Dunajske elegije

Jablana moja! sadu obetala si mi obilo,
Kader mi pride jesen, zlate darove deleč.
Oj kako si lepo mi cvela v veseli pomladi!
Cvet tvoj belo-rudeč bil je veselje očem.
V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo,
Ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral.
Roj neutrudnih bučel po tvojem se cvetji pasočih
Vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. —
Jablana moja! sadu sedaj ne vidim obilo,
In še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori.
Krasno se zunaj žari, a červ ga znotraj razjeda;
Ta je že padel na tla, drug se že proži za njim.
Predno ko jutranji dan prisije, vse sadje, bojim se,
Bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. —
Žalost zaliva serce, solza oko mi zaliva,
Ko se oziram skerbno po domovini okrog;
Ko preštevam može, Slovenije zveste sinove,
Ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel.
Ko nam cvela je pomlad, lepo jih je gledati bilo;
Manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal.
Serce se meni vselej, ko pade kateri, potrese;
Padanja konca ni, ne umiri se serce.
Oj samopašni ti červ, ti jim razjedaš oserčje,
Ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar.
Kar mi je od serca prijateljev palo nekdanjih,
Njih ne štejem, naj bo, kaj-li na svetu sem jaz?
Tebe milujem, moj dom, da so ti nezvesti sinovi;
To mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar!

Žalostna od nekdaj zgodovina je bila slovanska;
Kamor ozrem se, razpor, sužne verige, tema
Rad blagoslavljal spomin bi vaš, pradedje, ponašal
Rad bi se z vami unuk, — bridki mu brani spomin'.
Vi najlepše zemlje, plodovite nekdaj ste orali —
Dalje ne govorim, da me ne zmaga bridkost!
Žalostna od nekdaj osoda je bila slovanska,
Žalostna zdi se mi zdaj, bolj ko je bila kedaj!
Naj na jutranjo stran, naj obernem na stran se severno.
Naj pogledam na jug, žalostno, tožno povsod!
Drugi narodi krepko, ponosno se spenjajo kvišku,
Solnce že zlato drugod sije, v temi je Slovan.
Draga-li vam je tema? Oči vam zbada svetloba?
Je-li prisojeno vam, biti terpinom sveta?
Drugi gradove grade, očesu stermečemu radost —
Kamen lomile so jim žuljave vaše roke!
Knjigo narave bero bistroumnosti svoje veseli —
Celo si križate vi, kader razlega se grom!
Pesmi vesele pojo, praznujejo praznike drugi —
V potu obraza terdo kruha si služite vi!
Bister vam um je in čile roke, povejte, Slovani!
Kaj nesreče je vam, kaj siromaštva je vir?
V zvezi je, v zlogi je moč, kdo vaše soštel bi število?
Brat je bratu neznan, skoraj umeta se ne!
Čudite vi se, da svet moči ne spoštuje slovanske?
Kje jo je videl? Kedaj ste pokazali mu jo?
Kje so vaši možje v veleumov sovetu čestitem,
Pesnikov vaših zakaj svet ne posluša stermeč!
Kje so slovanski možje, ki nove učijo nauke,
Nove resnice, modrost novo oznanjajo nam!
Po rešitvi zastonj se oko hrepeneče ozira.
Kakor brodnika oko išče rešilne zemlje. —
Pridi nam, odrešenik, zdihujoč te čakamo željno,
Kakor, ko sam je doma, matere čaka otrok.
Naj te oblaki rose, naj zemlja rodi te nam, pridi!
Tvoj nam zorni obraz rešnji privede naj dan.
Ne v viharji se nam, ti v rahlem se vetriči bližaj,
V roki junaški ti meč naj ne žari se kervav.
Teklo dovolj je kervi, zastonj nam kervi so potoki;
Miren nam pridi vladar, prorok, učitelj, poet!
Vstani! besede zlate visoke modrosti govori,
Sluša naj, čudi se svet, praša kedo in odkod?
