Dvanajst divjih rac
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je živela kraljica, ki je odšla z doma in s vozila; bilo je pozimi in malo prej je bil zapadel snet Ko se je že nekaj časa vozila, ji je začela teči kri iz nos^ tako da je morala zlezti s sani. In medtem ko je slone,-na ograji in gledala rdečo kri in bel sneg, ji je prišlo m misel, da ima dvanajst sinov in nobene hčere; in tako i rekla sama pri sebi: »Ko bi imela hčerko, tako belo ko sneg in rdečo kot kri, potlej bi se ne menila dosti za SVOJE sinove.« Tega še dobro izgovorila ni, ko je že stopila k z vešča. »Hčerko bi rada imela,« je rekla, »in da bi bila be^ kot sneg in rdeča kot kri; prav, a potlej boš svoje sine -prepustila meni; vendar jih lahko obdržiš pri sebi, dot: ne bo punčka krščena.« Ko je prišel čas, je kraljica dobila hčerko in bila t bela kot sneg in rdeča kot kri, kakor je bila obljubil čarovnica, zato pa so ji dali ime Sneguljčica Rdeča vrtnic*. Nastalo je veliko veselje na kraljevskem dvoru in kraljica je bila tako srečna, da se to sploh ne da povedati; ko pa ji je prišlo na misel, kaj je obljubila čarovnici, je naročila srebrarju, naj ji naredi dvanajst srebrnih žlic, za vsakega kraljeviča po eno, in velela mu je, naj naredi še eno vdt in to je dala Sneguljčici Rdeči vrtnici. Komaj je bila kraljična krščena, so se kraljevi spremenili v dvanajst divjih rac in odleteli svojo pot :: nihče več jih ni videl; odleteli so in jih ni bilo več nazaj Kraljična je rasla in zrasla velika in lepa, vendar je bila dostikrat tako čudna in žalostna, in nihče ni mogel dognati, kaj je narobe. Primerilo pa se je, da se je nekega večera tudi kraljici tako stožilo, ker so jo obhajale vse mogoče čudne misli in je premišljevala tudi o svojih sinovih; zato je rekla Sne-guljčici Rdeči vrtnici: »Zakaj si tako otožna, punčka moja? Če bi kaj rada, kar povej! Če ti lahko kaj ustrežemo, bo takoj narejeno.« »Oh, tako prazno mi je pri srcu,« je rekla Sneguljčica Rdeča vrtnica; »vsi drugi imajo brate in sestre, jaz sem pa čisto sama in nimam nikogar; zato sem tako žalostna.« »Tudi ti si imela brate, punčka moja,« je rekla kra¬ljica; »imela sem dvanajst sinov, ki so bili tvoji bratje, a sem vse dala, da sem dobila tebe,« je rekla in ji povedala vse, kakor se je zgodilo. Ko je kraljična to zvedela, ni imela več miru; naj je kraljica še toliko jokala in tarnala, ni vse skupaj nič zaleglo, hotela je od doma, ker je bila prepričana, da je ona sama vsega kriva; in navsezadnje je res odšla s kra¬ljevskega dvora. Hodila je in hodila in prišla tako daleč po širnem svetu, da si sploh ne morete misliti, da bi bila mogla tako nežna deklica priti tako daleč. Nekoč je dolgo dolgo hodila skozi velik velik gozd. Bila je že tako utrujena, da je sedla na hribček in zaspala. Pri tem se ji je sanjalo, da je zašla še naprej v gozd, dokler ni prišla do majhne koče, kjer so živeli njeni bratje. Tisti trenutek se je prebudila in tik pred seboj zagledala uhojeno stezico v zelenem mahu in po tej potki je odšla naprej v gozd. Hodila je dolgo dolgo po nji in navsezadnje vendarle prišla do čedne majhne lesene hišice, o kata se ji je sanjalo. Ko je stopila v hišico, ni bilo nikogar doma; a z: gledala je