Vetrc

Vetrc, vertc, daj odnesi
tja me gori vrh neba,
da Marijo zrem, svetnike,
in da molim tam Boga.

Daj mi vetrc, daj mi,
da kot angel poletim,
daj, da vidim tamkaj bratca
in da molim srčno ž njim.

Jaz sem majhen, sem slaboten,
nežen, tih je glasek moj,
a nebesa so tak daleč...
daj, da, vetrc, grem s teboj.

In res vetrc je završal,
dvignil se je vrh neba,
a od todi Stanku nesel
te besede od Boga:

"Oj, ti paglavček, ti Stanko,
kar tako češ priti k nam!
Nisi še nebes zaslužil
in zato ti jih ne dam.

Kadar moliš, Stanko drobni,
moli tamkaj le lepo,
saj če misliš še tak tiho,
moje čuje te uho..."