Bratom govori najpred; iz težkega spanja jih drami:
Bratje! minola je noč, kvišku, na delo, na boj!
Ne na kervavi, na boj duhovni se dvignite, bratje
Čas je, da svoje moči svetu pokaže Slovan.
Žar ognjenih besed naj serca oterpla jim vname,
Sveto ljubezen naj jim vname do bratov v serceh.
Vname ljubezen jim naj do luči, pravice, svobode;
Vzor narodom Slovan, svetu naj bode vodnik!
Pridi nam, odrešenik, nikar se predolgo ne mudi!
Dan mi poteka za dnem, rad bi učakal te jaz!
Pridi! med tvojimi rad učenci bi zadnji jaz hodil,
Tvojih naukov vesel kose bi bratom drobil!

Oj siromak, v srce se smiliš slovenski mi jezik,
kaj počnejo s teboj naši pisatelji vprek!
Na Prokrustovo te razpenjajo posteljo kruto,
da ti udje, kosti pokajo, stokajo: joj!
Blago ubrane sladkó žalujejo, jokajo gosli,
zdaj veselo pojó v rokah umetnikovih.
Ali gorje! — Uho te boli, srce se ti krči,
ako nevkretne roké drgnejo, praskajo jih. —
Vsak rokodel učil se je mlad sukati orodje:
kladivo, klešče kovač, sveder, sekiro tesar.
Vsak rokodel se uči, uči se in vadi umetnik.
sam pisatelj, poet, bratje, bi se ne učil? —
Gledalo ni oko, uho ni culo posvetno,
kar je gledal in čul pesnik, zamaknjen v nebo.
Gleda sveta neizmerno gorje, jok čuje človeštva,
težko, prepolno srcá poka mu, duška želi.
Ali kako posvetnim ljudem nebeške podobe
razodeváti, da svet vidi in čuti, kar on.
Misel se brani in čut oklépa okorne besede,
mavra nebeška takó brani prstenih se bôj.
Vadi se, pesnik, torej, neutrudno se tiči jezika,
da ti bode mehak, gibčen, pokoren, volján.
Kar zakladov imá, kar dragega kamenja hrani,
biserov in zlata tebi odkrije naj vse;
kar kreposti je v njem, ti znaj, in kar je sladkosti;
tebi doni in grmi, tebi naj joka sladkó. —
Blagi Prešeren, ki nov si jezik dobrotno nam vstvaril,
sladko ubrane zlaté gosli zapustil si nam;
srečen si ti; bivajoč v nadzémeljskih, mirnih višavah,
ti ne čuješ, kar, oh, čuti, trpeti je nam! —

Pel zabavljice sem vam, ostré sem prožil puščice;
ranjenim tekla je kri, mene bolelo srcé.
Smili se vsaka mi stvar, trpeča žival se mi smili;
ti bi ne smilil se mi, ki si po rodu mi brat?
Ako te rana skeli, rojak, veruj mi, rotim te:
iz sovražne roke ni ti puščica prišlà!
V tuji deželi živeč spominjal sem vedno se dóma
kakor spominja se zvest matere svoje otrok.
Cesto domov sem oči iz tujega kraja obračal,
gledal sem, kaj se godi, po domovini okrog.
Je-li mi srečna, zvestó li ljubijo vsi jo sinovi?
Vanje ne upa zastonj, ko ji sovražnik preti?
Ne pretaka li solz, zapuščena v samoti sirota?
Ali vesela živi v družbi veselih otrok? —
Kaj mi vidi oko? Bolečino spomin mi oživlja,
žalosten bil je pogled, vendar molčati ne smem.
Ne pretaka li solz zapuščena v samoti sirota?
zbranih okoli žene vidim obilo otrok.
Káko vršenje, kakó se trudijo, gnetejo! Vsak bi
rad bil prvi pri nji, prvi podal ji rokó,
prvi podal ji darí, pokazal otročjo ljubezen
ter iz matere ust prvi pohvalo prejel.
