Strani iz spominov na Vlada Šava
| ← Vlado Šav – In memoriam | V spomin Vladu Šavu (1945–2008) Strani iz spominov na Vlada Šava Marjan Tomšič |
Šavov forešt in kozmologija → |
| |||||||||||||
Vlada Šava sem spoznal leta 1972 v njegovem Kulturnem klubu Mandala. Takoj sem začutil to, kar je bilo v njem, kar je izžareval. Bil je globok notranji mir in z njim povezana duhovna moč. In opazil sem, da ima izredeno močan vpliv na vse, ki so v njegovi bližini. Nekega večera nas je učil, kako smo lahko morski val. Dihali smo globoko, močno zajemali zrak in ga nato s šumom, ki je posnemal valove, počasi spuščali iz sebe in pri tem valovili, držeč se za roke. Tako smo se v prostoru pomikali naprej in nazaj, naprej in nazaj. Bili smo morski val. Identificirali smo se z njim. Čutil sem, kako se vedno bolj poglabljamo, kako padamo v posebno psihično in duhovno stanje. In vedel sem, da nas pri tem vodi Vlado. Vedno bolj smo bili morski val in vedno manj ljudje. In potem se je iznenada zgodilo nekaj čudnega. Odvrtinčil nas je silen strah in vsi v skupini smo podoživeli isto: nenaden izbruh atomske vojne na tem našem planetu. Stiskali smo se v gručico in drhteli od groze. Čez čas je grozo zamenjala žalost. Ko smo se pozneje pogovarjali o tem čudnem dogodku, smo ugotovili, da smo podoživeli isto, povsem isto situacijo: silovit izbruhi svetlobe, nato veter, ki je rušil visoke stolpnice in odnašal velemesta.
Nekega dne me je Vlado prosil, če bi šel z njim po ovce v Štorje pri Sežani. Vprašal sem ga, če ima kombi ali kak tovornjak. Zasmejal se je in mi razložil, da bova ovce pripeljala z mojim amijem. Začuden sem ga gledal, češ kako, z amijem?! Pa mi je razložil, da bova iz avta odstranila zadnje sedeže in ami se bo spremenil v kombi. In res, tako se je zgodilo. Neverjetno, koliko prostora je nastalo v avtu. In sva se odpravila na pot. V vasi smo potem s pomočjo kmeta Urbana spravili v moj ami pet backov in eno veliko, odraslo ovco. Odprla sva stranska okna in ovce so gledale iz avta kot kakšni belo-sivi oblački. Vlado je plačal, poslovila sva se od kmeta in se odpravila proti Kopru in Borštu. Vsi, ki so nas videli, so se čudili in smejali. Na Kozini sva se ustavila, šla nekaj popit in nek moški, ki je videl to čudo, je rekel: Ja kam pa gresta s to Noetovo barko? In Vlado mu je odgovoril: V nebesa jih peljeva, k samemu svetemu Petru! In tako sva jih proti večeru pripeljala v Boršt. Tu pa je nastala težava: kako jih naj spraviva do reke Dragonje, do Zankoličevega mlina? Do tja se z avtom ni dalo priti, peš pa je bilo za dobre pol ure hoje. Pa sem mu predlagal, da greva vprašat kmeta, Boršterana Zankoliča, ki mu je mlin ob Dragonji dal v najem za 99 let. In Zankolič se je smehljal, ko je videl poln avto backov. Pa je rekel, kot da je to samo po sebi umevno: Kako jih bosta spravila do mlina? Hja, kako! Ta staro ovco priveži na štrik, ta male, te ovčke, bojo pa šle za njo. In tako se je tudi zgodilo. Čez kako uro smo že bili ob reki in potem sva ovco in ovčice spravila v stajo, jim dala malo otrobov in pokošene trave in Vlado se je potem zadovoljen vsedel pred svojo kuhinjo, si nabasal pipico, ki si jo je bil naredil iz kanele in hrastove grče, in si prižgal tobak, ki ga je bil sam pridelal. Potegnil je nekaj dimov in že je bil v stanju nirvane. In cel svet je bil njegov. Smehljal se je in bil z duhom kdo ve kje.
Bilo je februarja leta 2006. Z Društvom za boj proti epilepsiji sem šel na izlet v Rezijo, bilo je na pustno nedeljo. Sprejela nas je domačinka Luigia Negro in nam razkazala vasice: Ravanco, Solbico, Osojane in Bilo. Najprej se je mučila s knjižno slovenščino, pa smo jo prosili, naj vendar govori po njihovo, v rezijanskem narečju (rozajanski serčni romanej). Bala se je, da je ne bi razumeli, ko pa je ugotovila, da razumemo vse, se je razživela in vse dopoldne smo uživali v govorici, ki vsebuje nekaj nepojmljivo lepega in bogatega. Obiskali smo tudi njihovo pesnico Silvano Paletti in tam se je naša sreča potrojila. Ona se ni niti za hip mučila s knjižno slovenščino, takoj je začela govoriti po njihovo, po rozajansko. Po kosilu nas je Luigia odpeljala v vasico Bilo, da bi si tam ogledali znaminiti rezijanski ples pustnih maškar. In, glej, med plesalci je bil tudi Vlado Šav z neko lepo mladenko. Takoj je prišel k meni, ves srečen, izredno vesel, da me vidi tu, v Reziji, in na ta dan, na dan po vsem svetu znanega rezijanskega plesa. Oba sva imela enak uvid v bistvo tega rajanja. Ta ples je čista kozmologija. Kot se planeti vrtijo okoli svoje osi in okoli sonca in kot se vse v vesolju vrti in spontano prepleta, tako se vedejo tudi plesalci v tem plesu. Ženska prevzame vlogo moškega, moški vlogo ženske, oba pa se odvrtinčita v harmonično in srečno enost bivanja; ne glede na jezik, ki ga govorita, ne glede na kulturo, kateri pripadata. Princip Stvarstva je v tem plesu živo prisoten in polno delujoč. Zato prihajajo v Rezijo plesat iz cele Evrope in se tu, med tem plesanjem, dotaknejo zvezd, ozvezij, ter se tako napolnijo z energijo in ekstatičnim veseljem do druženja, do življenja brez sovraštva, brez razlikovanja ali izključevanja. In tu je bil Vlado v svojem elementu. S pleteno kapo, okoli katere je viharil razkuštran copf, se je popolnoma zlil z domačini in z vsemi drugimi, ki so prišli od daleč, iz mnogih evropskih dežel, da bi doživeli to živo mitologijo in tudi magijo: sozvočje z vsem in vsemi, ne glede na jezik in kulturo, ki so jo podedovali z rojstvom. In takrat sem ob tem plesu dojel bistvo Vlada Šava. Bil je človek ekstatičnega doživljanja sveta in mož, ki je igraje, spontano in samoumevno presegal vse meje; jezikovne, nacionalne, kulturne. Tako zelo odprto in predsodkov osvobojeno je bilo njegovo srce in vse njegovo življenje. Bil je kakor otrok. Očaran sem opazoval njega in njegovo soplesalko in se ju nisem in nisem mogel nagledati, se dovolj naužiti te lepote in tega, kar ni dojemal samo moj razum, temveč tudi, in morda predvsem moja duša.
Koper, 13. 12. 2008