar! Hotel je pozabiti vse to, začel je piti in se je opijanil; proti jutru je šel domov, a Erna mu je bila vedno pred očmi ... Vlegel se je v posteljo, a zaspati ni mogel, nemirno se je premetaval semintja ... Erno je gledal neprestano ... po vsi sobi mu je zvenel oni veseli, razkošni smeh, zdelo se mu je, da vidi skozi temo njene oči; večkrat se mu je zdelo, da čuje njen glas, planil je po koncu ...

Danilo se je že, a Franc še vedno ni zaspal, napol razodet je ležal na postelji ... njegove oči so bulile neizrazito predse ... pesti je držal krčevito stisnjene ...

Naenkrat plane po koncu, kakor blazen se zgrabi za prsa, dušilo ga je, na belo blazino je kanilo par kapelj krvi ... kmalu mu je odleglo, omahnil je nazaj in kakor mrtev ležal nepremično, kar pa se zganejo blede, okrvavljene ustne in pol blazno zašepečejo: Moja mora biti! Moja, moja! Mora! Mora!

Francovo življenje je stopilo v nov stadij hrepenenj in neomejenih želja, sanjal je vedno samo o Erni, čakal jo povsod, po ves dan se je potikal po mestu, samo da bi jo kje srečal, poizvedel je za njeno stanovanje in potem po cele ure hodil pod oknom gorindol. In ko jo je srečal, bil je ves srečen, vedno se mu je nasmehnila, pogledala ga izzivajoče s svojimi velikimi očmi in šla lahnih korakov naprej, Franc pa je obstal in gledal zanjo, dokler ni izginila, ti kratki trenutki, ko jo je videl, bili so zanj največja sreča, užival je v njenih pogledih, užival v njenem nasmehu!

Ali je to ljubezen!

Franc se je ustrašil, ko se je zalotil pri ti misli, ljubezen, ljubiti on, ki nosi v sebi smrt, ki umira; mogoče je to hipno vsplamtelo čustvo, labodja pesem njegovega življenja; ali naj to čustvo zagreni zadnje trenotke umirajočega, ali naj prebudi v njem kes izgubljenega življenja, lahkomiselno poteptane bodočnosti! Obupaval je, boril se je sam seboj, hotel je zatreti v sebi to čustvo, utopiti ga v pijači a zastonj; vse je bilo le za trenutek, dokler je ni videl; ko pa jo je srečal, bil je zopet stari Franc.

Zanemarjal je svoje ure, samo da je mogel videti njo, kadar je pela v gledališču, je bil vedno tam, vedno je sedel v kavarni, kamor je zahajala ona, poslal ji večkrat na oder cvetic in tako iskal vsako priliko, da bi se seznanil ž njo. Slednjič se mu je to tudi posrečilo, seznanil se je ž njo slučajno, ko ni niti najmanje tega pričakoval. Jezil se je sam nase, tako smešen je bil ta večer; skoro ničesar ni mogel govoriti, hotel je biti šaljiv, a njegove šale in dovtipi niso prišli do veljave! Sedel je ž njo v večji družbi, ona je sedela njemu nasproti in ga neprestano gledala; Franca je ženiralo to, zardeval je, besede so mu zastajale v grlu ... Ko so se pa razšli, stisnila in stresla mu je Erna roko, kakor staremu znancu in prijatelju ...

Franc je šel naravnost domov oni večer; v svoji sobi je sedel na posteljo in premišljeval današnji dogodek ... ah kako majhnega in neznatnega se je čutil pred njo; ko bi mogel storiti kaj velikega, silnega, da bi obrnil nase pozornost vsega sveta, potem bi se ji približal in ji rekel: Kar je mojega, deli z menoj! Vse kar hočeš ti dam, daj mi svojo roko in popeljem te tja v neznane kraje, kjer naju nihče ne pozna, da tam živiva življenje ljubezni! Toda tega ne more storiti, ničesar nima, kar bi ji mogel dati ... ali vendar ljubezen ni prenehala, vedno silnejša je bila, in edini cilj, ki si ga je postavil, so bile one besede, ki jih je izrekel v divji ekstazi, ko jo je prvikrat videl: Moja mora biti! Moja, moja! Mora!

