Starček

  Starček


Živel mož je dolgo časa,
sneg pobeli mu glavo,
brada je že sivolasa
in se sveti kot srebro.

Ura mu je že odbila;
pride k njemu bela smrt,
ki ga bo v nebo spremila,
ga peljala v rajski vrt.

Jezus hoče k sebi vzeti,
gori v sveto ga nebo,
ker on živel je na sveti,
kakor angelci sveto.

Ene v srcu še ima želje,
te doseči še želi,
preden v rajsko tja veselje
k Jezusu se preseli.

Želje troje: od druzine
v hiši vzeti še slovo
ino v hlevi od živine
in od polja tud' tako.

"Rasti, rasti žitno polje,
kakor rastlo si doslej,
rasti, rasti še vse bolje,
ko dosihmal zanaprej!"

S polja v hlev k živini grede
in jo boža in drglja
in izusti te besede,
prišle mu iz dna srca:

"Redi, redi se, živina,
kakor si se mi dosle,
dalje od sinu do sina
še vse bolje ko dosle!"

Starček zapusti žlvino,
v hišo gre, pa vleže se,
skliče skupaj vso družino
in jo zbere krog sebe:

"Le sem, le sem, vi družina,
tri reči vam še povem,
vredne vašega spomina,
tri besede, preden grem.

Prva je beseda taka:
ljubite Gospod-Boga,
ker gre njemu slava vsaka,
ljubite ga iz srca!

Druga je beseda taka:
ljubi naj zavolj Boga,
ker gre njemu slava vsaka,
vsak kot sebe bližnjega!

Tretja je beseda taka:
kdor bo starše spoštoval,
ki jim gre spodobnost vsaka,
Jezus ga bo daroval!"

Tri so lučice prižgali,
sladko v Bogu je zaspal,
angelčki so prijadrali,
angelcem je dušo dal.

Rajsko pesmico zapeli
pa so peli prelepo.
Kvišku, kvišku so zleteli
z dušo k Jezusu v nebo.