dvanajst postelj in dvanajst stolov in dvaiu« žlic in po dvanajst vsake stvari, ki jo je zagledala. Kc ; to videla, se je tako razveselila, da je nihče že dolga dos leta ni videl tako vesele; zakaj pri tisti priči je lahko ugarr^ da živijo tu njeni bratje in da so to njihove postelje, stoli in žlice. Zakurila je v peči, pometla po hiši, postiš postelje, pristavila kuhat in vse lepo pospravila, kaka je le vedela in znala; in ko je vse skuhala in pripravila i vse, se je sama najedla in pri tem svojo žlico pozabila na mizi; potem je zlezla pod posteljo najmlajšega b: in legla. Še preden je dobro legla, je že zaslišala švister in žvižganje po zraku in priletelo je vseh dvanajst d: : rac; v trenutku pa, ko so priletele čez prag, so se spremen v kraljeviče. »Joj, kako prijetno in toplo je danes tu!« so goved »Bog daj srečo tistemu, ki je zakuril v peči in nam sk_:: tako dobro večerjo!« In pri tem je vsakdo prijel v r* svojo srebrno žlico in se lotil jedi. Toda ko je že vsak držal svojo žlico, je ena še obleži, na mizi in ta je bila ravno taka kakor njihove, da je r_a ni mogel razločiti od svoje. Bratje so se spogledali i-začudili: »To je žlica naše sestre,« so rekli; »in če je to m potem tudi sama ne more biti daleč stran.« »Če je to žlica naše sestre in če je tudi ona kje t mora umreti, zakaj ona je kriva vsega našega trplje: je dejal najstarejši kraljevič; kraljična pa je ležala pod posteljo in vse slišala. »Ne,« je rekel najmlajši, »ne bi bilo prav, če bi jo zaradi tega ubili; sama ne more nič za to, kar mi trpimo; če je sploh kdo kriv, potlej ne more biti nihče drug kot naša mati.« Potlej so začeli iskati sestro in so pretaknili vse po dolgem in počez in nazadnje pogledali tudi pod vse po¬stelje; in ko so prišli do postelje najmlajšega kraljeviča, so jo našli in potegnili na plan. Najstarejši kraljevič je spet hotel, naj umre, a sestra je jokala in jih tako lepo prosila: »Joj, dragi moji, nikar me ne ubijte,« je govorila; »toliko let sem vas iskala in hodila za vami in če vas morem s čim rešiti, rada dam za to svoje življenje.« »No, če si nas pripravljena rešiti,« so rekli, »potlej ostani pri življenju; zakaj samo če hočeš, nas lahko rešiš.« »Povejte mi vendar, kaj naj naredim, pa bom naredila, kar boste rekli,« je odgovorila kraljična. »Naberi močvirskega muhviča,« so rekli kraljeviči, »ga sčeši, spredi in stki v platno; in ko bo to opravljeno, platno razrezi in sešij iz njega dvanajst čepic, dvanajst srajc in dvanajst ovratnih rut, za vsakega izmad nas po eno; in medtem ko boš to delala, ne smeš ne govoriti ne se smejati ne jokati; če boš to zmogla, bomo rešeni.« »A kje bom zbrala močvirskega muhviča za toliko rut in čepic in srajc?« je vprašala Sneguljčica Rdeča vrtnica. »Ti bomo že pokazali,« so rekli kraljeviči in pri tem so jo vzeli s seboj na veliko veliko močvirje; tam je bilo toliko močvirskega muhviča, ki je valoval v vetn. in se svetlikal v soncu, da se je lesketalo daleč naokrci kakor da je padel nov sneg. Kraljična dotlej še nikoli ni videla toliko močvirskem, muhviča; in nemudoma ga je začela nabirati in trga_ kolikor ga je le mogla hitro in spretno; in kakor hitu je zvečer prišla domov, se je lotila česanja in