Jeli mogoče, ne moti oko me? Bliža se eden,
z desno podaja ji dar, levo proseč ji moli.
In ne prosi zastonj — kar more, poda mu sirota.
Tvoja ljubezen torèj je samopašna, slepar!
Drugi se bliža za njim in tretji se bliža, četrti —
dalje ne bodem jih štel, dosti sramote, preveč!
Vnema se hrup. Kaj hoče ta hrup, srdito kričanje?
Vidim-li dobro? — Prepir, divji med brati prepir!
Grde besede leté. sramotne, na desno, na levo:
obrekovanje, laži, psovke, grdenje vsevprek!
Vname se boj, sramoten tepež, oj káko orožje!
Kamenje, blato in gnoj, palica, peska v oči!
Bratje zaslépljeni, mir! Tako li se materi služi?
Materi, glejte, gorje, kamen je lice zadél!
Lice častito! Gorje nesrečna ti roka! O glejte:
teče iz rane ji kri, solze tekó iz oči.
Mati se joka: v srcé se mati ne smili sinovom?
Glejte, tam sosed stoji, gleda vas, smeje se vam.
Sosed, sovražnik vesel vas gleda, razdvojene brate:
vaša mu sloga je kvar, vaš je razpor mu korist.

»Si natura negat, facit indignatio versum.« 
Žalost in jeza mi dá lok in puščice v roké.
Žalost in jezo pogled nesrečni mi vzbudil je v prsih,
kar sem čutil, sem pel, bil je orožje »sonet.« 
Vam govorim, rojaki, ki vas, samopašje ne vodi:
strast vam blago srcé moti, slepí vam oko.
Složni bodimo odslej, svetó domovini služimo;
kdor ji koristi največ, bodi med nami — prvak!

Je li mogoče? Oči ne varajo težke mi sanje?
Z jasnega sonce nebá sije na mlado zemljó!
Dih pomladnji mehkó pihljá, poljublja mi lice,
cvetje po drevju pomlad trosi in tiči pojo.
Vrsta veselih ljudi po mestnih se ulicah vije,
roj iz ozidja šumeč vre na zeleno poljé.
Vse je veselo, jaz sam temán med njimi pohajam;
čelo mi senči oblak, solza kali mi oko.
Tuga teži mi srcé; duh v južno se stran mi ozira:
Čuj! orožja se grom, mečev se čuje žvenket!
Plamen praskeče, ropot rušeči se čujem poslopij,
javkanje čujem in stok žen, ki prebada jih meč!
Volk med ovcami divja, mesari in kolje in davi;
plah je pobegnil pastir; v hlevu je volk gospodar!
Oster razlega se krik device v divjakovi pesti;
oh, morjenih otrôk, zdi se mi, slišal sem jok! —
Čujte, postojte, ljudje, ne hitite takó, poslušajte:
Turek otroke mori! Pojdimo branit ljudje!
Oj brezsrčna druhal, ti gledaš me, maješ z glavami!
Cvetje po drevju pomlad trosi in ptiči pojo! —
Let je ósemnajst sto in šestinsedemdeset že,
kar bratoljubje z nebes Krist je prinesel na svet!
Kje bratoljubje imáš? Govóri, Evropa, Evropa!
Ti pobeljen si grob; vse je sleparstvo in laž!
Tvoje krščanstvo je laž, bratoljubje je laž in svoboda.
Jezik lepo govori – prazno je tvoje srce.
Ali mordà ni brat ti Slovan, ni človek Slovan ti?
Divja li zver je Slovan, ki se pobijati sme?
Kam naj obrača oko, z nebá naj upa rešenja? —
Z jasnega sonce nebá sije na mlado zemljo!
 

Dan za dnevom z nebaá neusmiljeno solnce pripeka,
žejna, razpokana tla zevajo v jasno nebo.
