Orleanska divica

Človeštva blag izgled zasramovati,
Je vergla te v smetí posmeha slá.
Lepôti zmir smehún pravico krati,
Ne verje ne v svetnika, ne v Bogá;
Razrušiti zaklade sercu kani,
Preganja dim — in sveto véro rani.

Alj, kakor ti, priprostiga iz krila,
Selanka tud pobožna, kakor ti,
Mogočno da ti rôko pevska Vila,
Na svitli tron te v zvezde posadí,
Ovije te z blišečim žarki tečno,
In, serca plod, živela boš na večno!

Černiti scer je vajen svet, kar sije,
Podreti v prah visôko mu je mar;
Pa se ne boj! Še serc veliko bije,
Ki vnete so za svit in čisto stvar.
Zijavni terg življenje v kvantah gubi,
Blagejši duh podobe višji ljubi.

Karol sedmi, kralj francozki.
Kraljica Izabó, njegova mati.
Neža Sorelka, njegova prijatlica.
Filip dobri, vojvoda burgunski.
Graf Dünoa, bastard orleanski.
Lahir,
Dušatel, francosko - kraljevi oficirji.
Verhepiškop remski.
Šatiljon, burgunski vitez.
Raúl, loreneki vitez.
Talbot, britanski vojskovod.
Lionel,
Fastolf, britanski vodniki.
Montgomeri, valižki vitez.
Svetovavci orleanski.
Klicár britanski.
Tibo d' Ark, bogat kmet francoski.
Marjeta,
Luíza,
Jovana, njegove hčere.
Etjén,
Klod Marí,
Remon, ovčarji, njih snubci.
Bertran, drugi kmet francoski.
Prikazen černiga viteza.
Voglar.
Voglarica.
Voglarčič.

Sosedje dragi! dans Francozi smo,
Slobodni kmetje še, in stare zemlje
Očetam nekdaj lastne gospodarji;
Bog vé, kdo jutro nam zapoveduje.
Zakaj povsod bandera premagljive
Prostíra Angličán; njegovi konji
Razphavajo francozko polje cvetno.
Pariz ga je dobitnika spoznal
In s krono staro Dagobertovo
Ovenčal roda tujiga mladiko.
Po lastnih mora bloditi deržavah
Bežljiv, obropan, naših kraljev sin;
Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu
Nar bližnji stric in pervi pêr; njegova
Brezdušna mati clo jih napeljuje.
Vasí goré in mesta krog. Viharno
Požiga, podertíje dim se bliža
Dolínam tim pokojno še živečim.
— Tedaj sosedje, dans ko še zamorem,
Sim hčere preskerbeti v Bogu sklenil;
Potreba šibki ženski varha je
V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta
Pomaga vsako breme dvignuti.

Etjén! vi snubite Marjeto mojo;
Sosedno njive skup ležé, enacih
So serca želj — To vterdi dober zakon!

Vi tiho ste, o Klod Marí? Sramljivo
Luíza moja v tla očí pobesi?
Kaj bom razderal kar je zvezal Bog,
Kér nimate se z blagam ponositi?
Kdo ima blaga zdaj? Pohištvo, skedenj,
Sta vraga bližnjiga alj ognja rop —
Le zveste persi moža verliga
So bran krepák viharju tacih časov.

Moj oče!

Draga moja!

Ljuba sestra!

Njiv trideset oranja vsaki dam,
S pristavo hišo, čedo dvor — in kakor
Je mene, tak vas blagodari Bog!

Očeta razveséli, daj! Nej sklene,
Današnji dan zakone srečne tri!

Vse zdaj omislite! Želim de jutro
Poroko z nami cela vas praznuje.

Jovana, tvoje sestri, glej! ste vdane,
Ste srečne, moje starosti veselje;
Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me.

Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?

Glej, verli ta mladenč, nar pridniši,
Doline naše krog in krog nar jakši,
Ti je namenil serce svoje zvesto,
In snubi te, že teče tretja jesen,
S ponižnim željami, s preserčnim trudam;
Ledéna, ojstra ti se ga ogibaš,
In tako tudi druge vse ovčarje,
Mladenče vse ostrašiš in odženeš.
Ti si v obilnosti cvetečih let,
Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas,
Razširjeno života tvôga cvetje;
Alj de bi cvetlica ljubezni mile
Iz njega vdarla ino v persih tvojih
Rodila zlati sad, zastonj le čakam.
Oj, po nikakim to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomeni težko!
Mi ne dopade serce, ko ledéno
In ojstro se zaprè ob letih čuta.

Ne dalej, oče d' Ark! Po njenim bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane
Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška,
Le sčasama zorí enaki sad.
Zdaj rada še prebiva na višavah,
Iz slobodne dobrave preseliti
Pod nizko, mračno streho se bojí,
Kjer stiskata človeka skerb in tuga.
Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah
Telesa žlahtniga v kardelu čede
Stojí visokoravna, in poglede bistre
Pobeša na sirotne kraje zemske;
Tu viditi prikazen višji menim,
In druzih časov stvar jo v sercu cenim.

To, ravno je moj strah, to žalost moja!
Veselih družb se sesternih ogiba,
Samotnih hribov iše, zapusti
Pred petelinskim petjem postijo svojo,
Ob uri groze, ko zaúpno človek
Človeku se pridruži, splazi se
V okrožje temno polnočí samotne,
Kot siva sova, v zapušene kraje,
Se samši vstopi na razpotje križno,
In nagovarja sapo pustih berdov.
Zakaj si le to voli vedno mesto,
In goni čedo svojo ravno sèm?
Zamišljeno jo vidim cele ure
Sedeti pod druidskim dobam tam,
Kateriga se srečni vsak ogiba.
To je nevaren kraj; hudoben duh
Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih časov.
Možaki stari te soseske grôzne
Pripovedavajo o njemu zgodbe.
Neznanih glasov čuden hrup in šum
Se sliši sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat večerne pozne ure
Po potu mim gredé sim tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno ženo.
Iz gub debelih beliga obleka
Mi je nasprot moléla suho roko,
Ko de bi klicala. Jez urno mimo
Hitel sim Bogu dušo izročivši.

Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sèm vodi vašo hčer, ne moč peklenska.

Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah,
V obrazih britkih, brez pomembe ni.
Sedeti v Remi sim jo trikrat vidil
Na zlatnimu prestolu naših kraljev,
Sedmerozvezden diadem blišeč
Na njeni glavi, v rokah njenih žêslo,
Iz kiga tri so bele lilje klile,
In jez oče, sestri nje obedve,
Starosti vsi in knezi, višji škofi,
Ter krati clo sam, smo se ji vklanjali.
Od kod svitlost mi pride taka v hišo?
Pomemba to je pada strašniga!
Svarivne sanje take pripodobno
Razkrijejo mi prazne želje njene.
Sram njene nižnosti jo je, kér Bog
Ji život je obdal z lepoto mnogo,
Prižgal ji v jasni glavi bister um,
Čez tovaršice vidno jo povikšal,
Zató redí napúh pregrešno v sercu.
Napúh pa bil je angelam poguba,
In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.

Kdo od pobožne vaše hčere je
Ponižniši? Ne služi ona vedno
Z veseljem rada staršim sestrama?
Nar imenitniše obdarovana
Pa tiho in pohlevno na-se vzame
Nar hujši opravila vboge dekle,
In čudno pod rokama njenim množi
Se vam očitno čéd in njiv bogastvo;
Na vsimu, kar storí, prebiva vidno
Nerazumljiva, preobilna sreča.