Vsak dan jo je srečaval, vedno mu je odzdravila z onim veselim nasmehom, spregovorila ž njim mimogrede par besed.

Bilo je lepega dne proti večeru; Franc se je sprehajal po mestnem drevoredu, dušilo ga je teško mestno ozračje, šel je ven, da se naužije svežega zraka ... Kar naenkrat zagleda Erno, ki je šla sama po stranski poti; pospeši korak in jo kmalu doide; zdelo se mu je, da se je razveselila njegovega prihoda; prašala ga je ako ima malo časa, naj gre ž njo, ker ji tako ugajajo večerni sprehodi, dolgo časa sta hodila naokoli in se pogovarjala o vseh mogočih stvareh, o gledališču, umetnosti, življenju, Franca je iznenadila njena duhovitost, njeno sicer naivno, a vendar zrelo razumevanje vsega. Franc se je komaj premagoval, da se ni sklonil k nji in ji zašepnil: Ljubim te! Slab in neznaten sem, ničesar ti ne moreni dati, a vendar storim vse, da te osrečim! Ti izpelješ pot mojega življenja v višave, s teboj hočem dvigniti oči kvišku! Stemnilo se je že popolnoma, a Franc in Erna sta se še vedno sprehajala, ponudil ji je svojo roko, ki se je je ona oprijela! Franc je čutil utripe njenega srca na svojem telesu, čutil je njeno razburjenost.

Prišla sta do razgleda, obstala sta in zrla v krasno noč ... Temna noč je ležala naokoli, a v nji se je blesketalo mesto v nebrojnih lučih, sveta tišina je vladala naokoli, nič se ni ganilo v ozračju. Nemo sta zrla Franc in Erna tja predse; kar se ona zgane, nagne se na Franca in sentimentalno zašepeče:

»Kako lep je svet! In kako hudo je človeku, ako mora živeti na njem sam, tako sam!«

Franc je razumel njene besede, položil ji roko okoli vratu in dvignil njeno glavo ... in ona je uprla svoje velike oči v njega, kakor da hoče izsiliti iz njega one lepe besede ... in Franc je sklonil svojo glavo k njeni ... Erna pa ga je privila k sebi in ga poljubovala dolgo, divje, divje! ...

Molčala sta, ko sta šla v mesto ... nista mogla najti besed, da bi razodela drug drugemu svoja čustva ... saj so govorili dovolj njih pogledi, dovolj oni dolgi poljubi ... Ko sta prišla pred Ernino stanovanje, stisnila sta si roke, in ona je odhitela brzo po stopnicah navzgor!

Franc pa je šel naprej in mislil na vse, kar je doživel, kar naenkrat je prišlo vse to, tako lahko se mu je zdelo vse to! In tisti večer nastal je v Francovi duši preobrat, sklenil je, da postane zopet človek, da si ustvari svojo novo in lepo bodočnost, saj kar stori, to je za njo, ki jo tako zelo ljubi, ki ji hoče žrtvovati vse! Dolgo v noč ni mogel zaspati, delal si je načrte, mislil to in ono — a vse njegove misli so se vračale k Erni! —

Vsaki dan sta se odslej shajala, Franc je prihajal k nji na dom, ali pa ona k njemu, po cele ure sta sedela skupaj in Franc se je moral včasi smejati svoji naivnosti, svoji idealni ljubezni. Toda bil je prepričan, da se more vrniti na pot življenja le, dokler ljubi idealno ... Kakor hitro se obude v njem one stare želje ... potem zastonj vsi sklepi, v nič vsi načrti ...