Tožno glavice vise cvetlicam in listi drevesom;
tožno razlega se glas pivke, ki prosi dežjà.
S skrbnim očesom ratàr na polju v nebo se ozira,
v južno ozira se stran, da bi zagledal oblak.
Radostno, glej, zablešči mu oko, oblak je prijadral,
drugi in tretji za njim, jasno temní se nebo.
Veter potegne, vihar; vrhovi se zibljejo drevju,
blisk se zasveti in grom votlo po nebu bobni.
Šum zašumi ... zdaj zdaj iz oblakov se vsujejo kaplje! —
Kaplje se vsujejo, oj! — suhe, ledene, gorje!
Up je v trenotju pobit, srce je upadlo ratarju:
prosil je z neba dežjà, točo mu pošlje nebo! —
V južno sem stran tako iz tuje obračal se zemlje,
da mi zagleda oko, kar je želelo srcé.
Vstane vihar in vname se boj, srcé mi trepeče:
up mi ga ziblje in strah, kaj li nevihta rodi?
Čuje orožja se grom, ostrí se bliskajo meči;
dvignil je sužnji se rod! Bratje, junaki, pogum!
Z vami nebó se bori, zaveznica vam je pravica;
zmaga gotova je vam, kri vam ne teče zastonj!
Plodna prelita je kri, iž nje se zlata svoboda,
zorna prihodnjost rodi; sužnja minila je noč.
Ne omagujte, pogum! Pomoč se vam bratovska bliža;
plug že pušča ratar, čredo zapušča pastir.
Zbirajo se v vrsté; že zbraní stoje; potrpljenje!
Zdaj zdaj dvigne se v boj sivih sokolov oblak! —
Čas poteka, in čas je drag; kaj čakate, bratje?
Kaj se Domišljate? zdaj zadnji ugodni je čas.
Padla je, glejte, pošast, sramota Evropi, stoletju,
kakor hrast se črviv zvrne in trešči na tla!
Pal je, ki môri enak nesrečne je tlačil naróde;
zemljo je stresel potres, trhli stebri se majo.
Zdaj je trenotje, možje, nebó vam je znamenje dalo;
urno! Ne pride več čas, ko je enkrat zamujèn.
Ti, ki v skalnih gorah bojevitim možém gospoduješ:
mala peščica jih je, vsak je na glasu junak;
ti mladenič junak, unuk junaških pradedov,
dvigni zastavo, poglej, ljudstvo na boj hrepeni.
Ti se ne ganeš — ne ti? — Kaj čakata sodnega dneva?
širokoustje tedaj, Svetu, ki gleda, posmeh! —
Sodni res pride ti dan, narod bo vama sodnik!
Strah je vaju, možá, junaka! — Čemu ropotanje,
srd me popada in gnus! Oko se v stran mi obrača,
da sramote ne zre, stare in vedno nové!
Vse zastonj torèj: kri tekla zastonj je junakom,
vdovam, sirotam zastonj bridke so tekle solzé!
Koče požgane, poljé — samotna, mrtvaška puščava,
dvojno in trojno gorje sad je nevihte in sled. —
Novega nič! Usodo poznam, usodo slovansko:
čas je prišel in šel kákor pod nebom oblak!
Čas je bil, kje bil je mož, da čas bi razumel?
Kje si, rešitelj? — Zastonj glas po puščavi doni! —
 

Kje ste pesniki vi hrvaški in pesniki srbski?
Kaj počnéte, kaj vam strune glasu ne dado?
Pravega namreč glasu, dostojnega zdanjemu času!
Vas jih nekaj molčí, drugi ljubezen pojo.
Je li sedaj čas sladkih besed, zaljubljenih pesmi?
Zdaj, ko vojska divjá, bratje prelivajo kri?
Nimate li srca, trpljenje vas bratov ne gane?
Vprašam, kedo izmed vas »raje« nam pel je gorje?