Nerazumljiva sreča, res je! Grôza
O ti obilnosti mi ude stresa.
Ne več o tim. Molčím. Molčati hočem.
Kaj bom černíl predrago dete lastno?
Jez druziga ne morem ko svariti
In za-njo móliti. Svariti pa
Jo moram: — Dreva tega se ogibaj!
Ne bodi sama, korenín ne kopaj
O pomoči, pijač ne mešaj, in
Ne risaj čerk na skrižnim potu v prah!
Hudobne duhe zbuditi je lahko,
Pod zagrinjalam tanjkim čakajo,
In planejo na klic iz tmine urno.
Ne bodi sama, — Gospodarja clo
Nebés se je v pušavi satan lotil.

Molčíte! Bertran gré — iz mesta pride.
Poglejte kaj prinese!

Vaj je grôza,
Se čudita orodju mojih rok
Neznanimu?

In res se čudiva.
Od kod je to? Zakaj prinesete
To hudo znamnje v naše mirno kraje?

Sam komaj vem povedati, kak ta
Merčes mi v roke pride. Železníno
Kupaval sim na somnu Vokulerskim;
Velika gnječa bila je; beguni
Iz Orleana ravno prišli bili
Z novícami o vojski malopridnim;
Ostrašeno je ljudstvo skup derhtelo,
In ko si prostor ríjem po tesnobi
Rujava me ciganka naglo vstavi
S čelado to, in ojstro me pogleda
Rekoč: Tovarš! čelade išete,
Vem de je išite: le urno, nate!
Pustím jo dober kup. Tù! primite!
— Ponudite vojšakam jo, ji rečem,
Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade. -
Alj ona ne odjenja in pristavi:
De bi čelade treba mu ne bilo,
Ne more nihče rêči. Krov jeklén
Je glavi več kot hiša zidana. —
Po vsih me tak preganja ulicah,
Jez se je branim, ona jo ponuja.
Potem kér lepa, svitla, vredna glave
Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič,
In ko jo tak dvomé po rokah sučem,
Pomembo zgodbe čudne premišljujem,
Mi zgine baba. Kakor trenil bi,
Naprej odrine jo valovje ljudstva,
Čelada pak ostane v rokah mojih.

Sèm dajte jo!

Orodje tako! Čimu?
To ni diviški glavi venc in kinč.

Za mene dana, moja je čelada.

Kaj nek ji v glavo pride?

Dovolite!
Spodobi se ji res ta kinč vojaški,
Kér možko serce bije v persih njenih.
Se spomnite, kak risovolka je
Premagala, zverino strašno, grôzo
Pastirjev vsih, in naših čed žeruha.
Divica oroslanska čisto sama
Se je borila z njim, mu jagne vzela,
Ko davil že ga je v kervavim žrelu.
Čelada ta zna kriti slavne glave,
Od njene vredniši ne more kriti.

Povejte nam nesreče nove vojsk;
Kaj govorili so beguni?

Bog
Deržave vsmili se, pomaga kralju!
Tepêni v dveh velicih bitvah smo.
Francozke zemlje sred stojí sovražnik,
Zgubljena je dežela do Loare.
Zdaj združil celo moč je, vse armade,
In orleansko mesto z njim obsul je.

Bog varuj kralja!

Skupej znêli so
Iz krajev vsih strelaštva neizmerno;
In kakor letne ure temni rôji
Bučel ulnjaka panj osipajo,
In kakor iz višave černa megla
Kobilic padši zemljo krog in krog
Pokrije z neprevidnim mergoljenjem,
Tak je strašan oblak narodov bojnih
Izlil se na poljane orleanske,
In od jezikov tujih čudne zmesi
Hrumi nerazumljivo, krog ležiše.
Zakaj, vojšake svoje siloviti
Burgún, deržavovladni, tudi sèm
Pripeljal je, Anonce, Lutičane,
Iz Luksenburga, Namurčane hrabre,
In srečniga Brabanta prebivavce,
Bogate Genetane — v žametu
In svili bahajoče — ter Pomorce,
Kih mesta snažno rasejo iz morja,
Holendarje umetne čedomolzce.
In Utrečane, Brize clo zahodne
Ki v sever gledajo. — Vsi ti, sledeči
Burgúnu ojstrovladajočimu
So združeni v razbitje Orleana.

O žalostna nesreča svada ta,
Ki meč francozki drega v drob francozki!

Kraljica stara tudi, Izabó,
Prevzetna parska kneginja v jeklinim
Jezdari oblačilu po lezišu,
Z besedami strupenim jezo zbada
In serd narodov proti sinu svojim,
Ki ga nosila je pod lastnim sercam.

Prekleta bodi! Kakor Jesabelo
Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo!

Prestrašni Salsburi, serditi ris,
Divjaški stenolom, osedbo víža,
Z njim brat leóna hrabri Lionel,
In Talbot grozni, ki z morivnim mečem
Kardela v bitvah kupama kosí.
Poguma loterskiga zarotili
So se, oskruniti divice naše,
Kar nosi meč pa z mečem pokončati.
Sozidali so straže štir visoke
Čez mesto, v zrak moleče; Salsburí
Na njih s pogledam morželečim pazi,
In šteje urne potnike po cestah;
Sto liber težkih krogel neštevilno
So vergli v mesto že; razrušene
Ležijo cerkve, noterdamski turn
Kraljevi slavno svojo glavo vklanja.
Podkôpe s praham strelnim so nasuli,
Trepeče mesto na oboku brezdna
Peklenskiga stojí, de zdaj in zdaj
Se gromopočno vnelo bo si svesto.

Kje pa vojaki hrabri bili so,
Sentrélj, Lahír, in Francje skit krepák,
Bastár junakoserčni, de sovražnik
Tak dalječ je prisilil brez ovérka?
Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take,
Deržavnih muk, njegovih mest posípa?

V Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim;
Vojšakov manjka, stati v bran ni moč.
Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga,
Ko bleda grôza trume vse mertudi?
Strah neki, kakor od Bogá poslán,
Je clo nar serčniših pogum omamil.
Zastonj se klic kneževski oznanuje.
Kot ovce plašno skup se stiskajo,
Kjer zahrumi tulenje volčje votlo.
Tak pozabivši stare svoje slave
Beži Francoz v ozidje varnih gradov.
En vitez samo, slišim govoriti,
Je združil nekaj maliga vojšakov,
Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.

Kak se imenuje vitez?

Rodrikur.
Pa težko vhitel bo sovražniku,
Ki z dvema vojskama ga nasleduje.

Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.

Od Vokulera komaj dan hodá.

Kaj tebi mar, deklína? Po rečéh
Ti greš, ki ne spodobijo se tebi!

Zatorej kér sovražnik premočán je,
In kralj braniti več nas ne zamore,
Jedinoglasno v Vokuleru so
Sklenili vdati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo — ostanši
V zarodu svojih kraljev — morde tudi
Pod staro krono pridemo nazaj,
Če spet se vmirita Burgun in Francja.

S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno!
Rešitel bliža, spravlja se na boj.
Pod Orleanam vragu sreča zgine,
Dognana mera, zrel za žetvo je.
Divica prišla z ojstrim serpam bode,
Ošabnosti bo setvo pokosila,
Bo stergala njegovo čast iz neba,
Ki je visoko zvezdam jo pridružil.
Ne bojte se! Ne begati! Kér, preden
Rež rumenela, luna polna bode,
Ni konja več britanskiga, de pil bi
Iz bistrih vod Loare ponosite.

