Dve duši
| Dve duši Irena Kirm |
| |||||||||||||
Rano nedeljsko jutro je zlatilo vrhove gorá in hribov. Človek, ki se je prebudil iz težkih sanj, ni mogel doumeti, da je ta kras vsakdanja stvarna pot novoprebujajočega se dneva. — Da! kakor lepa misel, čista, svetla in ljubeča, — da! prav tak nedeljski dan se napoveduje. Dan Gospodov!
Vrh griča je stal dom lep, trden in veren. Kot da bi se hotel skopati v soncu, — kakor v ogledalu, se je zarilo povsod v dišečo travo in gmajni.
Sredi njiv med pokošenimi razori pa je stopala mati, vsa v soncu in jutranjem hladu. Mislila je in uživala. Njenemu srcu ni več pelo hrepenenje, ne življenje v prevarah. Ne! Ona je z dovršeno dušo, hipoma, vendar stopnjema mislila na srečo, ki jo uživa. Mati je, — mati mnogim — mati duhovniku! Postala je. Stopila je z dušo k vsakemu svojemu otroku. Vsakemu je to jutro darovala novi kos srca, ki je odplulo pred Stvarnika. Molila je!
Prišla je k sinu — duhovniku. Janko! ... Stopila je na kraj poti in gledala v še skoraj temno dolino. Pod njenimi nogami še spi mestece. Tam je Janko, njen dragi, njeno hrepenje, nada in sreča. »Janko pozdravljen! — Gotovo si že pokoncu in študiraš to, kar te je sinoči trudnega vrglo k počitku. Janko, ali si truden? Ali te črpajo skrbi, svete skrbi za duše, Tebi izročene? ...
Janko bodi močan ...
Že te vidim! — Ne, nisi truden, čil, krepak in lep. Janko, kako se ti poda beli kolar ... Kako si moj, sinko, ves moj ... «
Sin, ne veš in nikoli ne boš zaznal materinega srca, materine ljubezni, bolečin ...
Ah, prav v materinstvu je tolika sreča, veš! — Janko, in ta sreča si ti, sinko — duhovnik.
Mati je v blaženstvu, ki je dano le njim, katere so dale Gospodu sebe in svoje, — zapela zahvalo — ne o počitku, ampak o novi pripravljenosti ...
Mesto. Vse še tiho, mirno ...
V prostorni sobi kleči pred Križanim mlad duhovnik — Janko. Njegov prvi rani pozdrav Njemu! Zgodaj je še ... Dan je že dovršen v njegovi duši. Misli, ki jih bo ta dan raztresel med ovčice so vse uvrščene. Vesel je nedelje gospod Janko. Nedelja, duše, dan, ki bo tako bogato dodal k vsebini njegovega življenja!
Janko misli ... , pri materi je. Duša mu je šla k njej po trenuten oddih. Gledal je mater, kot jo je videl vse počitniške nedelje, ki je stopala in se topila v soncu po travi med njivami.
Mamica, Bog s teboj! Mati bodi zahvaljena, da si mi dala življenje, da si znala tako zapečatiti mojo dušo pred vabami sveta. Mamica, duhovnica si ... !
Ura je udarila pet. Zapustil je sobo, zapustil sliko najdražje in odhitel pred tabernakelj, kjer ga je že čakalo najboljše Srce, da ga blagoslovi in pošlje v novi dan.
Mati in sin duhovnik!
— — —
O, da bi bilo dano vsem tistim materam, ki niso hotele življenj, vsaj drobec sreče, — da bi spoznale, kolika neizmerna sreča je biti mati, mati duhovnika Gospodovega.