Srbija ti, domovina nekdaj junaškega petja,
ki se čudi mu svet, ki ga posnema zastonj!
Kje so ti pevci sedaj, ki pojo naróda trpljenje,
slavna dejanja slavé, da ne pozabi jih svet?
Dvignite, pevci, se vi, zapojte nam pesmi ognjene,
kakor jih slavni Tirtej v vojski Spartanom je pel.
Pesmi nam pojte, ki svet strmeč jih bode poslušal,
v vseh jezikih svetá naj se za vami pojo!
 

Kar sem želel takó, izpolnilo se je — še prezgodaj!
Vnel se sveti je boj, meni trepeče srcé.
Sebe tolažil sem sam in vas tolažil, junaki,
v boju pravica da bo zvesta zaveznica vam.
Sebe in vas sem slepil; pravica je svet zapustila,
vest je umrla, umrl v srcu človeštvu je čut.
Pozno sem, oh, prepozno spoznal nemilo resnico,
da samopašje sedaj vlada po svetu povsod.
Kamor pogledam, povsod! Med vsemi na svetu naródi
najsamopašnejši pak, narod britanski, si ti!
Pajku enak čepiš in prežiš na samotnem otoku,
daleč po zemlji okrog mreže si svoje razpel.
Kri naródom pijèš, rediš se o znoju naródov,
zemljo v oblasti imáš, svet ti vesoljni je v prid.
Ladje mérijo ti morjá neizmerne prostore,
kakor po zraku neba lastavic suče se roj.
Z blagom domov se vračajo vseh dežel obložene,
kakor bučele s poljá polne se vračajo v panj.
Ti med naródi sveta trgovec si, narod britanski,
brez izbiranja z vsem tržiš, kar kupca dobo.
Svetega pisma napol prostorna je ladja ti polna,
zraven maliki leže, ki jih kupuje divjak!
Knjig, ki zmernost uče, nakopičil tu v ladji si drugi,
žganje in ópija strup vozi na prodaj se vred!
Četa vojakov, ki v boj gredo na prid domovini,
zraven orožje, ki bo tvoj ga sovražnik vihtíl!
Tvoja zastava vihrá na parniku, polnem nesrečnih,
ki od človeštva ime jim je ostalo samó!
Anglija, vse na prodaj imáš, le časti ne prodajaš,
kar si imela časti, davno prodala si že. —
Starih sem grehov naštel ti nekoliko, grešnica stara,
ki že davno ne veš, kaj je sramota in čast.
Kar je bilo, naj bo, pozabil bi stare ti grehe;
kar počenjaš sedaj, greh je, ki vpije v nebo.
Narod ubog je vstal, razdrobil je sužnje okove;
ti narodov berič, vklepaš mu zopet roké!
Ti zatiravcu pomoč pošiljaš, podajaš orožje,
ti mu podpíraš rokó, ki oslabela je že.
Drugi stoje in zro; rokè nobeden ne gane:
svetu vodník si ti, kupec je svetu vodnik!
Kri prelita nad te naj pride in tvoje otroke,
tebi srce naj peko vroče prelite solzé. —
Kakor otrok se srdim, s pestjo pretim ti nezmožno;
kaj je tebi moj srd ? Mojih besed ne umeš!
V kotu zemlje prebiva moj rod, beseda njegova
svetu neznan je glas, malega roda sem sin.
Vendar govoril sem, kar srcé mi srdito veleva,
da si olajšam srce, kletev pošiljam ti to.

Narod madžarski, ti sam imenuješ se viteški narod,
svobodoljuben in blag, narod nad vse plemenit!
Čujem, da svet te tudi tako imenuje; zakaj li?
Svet te sodi takó, ker ne pozná te, Madžar!
Svet po licu samo, po videzu sodi sijajnem;
ti kazáti se znaš, lepega delati se!
Pav u enak šopiriš se ti, ponosno korakaš,
med kokošmi gospod, nosiš pokonci glavó!