Ah, čudeži se ne godijo več!

Se še godijo. — Bela golobica
Letéla bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Razdjala v nič prevzetniga Burguna,
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburíja,
lii te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Kér on je Bog, on sam je vse premožen!

Duh kaki nek obsedel je deklíno!

Čelada vnema ji pogum junaški.
Poglejte! Bliskajo se ji očí,
Kot dvojni plam se lici svetite!

De slavna ta deržava padla bi?
Nar krasniši, kar večno sonce jih
Obsije, raj dežel, katero Bog
Kot jedro lastniga očesa ljubi,
De ta nosila bi verige tujca?
— Tù spodletela je paganam sila,
Tù pervi križ je stal, svetiše pervo,
Tù prah počiva svet'ga Ludovika,
Od les otet je bil Jeruzalem!

Jo slišite? Od kod ji pride tako
Visoko razodetje? — Oče d' Ark!
Bog čudovitno res vam dal je hčer!

De mi bi ne imeli kraljev svojih,
Ne prirojenih gospodarjev lastnih?
De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil,
Ki sveti plug in pašnik ohranuje,
Pustote preobrača v njive plodne,
Ki sužniga oprosti, mesta stavi
Prijazno krog prestola svojiga,
Ki slabimu pomaga, hudim žuga,
Ki sam mir veči ne pozná zavida,
Ki človek je in angelj milosti
Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež,
Zlatovja bleskajoč, je zapušenim
Zavetje varno, moč in milost se
Na njemu družite, zločín se trese,
Pravičen bliža se zaupno ino
V njegovi senci z levam se igrá.
Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne počivajo
Kostí v deželi, alj jo ljubil bo?
Ki živil mlad z mladenči našim ni,
In nam ne zna po naše govoriti,
Alj more oče svojim sinam biti?

Bog vari kralja in francozko zemljo!
Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem
Pečati se, ne konja bojniga
Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho
Nam koga dala zmaga bo za kralja.
Sej sreča bojna je osoda božja,
Naš gospodar, ki krono dene si
Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli kar ga tiče!
Nej se prepirajo visoke glave
Za zemlje last, za krone in deržave;
Razrušenje občinsko nas ne straši,
Stojé nam krepko pod in gojzdi naši.
Nej ognja žar popali nam stališe,
Sovražni konj nej žito poteptá,
Prihodna pomlad novo cvetje dá,
In dvignejo se urno nove hiše.

Obvari Bog vas, hribje ljubeznivi!
Dolín cveteč, prijazno tihi raj!
Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi!
Slovó Jovana vzame vekomaj.
Jovana gré, — ozír še jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog živi vas!
In tebe drevje, vas, studenci hladni,
In tebe jek, dolíne sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide;
Jovana gré, in nikdar več ne pride!

Zapústim vas na vedno večne čase,
O mesta moje tihe radostí!
Razkrópite po berdih jagneta se,
Pastirja zdaj in varha več vam ni!
Že desna moja drugo čedo pase,
Kjer na kervavim polju boj gromí;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne želje.

Ki Mojzu na Horebovi višavi,
V gorečim germu prikazavši se,
Stopíti jak pred Faraona pravi;
Ki Davida nekdaj pastirja še,
Zmagljivo nad sovražnika postavi;
Ki milost zmir pastirju skazal je,
Mi reče tak iz drevniga veršiča:
„Ti moje boš na zemlji slave priča!"

„Boš ude si z oklepi okovala,
Pokrila z jeklam rahlo nédro si,
Ljubezni možki nikdar serca vdala
Pregrešnih želj posvetne sladnosti,
Nevesta nikdar pred oltarjem stala,
Na persih se ti dete ne redí,
Obdati pak ti hočem svitlo glavo
Nad ženskami v visoko bojno slavo."

„Kér, kadar bo junake groza zvila,
Se nagnil dan posledni Francije,
Mogočno boš moj oriplam nosila,
Kot urna žnica zrelo stern podrè,
Ošabniga zmagavca v prah pobila,
Mu stergala iz rok dobičke vse;
Z navdušenjem francozki rod navdala,
In kronala v oteti Remi kralja."

Nebesa so mi znamnje obljubile,
V spomin gotov čelada dojde mi;
Neznana moč iz nje mi teče v žile,
Pogum kerubski v sercu mi budí;
Nevidne me v prepir ženejo sile,
Viharno proč me bitve slà derví;
Vojaški klic zadeva sluhe moje,
Se spenja konj, in bojna tromba poje!

Ne, dalej tega ne prenesem! Kralju
Se odpovem, ki sebe samiga
Neslavno zapusti. Goreče solze
Bi točil, skli me v persih serce hrabro,
De roparji kraljevo Francijo
Delé med sabo z mečem; žlahtne mesta,
Od nekdaj živo vrašene vladarstvu,
Rujave ključe tujcu dajo v pest;
Mi pa pod pazho roke tù neskerbno
Otetbe drage blagi čas morimo.
— Zvem, de v nevarnosti je Orlean,
Iz Normandíje daljne prihitm,
V orožju clo do brade, mislim kralja
Pred vojsko najti, ino kje ga najdem?
Med pevci ino drugimi sleparji,
Prekanjene uganovaje vonke,
Gosti dajé Sorelki imenitne,
Ko de bi se živelo v miru terdim.
— Verhvojvoda je šel, ne more dalej
Gnusobe zreti. — Jez enako grem,
In prepustim osodi ga protivni.

Kralj bliža se!

Verhvojvoda mi pošle meč nazaj,
Se službe odpove. — V imenu Božjim!
Znebili tako smo se godernjavca.
Ki nas je vedno hotel strahovati.

Ob takim času kaj veljá junak,
Jez bi v nemar ne djal ga lahkodušno.

To rečeš, kér mi odgovarjaš rad.
Dokler pri nas je bil, ga nisi ljubil.

Prevzetno siten termoglavec bil je,
Ni znal končati nikdar — zdaj pa zna.
O pravim času vogne se zmešnjave,
Ko upanja koristi ni ne slave.

Ti si, prijatel, dobre volje dans;
Kaliti ti je nečem. — Düšatel!
Od kralja stariga Reneta^[1] so
Poslanci prišli, slave vredni pevci.
Pogôsti jih kraljevo; vsakiga
Z verigo zlato obdaruj prijazno —
(Bastardu)
<poem>Zakaj se smeješ?

Kér iz praznih ust
Verige zlate šiplješ.

Sir! Zlatá
Drobtince ni v zakladih tvojih več.

Preskerbi ga. Prestola žlahtni pevci
Zapustiti ne smejo nečešeni.
Neplodno krono nam oživi petje,
In z vencam jo preplête radosti,
Na suho žêzlo dihne krasno cvetje,
Vladar je pevc, on serca kralj sloví,
Visoko nad prostoram njega svet je,
Iz lahkih želj osnuje trone si,
Tedaj je s kraljem pevc enake slave,
Obema stan človeštva so višave.

Moj kralj in moj gospod! Govoril nisim,
Dokler pomoč je bila in sovét,
Zdaj ustnice mi huda sila odpre.
Ničesar nimaš darovati več,
Prežíviti se jutro s čim ti nimaš!
Bogastva je pritók obilni zginul,
Globok odstop grozí zakladam tvojim.
Neplačani vojšaki godernjajo,
In žugajo z odídam. — Komaj bom,
Po siromaško le, ne po kneževsko,
Previdil še kraljevo tvojo hišo.