prede-., preje iz močvirskega muhviča. Tako je trajalo to delo Ir. čas; nabirala je muhvičevo svilo in jo sčesala in ves ča skrbela za kraljeviče; kuhala jim je in jim postiljala po¬stelje; vsak večer so privršali in prifrfotali domov k divje race, čez noč pa so bili kraljeviči; a takoj zjurr. so spet odleteli iz hiše in po ves dan ostali divje raes In tako je naneslo, da je nekega dne spet prišla ■ močvirje nabirat muhvičevo svilo — in če se ne motn je bilo to menda zadnjikrat, da je prišla — in ravno taku je bil tudi mladi kralj, ki je bil na čelu tiste kraljevne tam na lovu in prijahal je na močvirje in jo zagleda Ustavil se je in se začudil, kdo je neki zala deklica, ki hoi po močvirju in nabira muhvičevo svilo; potlej pa je i zastran tega tudi vprašal in ker na svoje vprašanje ■ dobil nobenega odgovora, se je še toliko bolj začudi ker mu je bila deklica všeč, jo je sklenil vzeti s seboj don: na grad in se poročiti z njo. Zato je velel svojim služabni¬kom, naj jo primejo in jo posadijo na njegovega kcr_ Sneguljčica Rdeča vrtnica je vila roke in mu kazala i namigovala na vreče, v katerih je imela spravljen ves s» pridelek; ker pa je kralj mislil, da hoče tudi tisto ine s seboj, je naročil služabnikom, naj poberejo tudi vrač in jih odnesejo s seboj. Ko je bilo to opravljeno, se j kraljična vdala v svojo usodo, zakaj kralj je bil ljudomil in čeden moški in je bil dober in prijazen z njo kakor z ljubo mu igračko. Ko so prišli domov na kraljevski dvor in je stara kraljica, ki je bila kralju mačeha, zagledala Sneguljčičo Rdečo vrtnico, se je tako raztogotila in iz zavisti ujezila nad kraljično, ker je bila tako lepa, da je rekla kralju: »Kaj ne moreš spregledati, da je tale, ki si jo privlekel s seboj in se hočeš poročiti z njo, čarovnica; ne govori in se ne smeje in ne joka.« Kralj se ni zmenil za to, kar mu je rekla, temveč je pripravil poroko in se oženil s Sneguljčičo Rdečo vrtnico in zaživela sta v velikem veselju in blaženosti; vendar kraljična ni pozabila šivati srajce za svoje brate. Ko je poteklo eno leto, je Sneguljčica Rdeča vrtnica povila majčkenega kraljeviča in to je staro kraljico spravilo samo v še večjo togoto in nevoščljivost. In ko se je znočilo, se je prikradla v sobo k Sneguljčici Rdeči vrtnici, medtem ko je ta spala, pograbila otroka in ga vrgla v kačjo jamo; potlej je kraljici oprasnila prst in jo s krvjo namazala okrog ust in odšla pred kralja. »Pridi in poglej,« je rekla, »kdo je tista, ki si jo na¬redil za kraljico; zdaj ti je pojedla lastnega otroka.« Kralj je bil tako nesrečen, da so mu skoraj solze pritekle, in je rekel: »Res je, gotovo ne more biti izmišljeno, ker vidim na lastne oči; vendar tega gotovo ne bo več ponovila. Za to pot ji bom še prizanesel.