Ti si po rodu gospod, vsi drugi so hlapci, tlačani;
hlapec je zlasti Slovan, tebi po rodu tlačan.
Ti ne orješ, Madžar, ne seješ, Slovan je, da dela;
ti si, da vživaš samó in gospoduješ ljudem. —
Iz azijskih si step prihrumel med mirne Slovane,
kakor kobilic se roj vsuje na plodno poljé.
Groza je šla pred teboj, puščavo si puščal za sabo;
pod kopiti so konj tvojih sušila se tla.
Mirni ratar plašan je pobegnil pred divjo druhaljo,
pustil ti plodno ravan, v skalne je bežal goré.
K nam, divjak, si prišel, že tisoč let je minilo,
in divjaštvo ti še vedno za kožo tiči.
Turku po rodu si brat in brat po duhu si Turku;
turška je tvoja oblast, raja je tebi Slovak!
Ti ga črtiš, človeškega ti mu ne daješ imena,
tebi žival je Slovak; delaj in trpi, žival!
On te črtí, a Slovak je kroták, pokorno ti služi;
tepeš ga ti do krvi, šibo poljublja ti on!
Stopil si s trdo petó na tilnik mu, da se ne gane,
usta zamašil s pestjo, da bi ne slišal ga svet.
Ti zasmehuješ ga še, da ni človeku podoben;
dviga li se iz prahu, zopet potlačiš ga v prah.
Zbiral je, da bi učil v domačem jeziku otroke,
kakor jih ti učiš, ti si mu zbrano pobral!
Sram te bodi, Madžar, obraz rdečica oblij ti;
lep rdeč je obraz, a ne dovolj ti gosposk! —
Raja je tebi Slovak. In Srb? — On noče ti biti;
to te peče, Madžar, tega mu ne odpustiš.
Tilnika Srb ti pod petó ne dá, to draží ti jezo,
kolje osrčje in drob, svobodoljubni Madžar!
Srb še narodne ni izgubil dovolj ti zavesti,
čuti in giblje se Srb, to se trpeti ne sme!
Dolgo si prežal, videč, da nekaj se sumnega giblje,
kakor za grmom čepeč maček na tiča preži.
Zdaj ga imáš, ki meniš, da on je glava naródu,
urno v zapor, potem videli bomo, kakó!
Slava, junaški Madžar, domovina je rešena, slava!
Za otroke ne boj, mati madžarska, se več!
Vjeta kosmata je zver, ki žre madžarske otroke;
tu v zaporu je zdaj, pojdite gledat, ljudje! —
S časom ti zraste pogum: z orožjem, železjem si zopet
šel na viteški lov, drugega, tretjega vjel.
Zdaj pismouki sedé za debelimi knjigami, plešci
belijo si glavé: sodbe je treba možem!
Kaj pregrešil je ta in oni? Kako jih soditi?
Smrt zaslužili so vsi, vpraša samó se, kakó?
Kaj poreče nam svet? Njih eden celo je poslanec! —
Kar storite je prav, nič se ne bojte, možjé!
Svet vas pozna, da ste blag in viteški narod;
kar storite, vse prav! Vprašal ne bode, zakaj?
Svobodoljubni ste res, vi ljubite svojo svobodo,
vam svobodo, oblast, drug če se gane, gorje! —
Turku si brat, dejal sem, Madžar — par nobile fratrum! —
tujca sta ti nam in on, v Azije stepah domá,
Jaz se ne čudim torej, da si v boju na Turkovi strani;
vpiješ, poganjaš se zanj, moliš za Turka krščan!
Kar ti storil je brat, da te nekdaj pestíl je in davil,
vse pozabilo si mu — blago madžarsko srcé!
Motim se pač, ne vodi te zgolj do brata ljubezen;
strah ti stresa srcé, hrabro junaško srcé!
V južno se stran ti plašno oko nemirno ozira:
vstaja na meji Slovan, zbira slovanska se moč.