V zastavo daj pravice colne, vzemi
Naposodo denarja pri lombardih.

Pravice colne in dohodki krone
V zastavi so za cele leta tri.

O tim pa gré zastava in deržava.

Dovelj imamo še dežel bogatih.

Dokler je Bogu in Britancu všeč!
Nej pade Orlean, potem boš ovce
Z Renetam, kraljem svojim, pasel.

O kralju tim ti vedno jezik brusiš,
In vonder je ta brezdeželni knez
Me ravno dans obdaroval kraljevo.

Le s krono ne napolitansko svojo,
Za Boga ne! Ta, slišim govoriti,
Je zmir na prodaj, kar ovčice pase.

To šale so, vesele igre, god,
Ki ga obhaja sercu svojimu.
De si v sirovim bitju tim barbarskim
Napravi svet nedolžen, čist in jasen.
Namemba djanja takiga veljá. —
Ponoviti nam hoče čas nekdanji,
Ko vladala ljubezen je, jjubezen
Junaške serca dvigala visoko,
In žlahtne žene v sodnicah so bile,
Ravnaje rahlo, vse kar serce tiče.
V tim času se mudí prijazni sivček,
In kakor še živí v pravlicah starih,
Tak preseliti ga — nebeško mesto
V oblacih zlatih — nam na zemljo hoče.
Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo
Se shajali junaški vitezi,
Slovele snažne žene v diki večni,
In čista se vernila bo ljubezen;
Ljubezni kneza pak izvoli mene.

Nu, tako clo prevergel nisim se,
De bi oblast ljubezni zaničaval.
Po njej se imenujem, sin sim ji,
V deržavi njeni moje je bogastvo.
Knez orleanski oče so mi bili,
Premagali so vsako žensko serce,
Pa tudi sterli grad sovražni vsak.
Če hočeš biti vreden knez ljubezni,
Naj verliši junak ti biti imaš.
Ljubezen, tako v starih knjigah berem,
Se je z junaškim djanjem družila,
Junaki, ne ovčarji, so sedeli
Pri mizokrogu, pesme govorijo.
Ki braniti ne zna lepôte hrabro,
Darú ni vreden njeniga. — Tù je
Boriše! Bíj za krono svojo se!
Z junaškim mečem brani svojo last,
Nedolžnih žen pravico in slobodo,
In ko iz rek sovražne boš kerví
Otel si verlo prirojeno krono,
Takrat bo prav, in tebi čast kneževska,
Oviti sènci z vencam si ljubezni.

Kaj je?

Poslanci orleanski prosijo.

Pripêlji jih!

Pomoč prosili bodo;
Sam brez močí, kje najti jo za druge!

Bog živi vas, o zvesti Orleanci!
Kak dobrimu godí se mestu mojim?
Se brani še s pogumam ponavadnim
Sovražniku, ki ljuto ga obseda?

Nadloga je velika. Sir! Od ure
Do ure strah naraša in poguba.
Zunanje je ozidje vse razbito,
V napadu vsakim pridobí sovražnik
Prostora, brez obrambe so gradiša,
Vojaštvo, zmir borivší se, izpada,
Le malokdo poverne se nazaj,
In glada strah se tudi oznanuje.
Tedaj je poglavar, grôf Rošpijerski,
V prestrašni sili tej, sovražniku
Po stari šegi v spravo se zavezal,
Udati z mestam se dvanajsti dan,
Če prej ne dojde na boriše moč
Dovoljna, de bi Orlean otela.

Odlog je kratek.

Zdaj pod stražo smo
Sovražno tukaj; prosimo te milo,
De svojiga usmiliš mesta se,
V odlogu takim pošleš mu pomoč,
Ko ne — se bo udalo dan dvanajsti.

V nesramno tako spravo mogel je
Dovóliti Sentrelj!

Ne on, gospod!
Dokler je hrabri živel, od pogodbe
In mira ni se govoriti smelo.

Tak mertev je?

Na našimu ozidju
Dolžnosti službe padel je junak.

Sentrelj je mertev! Vojske moje
Je polovica padla v možu tim!

Še tega manjka!

Kaj je zopet, kaj?

Grôf Dugla pošle. Kaledonske trume
Se puntajo in žugajo z odídam,
Če ne dobijo, in še dans, plačila.

Nu, Düšatel!

Sovét je drag!

Obljubi,
Zastavi kar imaš, deržave pol —

Zastojn! ne gré! Obljub deržali nismo.

Nar bolji trume cele vojske so,
Ne smejo zdaj, ne zdaj me zapustiti!

Pomagaj, kralj! Nadlog se naših spomni!

Kaj morem zemlji trume izceptati?
Alj žitnica je moje rôke dlan?
Delíte me! Iztergajte mi serce
In kujte dnar iz njega! Kri za vas
Imám, vojšakov nimam, srebra nimam!

O Neža moja! Drago mi življenje!
Obúpa me oteti prišla si!
Še tebe imam, tebi se približam,
Ti moja si — nič ni zgubljeniga.

Moj dragi kralj!

Dünoa, je res? Alj res
Je Düšatel?

Je res!

Je taka sila?
Denarja manjka? Trume čêjo iti?

Je tako — Bog pomagaj!

Tù biserje,
Zlatnina — Moje srebro raztopite,
Zastavite, prodajte moje grade —
Na provencalsko moje premoženje
Denarja najdi, trume zadovoli!
Le urno, urno! Časa ne gubiti!

Nu, Dünoa! Düšatel! Sim še ubožen,
Kér krona vsih visocih žen je moja?
Po žlahtnim rodu je enaka meni,
Čistejši ni kraljeva kri Valoaška,
Prestolu nar svitlejšimu na svetu
Bi bila čast — alj ona ga zaverže,
Prijatlica mi samo biti hoče.
Mi kdaj dovoli višji cene dar
Od kake zgodne cvetlice pozimi,
Alj sadja kakiga podobe redke?
Od mene nič ne vzame, vse mi da!
Zaúpa vse bogastvo, vse imetje,
Velikodušno tamni sreči moji.

De! Abota je kakor ti, zares!
Kar ima, vse v gorečo hišo verže,
Zajema v danaídni sod brez dna.
Otela te ne bo, le sama sebe
Bo s tabo pogubila —

Ne verjemi!
Desetkrat on življenje za-te tvega,
In se jezí, de jez ponudim blaga,
Alj nisim ti veselo darovala,
Kar bolji je od biserja in zlata,
In blago zdaj bi hranila za sebe?
Daj! Proč verziva nepotrebni lišp
Življenja tega! Nej ti žlahten bom
Odrêčenja izgled in poterpljenja!
Premeni dvorstvo svoje v bojne trume,
Zlató v železo, vse karkolj je tvoje,
Za krono verzi brez premislika.
Nadloge in nevarnosti delíva,
Na bojne konje vsediva se derzno
Prepustiva žarečim žarkam sončnim
Telesi rahle, za blazino kamen
Izvoliva, oblake za odejo.
Vojšak sirovi bo nadloge lastne
Veselo terpel, ko bo vidil kralja
V pomanjkanju kot zadne siromake.