« Še preden je minilo leto, je kraljica spet dobila sina in z njim se je zgodilo natanko tako kakor s prvim. Kra¬ljeva mačeha je bila še bolj razkačena in nevoščljiva; zato se je pritihotapila ponoči v sobo h kraljici, medtoi ko je ta spala, ji ukradla otroka in ga vrgla v kačjo jam potem je urezala kraljico v prst in jo okrog ust namaz* s krvjo; potlej je brž stekla h kralju pravit, da je krake tudi tega otroka pojedla. To je kralja tako razžalosOi da si sploh ne morete misliti; rekel je mačehi: »Da. i že res, kar vidim na lastne oči; vendar tega gotovo ne I nikoli več naredila, zato ji bom tudi za to pot še pria neseL« Še preden je bilo leto naokoli, je Sneguljčica Rcer vrtnica povila hčerko in stara kraljica je tudi to zgrabi in jo vrgla v kačjo jamo. Medtem ko je mlada kn. „ spala, jo je urezala v prst, jo namazala s krvjo okrog m in tekla pravit kralju: »Pridi in poglej, ali je res, kar pra. :: da je čarovnica; zakaj zdaj je pojedla tudi svojega trena otroka.« To je spravilo kralja v tolikšno žalost, da se to s: ne da povedati; zakaj zdaj ji ni mogel več prizana-temveč je moral zaukazati, naj jo živo sežgejo na grm-s Ko je grmada že gorela in so jo ravno hoteli vreči nai jim je z znamenji dopovedala, naj vzamejo dvanajst os in jih položijo okrog grmade, nanje pa je pogrnila o\rh% rute in čepice in srajce za svoje brate, vendar je pri sr^.; za najmlajšega brata manjkal še levi rokav; tega št s utegnila skončati. Še preden je to naredila, se je že zasliši švistenje in vršanje po zraku; in čez gozd je prk; I dvanajst divjih rac in vsaktera izmed njih je pobrala s obleko v kljun in odletela z njo. »Ali zdaj vidiš,« je rekla hudobna kraljica ta lju; »zdaj si se lahko sam prepričal, da je čaai nica, zato se le zasuči in jo sežgi, še preden drva poidejo.« »Oh,« je rekel kralj, »za drva pa res ni sile, saj jir je še dosti v gozdu; še majčkeno bom počakal, ker me mika, kaj se bo neki zdaj zgodilo.« Tisti trenutek je prijahalo dvanajst kraljevičev, tak; lepih in postavnih, da jih je bilo veselje pogledati; a najmlajši kraljevič je imel namesto leve roke račjo peru:-nico. »Kaj se to pravi ?« so vprašali kraljeviči. »Moja kraljica mora na grmado, ker je čarovni.. in je pojedla svoje otroke,« je odgovoril kralj. »Saj jih ni pojedla,« so rekli kraljeviči. »Zdaj pa ^ spregovori, sestra; zdaj, ko si nas rešila, reši še sebe In Sneguljčica Rdeča vrtnica je povedala in spregovorila, kako se je vse zgodilo; kako se je vselej, ko je leg^ v otroško sobo, ponoči pritihotapila v sobo stara kr~ ljica, kraljeva mačeha, ji vzela otroka, jo ranila v p:;-in jo namazala s krvjo okrog ust. In kraljeviči so vzrli kralja in ga odpeljali h kačji jami; tam so res ležali tre otročički in se igrali s kačami in krastačami in bolj lepi otrok človeške oči še niso videle. Kralj jih je vzel s seboj, jih postavil pred svojo ma¬čeho in jo vprašal, kakšno kazen zasluži po njenem tisOL ki je bil tako predrzen, da je obtožil nedolžno kralja: in hotel ugonobiti tri njene prelepe otročičke. »Tega bi bilo treba privezati na dvanajst divjih kc: da bi vsakteri odtrgal svoj kos,« je rekla stara kralj:;: »Sama si si izrekla obsodbo in sama jo boš občutila n svoji koži,« je dejal kralj; in tako so staro huder?
kraljico privezali na dvanajst divjih konj, da je vsakteri izmed njih odtrgal svoj kos. Sneguljčica Rdeča vrtnica pa je vzela kralja in svoje otroke in dvanajst kraljevičev, odpotovala z njimi domov k svojim staršem in jim povedala, kaj se je zgodilo z njimi; in zdaj je nastalo po vsem kraljestvu veliko veselje in zadovoljstvo, ker je bila kraljična rešena in ker je pri tem rešila tudi svojih dvanajst bratov.
Norveška pravljica