Ananas

Kaledzedaj je stricu Jaki pripovedoval, kako sta se v šoli med odmorom dva učenca sporekla, se spopadla med seboj, se rvala in končno ubila med pretepom šipo v šolski sobi. Ko ju je učiteljica potem zasliševala in spraševala, kdo je ubil šipo, sta valila krivdo drug na drugega in obtoževala drug drugega z najhujšimi očitki. Stric Jaka se je globoko zamislil, potem je uprl svoj pogled na vso mlado trumo, ki je obkrožala njega in Racka, in začel pripovedovati zgodbo, ki se je nekoč zgodila tam daleč v Trstu. »Seveda se krasti ne sme in tudi laž ima kratke noge, toda jaz upam, da boste smisel te zgodbe pravilno razumeli,« je rekel, potem pa je pripovedoval:

Vsak dan so se zbrali na širokem trgu sredi Trsta. Ti otroci vseh narodnosti, potepenci iz starega mesta, so se razumevali med seboj, kot bi govorili le en jezik. Njihovi očetje so se gnali za zaslužkom po tovarnah, matere so se trudile s pranjem perila visoko gori v petem, šestem nadstropju ali v podstrešjih. Otroci so bili izročeni ulicam in trgom. Ti mali, črni divjaki, oblečeni le v platnene hlače, bi imeli pravi raj na zemlji, če ne bi bilo lakote, razen Marija Morela, ki ga je mati vsak dan — kdo ve zakaj — pretepla. Marijo Morel je bil nezakonski in je mati, ki se je s srdom spominjala očeta, morda prav zaradi tega očeta mrzila tudi otroka. Sonce je otrokom osušilo kožo skoraj v usnje.

Posedali so v gručah ob kanalu na štirivogelnih kamnih in strmeli na trg. Premnogokrat se je zgodilo, da je šel mimo visok gospod in užejan srebal sok iz sočne melone. Pa ni snedel vsega, ampak je vrgel še precej rdeče sredice, ki se je držala olupka, na tla. Za enega dečka je bilo že nekaj. Ali pa je šla mimo visoka gospa in vrgla v gručo deset stotink in so kupili kruha za tri, pa je šla druga gospa mimo in je vrgla še deset stotink in so spet kupili kruha za tri. Včasih se je zgodilo, da se je kaka melona obtolkla ali utrla in začela nekoliko gniti. Mornarji so jo vrgli v kanal. Vsi dečki so se v takem trenutku zagnali v vodo. Ne zato, da bi le eden dobil melono, ne, zaradi vesele tekme je bilo, kajti silno lepo je med množico ladij in čolni prvi doplavati k sadu. Delili so si vsi in to je bilo edino njihovo pravilo, razen tistega še, ki je velevalo tudi ubogim sestricam prinesti kaj, če je ostalo, seveda. Tisti dan, ko se je naselilo nepremagljivo poželenje v mlade duše, so pripeljali v kanal veliko ladjo ananasov in jih razdelili branjevkam. Pripeljali so jih že stokrat poprej, a nihče izmed malih pocestnikov ni mislil nanje. Saj vsak ananas velja bajno vsoto petih lir. Le bogataši si jih lahko kupujejo. Tisto jutro pa se je zgodilo čudo.

Marijo Morel ni mogel spati sredi stenic in se je splazil rano, že ob petih, s podstrešja. Zbežal je na vso moč hitro po stopnicah, da bi ušel materi. Potem se je napotil na pomol. Tako je hodil uro gor in dol, ko se je pripeljala v pristan velika ladja iz Afrike. Strmel je v množico, ki se je usula s krova na trg, in občudoval s spoštovanjem prelepe bele obleke. Dvajsetkrat je dvignil roko, a mu je vselej omahnila. Vsem se je nekam mudilo. Že je mislil Marijo Morel, da ne bo dobil ničesar, ko je zdajci prikorakal z mostička orjaški črn zamorec. Ponosno je stopal po tlaku. Z leve rame sta mu viseli dve veliki rešeti samih ananasov. Čarobno napeti so bili koreni in iz njih so poganjali zeleni listi kot kaka griva ali čop.

Marijo je strmel v zamorca. Kakor v spoštovanju je vzkliknil: »Ananas, oj, ananas!« Tedaj se je zgodilo tisto čudo, v katerega Marijo kar ni mogel verjeti. Nemara je bil zamorec tako dober ali je znorel; zakaj hipoma se je ustavil ob dečku, se gromko' zasmejal, odtrgal z močno desnico največji ananas in mu ga stisnil v naročje. Nato ga je še pobožal po laseh, se zasmejal še enkrat in odhitel čez trg.