Zdaj spolni se prerokovanja stara
Beseda, ktero mi v Klermontu nekdaj
Izrekla nuna je nadušena.
Premagati sovražnike bo dala —
Tak rekla je — mi imenitna ženska,
Otevši mi prededov mojih krono.
Iskal sim je v sovražnimu ležišu,
Serd materni vtolažiti sim mislil.
Tù je junakinja, ta v Remo me popelje,
Nje serce bo premagati mi dalo.

To storil bo prijatlov tvojih meč.

V sovražnikov razpor zaúpam tudi —
Kér za gotovo zvedil sim, de med
Ošabnim tim britanskim lordi, in
Med stricam mojim, vojvodam burgunskim,
Ne teče gladko kakor prej. — Zatorej
Sim s poročili mu poslal Lahira,
Če bo mogoče, pêra jezniga
Dolžnosti in zvestobi pridobiti. —
Lahír bi vtegnil kmalo se verniti.

Zdaj ravno dirja vitez na dvoriše.

Bog sprimi te poslanc! Alj zmaga bo,
Alj bo bežanje, zvedli bomo zdajci.

Mi upanje, alj mi obúp doneseš,
Lahir! Povej na kratko, kaj me čaka?

Zanašaj se na meč, na drugo ne!

Se ne vtolaži vojvoda serdit?
Govôiri! Kak prejel je poročenje?

Prej ko posluša te, in predi vsim
Postavi ta neógibljiv pogoj,
De izročiš mu Düšatela, ki
Morivca ga očetoviga kliče.

In če nesramen ta pogoj zaveržem?

Razderta pred začetkam je zaveza.

Alj si potém na Monteroški most
Povabil ga, kjer oče mu je padel,
De bíjeva na smert se in življenje?

Pred nóge vergel sim mu rokovico
Rekoč: de hočeš se ponižati,
Po vitežko za krono z njim se biti.
Na to pristavi, de mu treba ni
Boriti se za nekaj kar že ima.
Če pa te tako silno bitve mika,
Ga boš na polju orleanskim našel,
Na kteriga je jutrodan namenjen;
S tim pleča mi oberne hrohotaje.

Se v parlamentu mojima pravice
Beseda ni za mene dvignula?

Je vmolknula v prepiru puntarskim;
Obsojen si po sklepu parlamenta
Zgubiti krono ti in pleme tvoje.

Nesramni puh oprostenih meščanov!

Pri materi si moji kaj poskusil?

Pri materi —

De, kaj so mati rekli?

Bil ravno god je kraljovenčanja,
Ko v Sendení sim prišel. Parizani
So bili kot za praznik lišpani,
Na vsaki cesti, kjer britanski kralj
Je peljal se, so častni loki stali,
Potresen pot je s cvetlicami bil,
Vriskaje je, ko de bi bile trume
Francozke sveta pol premagale,
Okolj kočije skakala derhal.

So vriskali — se veselijo, de
So serce sterli kralja miliga.

Fantiča mladiga, Harí-Lankastra,
Sim vidil na kralj evimu prestolu
Sedeti Ludovika svetiga;
Ošabna ujca, Betford ino Gloster,
O njemu, in pred tronam na kolenih
Je prisegaval Filip vojvoda,
Tvoj stric, za sebe in dežele svoje.

O, nepošteni pêr! Nevredni stric!

Fantiča prime strah in se spotakne,
Ko po visocih stopnjah gré na tron
„Pomemba slaba!" Množica šeptá
In strašen smeh se dvigne krog in krog.
Kraljica stara, tvoja mati, zdaj
Pristopi — Jeza vzame mi besedo! —

Tedaj!

Ga dvigne z lastnima rokama,
In posadi ga na prestol francozki.

O mati, mati!

Divji clo Burgunci,
Moritve vajen trop, so ostermeli
O djanju tim sramote ino studa.
To vidši ona k ljudstvu se oberne
In glasno reče: Meni gré,
Francozje, de trohljivim steblu vcepim
Mladiko čisto; tak popačenca
In noriga očeta vas obvarjem.

Volkinja! Serda vpaljena Megêra!

Vi čuli ste, kaj tuki se godí.
Brez mude se vernite v Orlean,
In oznanite mestu mojim vernim:
Odvežem ga priseg, slobodno je,
Na tanjko naj korist prevdari svojo,
Burgunu v milost nej se izročí,
Usmiljen bo, on Dobriga se kliče.

Sir! Orlean zapustiti bi hotel!

Gospod kraljevi! Ne zaverzi nas!
Ne suni mesta svojiga v nemilo
Oblast in slast britanskiga bahanja
Prežlahtni je v francoski kroni kamen.
Nobeno kraljam svôm, prededam tvojim
Čistejši ni zvestobe ohranilo.

Kaj smo tepêni? Se spodobi beg,
Prej ko se bijemo za mesto svoje?
Z besedo eno ti nemarno veržeš
Nar bolji grad iz serca Francije,
Prej ko kerví je kaplica prelita?

Kerví dovolj prelite je zastonj!
Nasprot je meni težka roka Božja,
Premagane so v bitvah moje trume,
Zaverže me moj parlament, z veseljem
Protivnika pozdravi glavno mesto,
Nar bližniši me žlahtniki izdajo,
Me zapusté. — Na persih svojih mati
Redijo lastna moja plod sovražni.
— Unkraj Loare iti hočemo,
Se vmaknemo nebeški roki silni,
Katera vidno je z britanskim mečem.

Bog varuj tega, da bi samobsebi
Obúpaje zapustili deržavo!
To ni beseda hrabre tvoje duše,
Nevredno djanje materno je sterlo
Junaško serce kralja mojiga.
Po možko dvignul, našel spet se bodeš,
Premagal hrabro boš osodo, ktera
Serdito zdaj te stiska.

Kaj ni res?
Osoda strašno tàmna je v plemenu
Kraljevimu Valoaške hiše; Bog
Jo je zavergel, materne pregrehe
So divje Furje pripeljale noter.
Norost očeta dvajset let je terla,
Tri starši brate nagla smert pred mano
Je pokosila; — sklep nebeški je,
De hiša Karla šestiga pogine.

Omlajena po tebi dvigne se
Le sam zaúpaj si — Previdnost Božja
Te ni, nar mlaj šiga iz bratov tvojih,
Ohranila zastonj, in dala ti
Neúpan tron prededov tvojih slavnih.
Nebesa v krotkim sercu tvojim so
Pripravile zdravilo ranam, ktere
Deržavi serd protivnih je zasekal.
Ti puntanja boš plamena pogasil,
To v sercu čutim, mir boš prigotovil,
Francozke slave novi stvarnik boš.

Ne jez! Viharno divja doba hoče
Imeti vodja gromovladniga.
Osrečil res pokojni ljud bi bil,
Puntarskiga ne morem ukrotiti,
Jez ne zamorem z mečem serc odpreti,
Ki v serdu se zapró ljubezni moji.

Oslepljen ljud je, zmota mami ga,
Pa vertoglavje to minulo bode.
Ni dalječ dan, ko se zbudila bo
Do kralja prirojeniga ljubezen,
Globoko vrašena francozkim sercu;
Zavist in stari čert se vnela bosta,
Ki ločita obá naroda vedno,
Britanca vjela lastne sreče past,
Tedaj prenaglo se ne vmakni boju,
Junaško bíj za vsako ped se zenuje,
Kot lastne persi brani Orlean.
Daj rajši vse brodove potopiti,
Berví podreti, moste razkopati,
Ki peljejo te čez predel deržave,
Čez tàmni tok Loare pomenljive.