Ali preveč ukoreninjeno je bilo v njem staro življenje; Franc ga je hotel iztrgati iz sebe, a tisoče in tisoče korenin je bilo, ki so zarasle v njegovo dušo in vsaka je bila krvava, ko jo je hotel izruvati! Franc se ni mogel premagovati ...

In nekega dne se je zgodilo.

Franc se ni zavedal svojega početja, zavrelo je v njem, stresel se je po vsem telesu ... šepetal Erni poltihe strastne besede, privil jo tesno k sebi ... ona pa je bila kakor napol omamljena, bila je žoga v njegovih rokah, ki se je on igral ž njo ... in onega dne se je zgodilo ... in ko se je Franc ozrl v Erno, ki ga je gledala na pol odprtih oči, ustrašil se je svojega dela ... Od onega dne naprej so se ponavljali dannadan taki prizori ... Franc je pozabil vse svoje sklepe in drvil naprej do propasti ... Ni trajalo dolgo in spoznal je, da se bliža s hitrimi koraki konec ... zavedal se je tega, a odnehal ni, tako je ljubil Erno, da se je bal samo te misli, da jo bo moral zapustiti!

In nekega dne Franc ni mogel vstati, bolezen ga je priklenila na posteljo, Erna ga je obiskovala in spraševala, kaj mu je, a on ji ni hotel povedati resnice, lagal ji je, da je vsa ta bolezen kar tako mimogrede, da ni nič nevarnega, ni ji hotel reči: Moje življenje je končano, pred sabo gledam smrt! Vedel je, da bi te besede ubile njo, ker je bil prepričan, da ga ona ljubi ... Ker je hotel natančno vedeti, kako je ž njim, poslal je po mestnega zdravnika, ki je bil njegov sošolec! Ta je prišel, in Franc ga je prosil naj ga natančno preišče, kar je tudi storil in zmajeval z glavo! Franc je to videl in rekel:

»Povej mi vse naravnost!«

»Slabo prijatelj, zakaj nisi živel rednejše? Sedaj je pa vse prepozno!«

»Prepozno! Povej mi naravnost, koliko časa misliš, da morem še živeti!«

»Ker hočeš popolne resnice, čuj! Zate ni nobene rešitve! Moreš živeti še par tednov, mogoče tudi samo par ur!«

Franca niso razžalostile te besede, vedel in čutil je to sam! Ko je zdravnik odšel, je začel premišljevati, kaj naj stori ... in prva mu je prišla na misel Erna ... Tako hitro naj se torej konča vse ... on umre ... a ona ostane na svetu ... mlada lepa ... mogoče se bo par mesecev žalostila ... no potem pride drugi in ... in ... Ne, ne! To bi bilo pregrozno! Preveč je ljubil Erno, da bi mogel pomisliti njo v rokah drugih ... Saj tega ne more zahtevati od nje, da bi šla v samostan, da bi pozabila na vse! Preveč je lepa, premlada je! O, da bi prišla danes k njemu ... Čakal je nekaj časa, a ker je ni bilo, napisal je pismo, poklical gospodinjo in jo prosil, da naj ga pošlje po postreščku na naslov! — Nekaj časa je premišljeval, kaj naj ji reče, ko pride ... ali naj mu priseže, da ne bo ljubila nikogar ... ne ... ne, to bi bilo preveč tiransko, preveč okrutno ... Kaj naj stori?

Naenkrat se zgane:

Ne, ne! Drug je ne sme imeti, ne sme, preveč sem jo ljubil, da bi mogel samo pomisliti, da bodo one nežne roke objemale drugega, one polne ustne poljubovale drugega, one temne globoke oči se smehljale drugemu, drugi naj bi užival slast in se napajal ob lepoti njenega telesa! Ne, Erna, nikdar ne, preveč te ljubim, preveč!