Marijo ni vedel, kaj bi. Najprej je pomislil na mater, a se mu je v hipu storilo težko pri srcu. »Samo tepe me. Čemu bi nesel njej? Ananas bi prodala in jaz bi ne dobil niti lepe besede. Da bi vsaj sestro imel kakor Peter Lovrin, o da, kakor Peter Lovrin!« Potem je pomislil na Petra in tovariše. »Delili bomo. Da, in čudili se bodo vsi. Marijo Morel je dobil ananas, bodo rekli.« Stekel je s pomola, a se je spet ustavil. »Petra in drugih še ni. Prezgodaj je.« Sedel je na železni steber in se zamaknil v sad. Nato se je spomnil, da je lačen. Sami po sebi sta mu roki dvignili težki sadež k ustom. Ni vedel, ali mora lupiti ali ne, a beli zobje so se mu že zagrizli v sočno meso. Presladki okus mu je napolnil usta, kot v blaženstvu so mu zasijale oči. Ananas je najslajši sad na svetu. Grizel je in grizel in se šele pri drugi polovici spomnil na tovariše. V mladi duši se je vnel boj in premagan bi bil vsak, le Marijo Morel ni bil. S silo je odtrgal sad od ust. »Ne bi bilo prav,« je pomislil, »če bi pojedel sam. Saj Peter Lovrin in drugi potem ne bi vedeli, kaj je sladkost na tem svetu. Ne, kar h kanalu pojdem,« je rekel in šel in počakal tovariše. Tako so pokusili ananas vsi, to največjo sladkobo, to dobroto sveta, uro poprej, ko so pripeljali s tiste ladje vse polno ananasov na trg.

Vse dopoldne so se pogovarjali samo o ananasu.

»Kaj oranže, kaj melone proti ananasom! Se hruške niso nič proti ananasom,« je rekel Marijo Morel.

»Toda mi ne bomo nikdar več jedli ananasov,« je rekel Peter Lovrin.

»Ko bomo veliki, se odpeljemo v Afriko,« je rekel Marijo Morel.

»In v Ameriko, v Ameriki raste vse,« je rekel Peter Lovrin.

Vse oči so se zapičile v stojnice, kjer so lepo drug ob drugem samevali ananasi in so prihajali gospodje in plačevali po pet lir za en presladki ananas. Prvi je izrekel Marijo Morel tisto, kar so mislili vsi:

»Saj bi se branjevki nič ne poznalo. Ona jih ima toliko, da jih proda in poje, kolikor hoče.«

»Da, da,« so zamrmrali vsi.

»A kdo bi si to upal. Pravijo, da na policiji strašno pretepejo tistega, ki ukrade kaj na trgu,« je rekel Peter Lovrin.

»Seveda,« je odgovoril Marijo Morel, »samo če ga dobijo. Če ga ne dobijo, ga ne pretepejo.«

»Marijo, stavim glavo, da bi te dobili.«

»Peter, stavim glavo, da bi me ne.«

Beseda je dala besedo in Marijo Morel se je napotil k stojnici in ukradel tako, da ga ni nihče videl. Branjevka pa je tatvino takoj opazila. Ni videla storilca, a poklicala je stražnika, kajti ananasi niso po pet stotink kot oranže. Po pet lir so in pet lir ni kar tako. Vse je imela preštete, a kar na mah ti eden izgine. Tudi stražnik bi ne vedel, kdo je ukradel, če bi dečki skrili sad med štirioglate kamne in ga pojedli šele zvečer. Toda kakor hitro je prispel Marijo Morel, so se spustili v beg k morju. Kakor brezumni so tekli in tako se je hitro oglasila tista piščalka, zaradi katere je Marijo Morel spustil sad na tla, tik preden jih je zajela straža. Vsi so se tresli in Marijo Morel je brezupno strmel v stražnika. Pritekel je še eden. Zagrabila sta dečke za lase in jih vlekla s seboj na stražnico. Tak je bil posmeh ljudi naokrog, da so mladi ujetniki glasno zajokali.

»Povejte mi sedaj, potepenci tatinski, kdo izmed vas je kradel,« je zakričal poveljnik straže v majhni sobi stražnice. »Povejte mi tistega, sicer vas pretepeni vse skupaj.«

Deset pogledov je plašno strmelo v poveljnika, a niti eden ni padel na Marija Morela. Nihče ni hotel izdati Marija Morela. A poveljnik je imel bistre oči in jih je uprl prav v njegove. »Ti, samo ti si kradel.«

Marijo Morel si ni upal reči ne. Padel je na kolena in zajokal. Tedaj je stopil Peter Lovrin korak naprej. »Marijo Morel je pretepen vsak dan doma,« si je mislil, »na policiji pa pretepajo do krvi. Tako majhen je ta prijateljček moj. Kdo ve, kako bi prenesel.« Stisnil je zobe, potem pa vzkliknil: »Ni kradel on, ne, ni. Ukradel sem jaz.«

Vse druge so spustili, le Peter Lovrin je ostal. Pretepli so ga, da mu nikdar več ne bi prišlo na misel, krasti na trgu, in še s poboljševalnico so mu zagrozili. Peter Lovrin ni odgovoril nič, le tiho je odšel iz poslopja in se vlekel bos po razgretem tlaku k tovarišem, ki so medtem priberačili tri oranže, da jih podarijo njemu, Petru Lovrinu. Marijo Morel pa mu je planil okrog vratu, ta otrok, ki ni imel nikogar na svetu.