Kar sim zamogel, storil sim. Ponudil
Sim se v dvabor po vitežko za krono,
Zaveržen je! Dovoljen bil mi ni!
Zastonj preliva se francozka kri,
Gradiša moje padajo v posíp.
Alj hočem kakor tista divja žena
Razdeliti otroka dati z mečem?
Ne! Odpovém se ga, de živel bode.

Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje?
Se verže tako krona proč? Nar slabši
Naroda tvôga da in krí in blago
Za čert, za mnenje, za ljubezen svojo,
Rasprè se vse, ko znamenje kervavo
Se puntanja zabliska pred očmí.
Rataj drevó pustí, kolovrat žena,
Z orožjem se previdi star in mlad,
Meščan zapali mesto svoje, kmet
Z rokama lastnima cveteče setve,
De ti nakloni škodo alj korist,
In voljo serca svojiga dopolni.
Ne prizanese sam, in prizanašbe
Ne upa, ko ga kliče čast, ko bije
Se za bogove, alj malike svoje.
Na stran tedaj usmiljenje to babje,
Ki persim se kraljevim ne spodobi!
Daj teči vojsko kakor je začela,
Ti nisi je nespametno zažgal.
Za kralja ljud se mora v smert podati,
To je osoda, zakon tak na svetu,
Francoz ne vé, in neče druziga.
Nevreden narod je, ki z radostjo
Ne dá za čast in slavo vse kar ima.

Ne čakati mi sklepa druziga —
Jez ne zamorem; Bog tedaj vas brani!

Na vekomaj oberni bojna sreča
Ti herbet, kakor ti deržavi svoji,
Kot sam si se, tak zapustim te jez.
Ne skupna moč britanska in burgunska,
Neserčnost pahne lastna te iz trona.
Rojeni vitezi so Francje kralji,
Ti pa plašún si rojen brez poguma.

V nemar pustí vas kralj. Jez pa podam
Se v Orlean, v očetovo domovje,
V njegovimu posipu pasti hočem.

Ne pusti v serdu ga od sebe! Ojstre
Besede ima, serce zvesto je
Ko goli zlat; on živo ljubi te,
Za tebe kri prelil je tolikrat
Daj, Dünoa! Recite de je naglost
Pravične jeze gnala vas predalječ.
Ti pa za zanesi zvestimu prijatlu
Besede britke! Urno sklenem spet
Nej serci vajne, preden nagla jeza
V pogubo vsih se vpali nevgasljivo.

Mi gremo čez Loaro. Daj orodje
Na ladje znesti, vse in ročno!

Z Bogam!

Če on odíde, clo smo zapušeni!
Za njim, Lahir! utolažite ga.

Tak je tedaj edíno dobro krona?
Je tako grenko se od nje ločiti?
O, jez poznam, kar težji se prenese.
Se vklanjati zapovedljivim dušam,
Ob milosti žíveti terdovratnih
Vazalov in prevzetnih samoglavcov.
To je britkost za žlahtno serce, to -
Britkejši od omage pod namembo.

Kar sim ukazal, stori!

O moj kralj!

Je sklenjeno. Zdaj ne govori dalej.

Umíri se z burgunskim vojvodam,
Otetbe scer za tebe več ne upam.

Ti mir svetuješ, ino tvoja kri,
Življenje tvoje je njegova cena.

Glej glavo mojo! Tvegal sim jo v bitvah
Velikokrat za tebe; zdaj za tebe
Z veseljem jo na panj kervavi denem.
Dovolji vojvodu! Prepusti me
Njegovim serdu celimu; nej moja
Tekoča kri pogasi vražtvo staro.

Tedaj je res! Tak slabo je o meni,
De mi prijatli v serce gledajoči
Sramote pot k otetbi kažejo?
De! Zdaj previdim, kako sim ponižan,
Zaupa ni v poštenje moje več.

Poglej —

Ne dalej več! Ne žali me!
Če zgubiti bi kron imel deset,
S kervjó prijatla nečem jih oteti.
Kar rekel sim, oskerbi! Znesti daj
Orodje na brodove.

Kmalo bo
Storjeno.

Draga moja, ne žaluj!
Tud unkraj reke je francozka zemlja.
V deželo gremo srečniši; tam je
Obnebje milši, brez oblaka vedno,
Blagejši sapa veje, lepši vade
Nas prejmejo, tam je domovje petja,
Tam slajši sta življenje in ljubezen.

O, de dočakam žalosti ta dan!
Selíti mora se v pregnanstvo kralj,
Iz hiše sin očetove bežati,
Od zibelke ločiti svoje se.
O, sladki dom, ki te zapustimo,
Nikdar ne bomo vidli te veselo.

Vi sami ste? Pripeljali ga niste?

Lahir! kaj je? V očesu kaj vam berem?
Nesreča nova se godí!

Je konc
Nesreče zdaj, in sonce sije zopet!

Kaj je? Vas prosim!

Kliči Orleance
Nazaj, o Sir!

Čemú? Kaj noviga?

Pokliči jih! Vernila se je sreča.
Je bitva bila in premagal si!

Premagal! O nebeški glas besede!

Lahir! Pravlica zmišljena te moti.
Premagal! Kak? Premage več ne upam.

Še večji čuda kmalo slišal boš.
— Glej! Verhepiškop bliža se, Bastarda
Pripelje ti nazaj —

O, lepo cvetje
Premage sladke! Mira in pogodbe
Rodíš ti naglo žlahtni sad nebeški.

Objemita se kneza! Kreg na stran,
Zdaj ko sodile so za nas nebesa.

Izvíjte me iz dvombe in zavzetja!
Kaj reči če to čudno djanje vaše?
Od kod prememba taka?

Govorite!

Šestnajst bander lorenskih spravši skup
Smo z vojsko tvojo združiti se hotli,
In vitez Bodrikur iz Vokulera
Nam je voditel bil. Ko spustimo
Iz Vermantonskih berdov se v dolino,
Kjer Jona teče, ugledamo pred sabo
Sovražnika na polju neštevilno,
In ravno túd orožje zad zabliska.
Od dveh armad se vidimo obdani,
Nam upa ni ne zmage ne bežanja.
To serce vzame vsakimu, že hoče
Obupno vse orožje vreči proč,
Zdaj, ko med sabo svèt imajo vodji
In nič ne sklenejo, se pred očí
Postavi nam nerazumljivo čudo.
Nakrat iz tàmne globočine gojzda
Divica stopi, lepa ino strašna,
Kot bojna boginja s čelado krita.
Lás tàmni kodri kinčajo ji rame
O svitlim tilniku. De je obdana
Z nebeškim bleskam, zdelo se nam je,
Ko s krepkim glasam te besede reče:
„Francozje hrabri! Vražniku nasprot!
De bi ga bilo več ko peska v morju,
Divica sveta viža vas in Bog!"
Izrekši to zastavniku iz roke
Bandero zmakne, in pred rajdo celo
Dostojno tje mogočnica korači.
Brez volje mi, molčé, zavzetja plen,
Se dvignemo za njo in za bandero,
In udrimo v sovražnika naravnost.
Osupnjen ta stojí in se ne gane,
O čudežu, ki se godí, stermevši
Brezdušno v nas očí debelo vpira —
Potém kot od nebeške grôze stisnjen
Oberne in se v beg podá obupno,
Orožje in orodje zapustivši
Se trume po planjavi razkropijo.
Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna,
Od straha slepo, brez ozíra vse
V slapovje reke plane, mož in konj,
In se pustí brez brambe pomoriti:
Poboj je bil, ne boj — ne bitva, klanje!
Dva tisuča Britancov je končanih,
Brez tistih, ki jih reka je požerla,
In nam možá le eniga ne manjka.