In tisti hip je zazorel v njegovi glavi grozen sklep! Plašno se je ozrl po sobi, kakor da se boji, da kdo posluša njegove misli! Potem pa je segel s tresočo roko v nočno omarico, potegnil iz nje revolver, ogledoval ga nekaj časa, pregledal naboje in ko je videl, da je vse v redu, položil ga je pod zglavje, a njegove ustne so šepetale: »Preveč te ljubim, preveč, Erna!«

Zaslišal je po stopnicah lahne korake ... in v sobo je stopila zasopela Erna:

»Kaj se je zgodilo?«

Franc pa se je nasmehnil in rekel:

»Tako zaželel sem po tebi, nisem se mogel več premagovati, moram te videti!«

»Tako sem se prestrašila, mislila sem, da se ti je kaj zgodilo! No in kako ti je! Bolje, kajneda!«

»Bolje, bolje, še par dni, potem pa vstanem in povrnejo se zopet oni lepi časi! Ah, Erna, kako te ljubim!«

Sklonila je svojo glavo na njegove prsi ...

»Franc, tako razburjen se mi zdiš!«

»Ne, ne! To je samo veselje, ko čutim, da se mi vračajo zopet moči, ah, Erna, Erna ...

»Nikar se ne razburjaj preveč; nisi še dosti trden ... čakaj, čakaj ...«

»Ne morem, Erna, ne morem ...«

Blazno jo je potegnil in privil k sebi, uprl je vanjo svoje oči, zadrhtel je po vsem telesu, iz ustnic mu je izginila zadnja sraga krvi, oči so se mu izbulile ... Erna pa se je blaženo smehljala ... videla je odprto pred sabo nebo s tisočerimi srečami ...

Franc se je ozrl v Erno, ki je ležala poleg njega na postelji ... zaprla je oči, okoli usten ji je plaval oni zadovoljnoveseli nasmeh, prsa so se ji nemirno dvigala ... Franc se je na pol dvignil in jo opazoval; tako lepa je bila ... njeni črni lasje so se razsuli po beli blazini ... v temnopoltni obraz je šinila rdečica in ga tako lepo pobarvala.

»Ah Erna, kako te ljubim, preveč te ljubim! Samo moja si, samo moja, nikdo se ti ne sme več približati, nikdo ne sme dvigniti svojih oči do tebe! Moja, samo moja si!« Poljuboval jo je, a ona se ni zganila, samo zdajinzdaj je odprla svoje oči in ga pogledala tako ljubeče in zadovoljno, da se je Franc prestrašil svojega groznega sklepa! Naenkrat je začutil v prsih grozne bolečine, roke so se mu stresle, temnilo se mu je pred očmi ... tedaj pa je počasi segnil z roko pod blazino, potegnil revolver in nastavil cev na njene sence ... v istem hipu je zopet odprla Erna oči ... in tako življenjapoln je bil njen pogled ... Franc pa je sprožil ... zamolkel pok je zadonel po sobi ... Erna se je zganila, krčevito zagrabila Franca za roko, stresla se po vsem telesu — iz rane je brizgnila v tenkih črtah kri Erna je hotela nekaj reči, hotela se je dvigniti ... a ni imela več moči, omahnila je nazaj ... še enkrat se je stresla ... in bila je mrtva ... Z blaznim nasmehom jo je opazoval Franc, niti najmanjšega izraza bolesti ni videl na njenem obrazu ...

Tedaj je naenkrat zagledal pred seboj Mici ... prišla je, da mu dokaže, kako grozno se maščuje na svetu to, kar človek stori drugemu, uničeno življenje se kaznuje s smrtjo! Da, maščuje, grozno se maščuje! Greh se maščuje ...

Tiščalo ga je v prsih, kakor bi mu jih hotelo razgrniti ... dušilo ga ... roke so mu klonile, zgrudil se je na mrtvo Erno, krčevito se stresel po vsem telesu ... iz ust mu je bruhnil tok krvi, ki se je pomešala s krvjo Erne ... še par globokih vzdihov, nato je bilo vse tiho ... Skozi okno pa je sijalo pomladansko solnce veselo, toplo in opojno ... in svetli žarki so se plazili po truplih in strjeni krvi ...