O junaški Madžar, peščica Slovanov te straši!
Nič se ne boj! Slovan sosed je miren, krotak.
Ti svobode samó, življenja mu ti ne privoščiš,
v žlici vode bi rad vtopil Slovana, Madžar!
Ker se vtopiti ne dá, zato si besen, razkačen:
v sužnosti večni torej Turku naj v pesti živí!
Polževa kri zares po žilah bi tekla Slovanu,
bil bi brez žolča golob, da bi te ljubil, Madžar!

Dum Roma deliberat, Saguntum perit.
Saj se tako ne mudi, za mizo zeleno gasilci!
Dolgo ste čakali že, malo počakajte še!
Ogenj ustavi se sam, ko zadnja zgorela je hiša;
bliža, poglejte, možje, zadnji se hiši požar.
Dolgo več treba ne bo vam čakati, mirni bodite!
In če vse pogori, škoda velika ne bo.
Vas siromaška gori, zgolj nizke, lesene so koče;
malo po kočah blagá, sami beraški ljudje!
Malo časti pomoč, koristi ne kaže nobene;
radostne solze sirot bile plačilo bi vam.
Slabo plačilo za trud in novo gasilno orodje,
ki se pokvari lehkó — bolje ostati doma!
Vpitje nesrečnih in jok naj vam ne moti pokoja;
glas pojema jim že, skoraj jih čuti ne bo. — —
Vi oblastni možje, ki vodite ljudstvom usode,
dolgo ste stali, — gorje ni vam genilo srca.
Prsi vam krije oklep, iz trdega trojnega jekla,
kar nam stresa srcé, vam ne doseže srca.
Kar si groznega duh človeški izmisliti more,
mirno ste gledali vi, niste genili z rokó!
S prstom je bilo samo vam migniti treba, ne z mečem,
stali pokojni ste vi, križem držali roké!
Zdaj se gibljete; sram in strah je vas lastnih naródov:
kar se godi, prehudó krotkim dušicam se zdi.
Delati hočete mir; sedaj? — Potrpite še malo!
Skoraj najlepši se mir bode naredil brez vas.
Glava odsekana več ne vpije naglas: Pomagajte!
Tiho leží in meží, suneš lehkó je z nogo.
Žena, devica kriči v pesteh sirovih divjakov;
a zaklana molči, kakor zaklana ovcà!
Dete nabódeno res nekoliko časa še vpije,
da človeka uho ali pa srce boli.
Rado bi bilo živó, poglej, kako se ti brani!
Ognja se tudi boji, ali pečeno — molči.
Ko bo podavljeno vse, poklano, pobito, požgano,
čuti ne bode glasu, mirno, pokojno bo vse!
Vam pomagat mirit ne bode potreba hoditi,
sam najbolje ume Turek miriti ljudi! —
Škoda velika pač ni pokončanih ubogih trpinov;
solzna dolina je svet, ako je človek berač!
Rešeni so bolečin, tam gori se zdaj veselijo;
Turek je dober kristjan, on za nebesa skrbi.
Duše naravnost v nebo pošilja, skrbi za pokoro:
da si očistijo greh, muči pred smrtjo telo! — —
O kako si ubog, beraški naš govor slovenski!
Svojemu srdu zastonj iščem primernih besed!
Ostre puščice bi rad, strupene puščice govoril,
da si olajšam srce, dušek bolesti odprem.
Srd mi v srcu kipí, pripravnega iščem orožja:
krotki naš govor dovolj nima srditih besed!
Ne, po krivem dolžim te, naš govor; v človeštva jezikih
ni besed, da povem, kar mi po prsih divjá!

Tantum religio potuit suadere malorum!
                                                  Lukrecij
Brata sta Srb in Hrvat; ljubezen naj vlada med brati;
Srb Hrvata črtí, Srba sovraži Hrvat!