To čudno je, za Boga! grozno čudno!

In to divica doprinesla je?
Kdo je? Od kod je prišla?

Ona hoče,
Od kod in kaj, le kralju razodeti.
Prerokinjo, navdano z Božjim duham
Poslanko se imenuje; Orlean
Obljubi rešit' prej ko luna mrakne.
Ljud verje vse in bojev hrepení.
Zdaj trumam sledi, kmalo utegne priti.

Derhali krič, in klenkanje zvonov!
Je ona. Ljud prerokinjo pozdravlja.

Vpeljite jo!

Kaj mislite o temu?
Po deklici dobím pomoč, in zdaj;
Ko samo Bog oteti me zamore!
To po natornim teku ne godí se,
In čudeže — alj smem verjeti jih?

Divici blagor! Blagor rešnici!

Se bliža!

Sedite na moje mesto!
Divico čudno dajmo skusiti.
Če je nadušena poslanka Božja,
Bo najti znala kralja svojiga.

O, čudno dekle, te tedaj!

Skušavati, Bastard! ti Boga hočeš!
Zapusti sedež, ki ne vda se tebi!
Poslana sim do tega višjiga.

Dans prvikrat obraz ti vidiš moj;
Od kod poznanje mojih lic ti pride?

Jez vidila sim te, ko razun Boga
Te vidil nihče ni.

Pomisli kralj!
Ko vse je spalo pretečeno noč,
Si ti zapustil svojo posteljo.
In molil si do Boga z britkim sercam.
Odídejo nej priče, zapopadek
Molitve ti povem.

Kar sim nebesam
Zaúpal, skrivati ljudém ni treba.
Povej mi prošenj mojih zapopadek.
In več ne dvomim, de te Bog navdaje.

Molitve tvoje tri so bile prošnje,
Le dobro pazi če jih vém, Dofên!
Za pervo prosil Boga si: če krone
Derží se tvoje nepravično blago,
Če druga, še nespokorjena, težka
Krivica kakošna prededov tvojih
To solzobilno vojsko vžgala je,
De v dar te prejme za podložno ljudstvo,
In le na tvojo glavo jeze svoje
Torilo polnoma izprazni.

Mogočna stvar! Kdo si? Od kod si prišla?

Molitve tvoje drugi del je bil:
Če Božja volja je in sklep nebeški,
Izviti žêzlo rodu tvojimu,
Ti vzeti vse, kar so v deželah tih
Očetje tvoji, naši kralji, zmogli,
De ti prihrani tri darí si prosil,
Prijatla serce, zadovoljne persi,
In tvoje Néže ljubljene ljubezen.

Še tretjo prošnjo slišati želíš?

Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore
Človeški um! Sam večni Bog te pošle!

Kdo si, o sveta čudotvorna diva?
Rodila ktera te je srečna zemlja?
Kaj starši so, de tako Bog jih ljubi?

Častitljivi! Imé mi je Jovana,
Nevredna hči sim prostiga pastirja,
Kraljeviga iz terga Dom-Remia,
Ležečiga v okrožju Tulske cerkve.
In jagneta očetove sim pasla
Od mladih let. — Veliko govoriti
Sim slišala od otočanov tujih,
Ki prišli so po morju, vsužit nas,
In gospodarja dati nam po sili,
Ki tujorojen tujce nas ne ljubi,
Ter de Pariz, veliko mesto, so
Podjarmili, premagali deržavo.
Tedaj prosila mater Božjo sim,
De bi od nas verig sramoto vzemši
Domačiga nam kralja ohranila.
Pred selam pa, kjer sim rojena, je
Podoba stara Božje matere,
Od romarjev obiskana pogosto,
In poleg nje se širi sveti hrast,
Po čudežih od nekdaj imeniten.
In rada v senci hrasta, čed čuvaje,
Sedela sim, kér serce me je gnalo,
In če se kako jagnje je zgubilo,
So mi ga vselej sanje pokazale,
Ko sim zaspala v senci tega dreva.
— Enkrat ko celo dolgo noč sedela
V pobožnimu premišljevanju sim
Pod hrastam, ino varvala se spanja,
Pred mene stopi porodnica sveta,
Meč in bandero v rokah; po pastirsko
Scer kakor jez oblečena, in pravi:
„Sim jez, Jovana! Vstani! Pusti čedo!
Gospod te kliče k drugim opravilu.
Bandero prejmi in opaši meč,
Deržave moje vražnika pogubi,
Vladarjev svojih sina v Remo pêlji,
Ovenčaj ga s kraljevo krono tam."
Jez pa sim rekla: Kako podstopiti
Bi smela tega se, deklina slaba,
Neznana z boji pogubljivimi!
Na to pristavi: „Vse divica čista
Na zemlji doprinese, kar je slavno,
Obrani če posvetne se ljubezni;
Glej mene! Čisto dekle, kakor ti,
Rodila sim nebeškiga Gospoda,
In sveta sama sim!" — Zdaj mojih se
Očí dotakne, in ko gor pogledam,
Razmotrim polne angelcov nebesa,
Ki bele lilje v rokah so imeli,
In sladek glas po zraku je donel.
— Tak tri noči se zaporedama
Prikaže mi rekoč: „Jovana vstani!
Gospod te kliče k drugim opravilu."
Li ko prikaže se mi v tretje, bila
Je nejevoljna in me tak okrega:
„Pokornost ženski je namemba jaka,
Terpetje težko njene cene znam,
Očistiti jo mora ojstra tlaka,
De sužna tù visoka bode tam."
Izrekši to pastirske oblačila
Razgerne in kraljica večnosti
V svitlosti sončni pred menoj stojí,
In zlat oblak, dvigaje se počasno,
Odnese jo v deželo mira krasno.

O poterjenju Božjim dvomba vsaka
Človeške umnosti molčati mora.
Nje djanje priča, de resnico pravi.
Ker samo Bog le take čuda dela.

Ne čudežem, očesu njenim verjem,
Nedolžnosti obraza njeniga.

Te milosti alj sim je vreden, grešnik?
Nedvomno vsigavedna pamet, ti
Ponižnost serca mojiga poznaš!

Visocih je ponižnost Bogu draga,
Ti vdal si se, zató ti on pomaga.

Tedaj Britancu stal bi srečno v bran?

Oteta tebi Francja bo, sim rekla.

Ne bo posiljen, praviš, Orlean?

Loara prej navkreber bode tekla.

Premagal bom do Reme vražnike?

Skoz tmo protivnih te popeljem tje.

Za vojvoda nam daj divico blago,
In brez ozíra sledimo povsod,
Nej viža nas okó preroško njeno,
Junaški meč pa branil bo jo moj!

Ne straši nas vesolni svet. v orožju,
Če ona pred armado v bitvo gré.
Nam vojvoda mogočna diva bodi,
In zmage Bog očitno z nami hodi.

