Danuška

To je vila Danuška,
hodi po poljani,
njeno belo visoko telo
pokrivajo sončni pajčolani,
zlati hrošči v prosojni plašč
so ji kot zvezde vtkani.

in na glavi kronica
zlata, ne srebrna,
polna cvetja majskega.
In na glavi ji sede
biserni metulji –
kdaj, o kdaj, bi vprašal se,
kdaj so nanjo spluli?

Njene roke, beli cvet,
kakor dvoje lilij,
spremlja sivih želavk let.
Za njo teko martinčki
in lastovice z njo lete
in sivi pestri mladi svet.
Saj to je vila Danuška,
vsi jo imamo radi,
njena očka so črna noč,
njeno petje – dih pomladi.