Med sovraštvi svetá najhujše je bratov sovraštvo;
volk ne sovraži takó bridko, srdito volká!
Brata sta bila si Kajn in Abel, poroča nam pismo;
prva pretóčena kri bratova bila je kri!
Kajn je brata ubil; kaj srd mu je vnelo krvavi?
Služil drugače Bogu, druge je žrtve daríl.
Vera, ki vez naj bo ljubezni med zemljo in nebom,
prva rodila razpor, prvo prelila je kri!
Srba sovražiš, Hrvat! — Zakaj? — Drugače se križa:
 z desne na levo menda, ali narobe, ne vem!
Duh iz Očeta samo, ne izhaja mu tudi iz Sina —
kdor »filioque« tají, biti ne more mi brat! —
Oj slepota! Smejal bi se človek nespameti taki,
da bi mu bridke solzé ne zadušále smehu!
Kaj se služi tako, govorita! očetu v nebesih?
Kakega mislita pač, Srb in Hrvat, si Boga?
More li bratov razpor in srd veseliti očeta?
Bratov sovraštvo, prepir v srce očetu je meč!
S tabo, Hrvat, govorim, na srce bi rad ti govoril,
ako človeški ti ni v srcu ugasnil še čut!
Brat nesrečen je tvoj! Ves svet ga miluje v nesreči;
vsmiljenje srca povsod, róke odpira ljudem.
Od ledenega, glej, morjá se dvigujejo bratje.
Bratu hite na pomoč, z mesta ne ganeš se ti!
Bližnji si sosed mu ti in brat, ne! ti si mu dvojček,
tebe od njega težkó tuje razloči oko.
Z mečem ne smeš na pomoč mu iti, postava ti brani,
brani Madžar ti gospod, a govoriti bi smel!
Žalost zapira in sram mi ostre besede — le to še:
če ne pomagaš mu že, vsaj ne preganjaj ga zdaj!

Ti, ki je sedež ti Rim, zemlje sijajno središče,
kamor od nekdaj oči zvésto obračal je svet;
tebi je dana oblast nad vse človeške oblasti!
Drugi telesom samo, dušam si ti gospodar!
Božji namestnik si ti, sodnik nebeški na zemlji,
kar si zvezal, drži, kar si odvezal, velja.
Ključe nebeške imaš, nebesa odpiraš, zaklepaš;
srca podložna so ti, v strahu pokorne vesti.
Svet skazuje ti čast, ki se ne skazuje človeku,
v Rim nepregledne vrsté k tebi se vedno vijo!
Usta poljubljajo se, roké in lica in čelo,
samemu tebi nogé, ne, obuvalo le nog!
Čuj iz kota zemljé slab glas se dviga do tebe,
kakor popotnika glas, ki se je zgrudil na pot.
V ladji je spal učenik, valovi metali so ladjo;
ko jim pretila je smrt, vzdrami učenec ga plah:
Vstani, otmi nas, gospod, pogibljemo! —
Roko iztegne, zdajci potihne vihar, val se uleže krotak. —
Čuj! Nevihta divjá, srdito se peni valovje;
kam naj obrnemo se ! Krista namestnik si ti!
Dolgo si spal: morjé jih tisoče že je požrlo!
Vstani, viharju oblast svojo pokaži in moč!
»Čudi se več ne godé,« govoriš, »nevernemu rodu:
meni oslábel je glas, svet ne posluša ga več!
Kraljem, cesarjem nekdaj bil glas je iz Rima povelje;
časi minili so ti, poln nejevere je svet!« —
Vendar govóri jim: Mir! Četudi zastonj bo beseda,
če ne poslušajo te, storil si svojo dolžnost.
Obrekovanje od dne do dne glasneje šepeče;
ti se ne ganeš, molčiš; verni v zadregi molče.
Vstani, govóri torèj, sramóti sovražnike svoje;
kaj govore, ne veš? Drug ti povej — jaz molčim!