Da, sveto dekle! vôdi vojsko mojo,
Podložni vsi ti bodo knezi njeni.
Ta meč oblasti perve, ki v togoti
Verhvojvoda ga je nazaj poslal,
Je našel boljši roko od njegove.
Prejemi ga, prerokinja ti sveta,
In bodi nam —

Dofên prežlahtni, ne!
Gospodu svojim po orodju zemske
Oblasti zmaga dana ni. Jez vem
Za drugi meč, ki zmagati mi dade.
Oznamnjala ga bodem, kakor duh
Me je naúčil; daj mi ga prinesti!

In kje je?

Pošli v stari grad Fjerboaj.
Na mirodvoru svete Katarine
Je poln oblok železniga orodja,
Nekdanjih vojsk obilne soderge.
Med njo je meč, ki meni služil bode.
Po limbarjih je treh spoznati zlatih,
Ki vtisnjeni njegovi dardi so.
S tim mečem, pôšli po-nj, premagal bodeš.

Pošlite tje, storite kar ukaže.

In belo daj bandero mi nositi,
Škerlatno krog in krog zarobljeno.
Na njej obražena nebes kraljíca
Nej vidi se s prelepim Jezusam
Nad zemlje kroglo višnjevo plavaje,
Ker tako mi ukaže sveta mati.

Se zgodi tak!

Gospod visokovredni!
Duhovno roko položite na-me,
In, svojo hčer, me blagoslovite!

Ti blagoslov delít sem prišla si,
Prejemat ne. — S krepostjo hôdi Božjo!
Mi pa nevredni smo in grešniki.

Klicár britanski hoče pristopiti.

Pripêlji ga — kér njega pošle Bog!

Klicár govôri! Kaj je naročilo?

Za Karola Valoa, Pontjeskiga
Starosta, kdo odgovor daje tukaj?

Klicár nevredni! Zavalúh nesramni!
Ti se podstopiš, kralja zatajiti
Francozkiga v njegovi lastni zemlji?
Poslanstva znak te varje, scer bi te —

Francozka ima eniga le kralja,
In ta živí v britanskimu ležišu.

Mir, stric! — Kaj je naročeno, klicár?

Moj žlahtni vojvoda, kerví prelite,
In druge, ki še teči ima, usmiljen,
Ovéra še vojšakov svojih meč;
On ti ponudi dobrovoljno spravo,
Prej ko v naskoku stare Orlean.

Daj čuti!

Sir! Za tebe govoriti
Dovoli mi s klicarjem tim.

Govôri,
In sodi ti, alj boj alj mir če biti.

Kdo pošle te — kdo govorí po tebi?

Grôf Salsburí, britanski vojvoda.

Klicár, ti lažeš? Lord ne govorí.
Le živi govorijo, mertvi ne.

V obilnosti kreposti ino zdravja
Moj vojvoda živí v pogubo vam.

Je živel, ko si šel. Ubila davi
Iz Orleana ga je strelna krogla,
Ko je iz Laturnela gledal dol.
— Ti smeješ se, ker daljno ti razkrijem?
Očesu svojim, meni ne, verjêmi!
Ti srečal boš pogrebšino njegovo,
Ko te nazaj ponese nôga tvoja.
Govori zdaj, povej nam naročila!

Če razodeti skrite veš rečí,
Poznaš jih dobro preden govorím.

Jih nečem čuti. Ti pa zdaj besede
Si moje dobro vtisni, in oznani
Jih knezam svojim, ki so te poslali.
— Britanski kralj, in vojvoda ošabna,
Betfort in Gloster, vodnika deržave,
Račún nebes in zemlje kralju dajte
Zavolj kerví prelite po krivici!
Nazaj mi dajte ključe mest in gradov
Posiljenih nasprot namembi Božji!
Divica pride od Boga poslana,
In vam ponuja mir, alj čert in smert.
Izvolite! Oznanim vam de veste:
Namenjena vam ni Francozka zemlja
Od sina Božjiga. — Moj gospodar
In moj Dofên, kér Bog mu jo je dal,
Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu,
Obdan z deržavnim velikani svojim.
— Zdaj hôdi urno, spravi se na tlak,
Ker, preden ti dospeš okrožje stana,
Je tam divica — in premage znak
Postavi na ozidje Orleana.

V skalovju tim ustanovímo se,
In zagradímo taboriše terdno;
Mordè bežeče trume združimo,
Ki so se v pervim strahu razkropile.
Višín čuvarjev, straž ne zábite!
Preganjbe scer nas varje tàmna noč,
In če perutnic nima clo protivnik,
Se ne bojím napada. Vendar treba
Nam je previdnosti. S prederznim jo
Imamo vražnikam, in smo tepêni.

Tepêni! Vodja, s to besedo proč!
Ne smem se spomniti, de v herbet je
Francoz Britanca vidil dan ta dan.
— Oh, Orlean! Ti naše slave grob!
Britanska čast leží na polju tvojim,
Nesramna, smeha vredna vojskoguba!
Kdo bo verjel nekdaj prihodnih časov!
Poatjeske, Azenkurske in Krekiske
Zmagavce v beg je ženska zapodíla!

To me tolaži. Od ljudí mi nismo,
Od satana premagani smo bili.

Od satana budalosti — Burgún!
Bo ta pošast mar kneze clo strašila? -
Te kvante plajš plahôte vaše slab so —
Zbežali pervi so vojšaki vaši.

Stal nihče ni. Povsoten bil je beg.

Ne tak! Začel se je na vašim krilu.
Vi vpili ste v ležiše telebaje:
Odpert je pekel, satan je s Francozam!
Tak zmešali ste trume, vse zmotili.

Omahnula je vaša stran se perva,
Gotovo!

Kér je tam napad bil pervi.

Šibkost armade je poznalo dekle;
Je vedlo, kje plahôta najde se.

Tedaj Burgún je vse napake kriv?

Če bili bi Britanci sami bili,
Ne bil bi, bog me! Orlean zgubljen!

Vi bi ga nikdar vidili ne bili!
Kdo vam je v to deržavo tiril pot,
Kdo vam podal prijatelsko je roko,
Ko ste na ta sovražni breg stopili?
Kdo kronal je Enrika vašiga,
Pridobil kdo mu je francozke serca?
Ko bi ne bila krepka roka moja
Vodila vas, nikdar bi gledali
Ne bili dima dimnikov francozkih.

Ko bi z bahanjem se storilo, celo
Bi samši vi premagali Francozko.

Vas pêče, de je Orlean zgubljen,
In jeze žolč napenjate v prijatla.
Kaj uzrok je, de nam je spodletela?
Požrešnost vaša! Meni se udati
Je bilo mesto že namenjeno,
Zavidnost vaša spačila je vse.

Obsedovali nismo ga za vas.

In kako šlo bi vam brez mojih trum?

Ne hujši, znajte! kot pri Azenkurtu,
Kjer têpli smo in vas in celo Francjo.

Vam vendar mar je bilo naše družbe,
In drago kupil jo je varh deržavni.

De, drago, drago smo jo plačali,
S častjo britansko dans pod Orleanam.

Ne dalej, Lord! Scer bi se ksati znali.
Alj sim zató nezvest gospodu svojim,
Oskrunši se z imenam izdajavca,
De bi po tujcu te besede terpel?
Kaj delam tukej in Francoze bijem?
Če nehvaležniku služiti imam,
Bom rajši kralju prirojenimu.

Z Dofênam ste v pogovoru, mi vemo
Pa se bo sredstvo našlo, tim ni dvombe,
Oteti se — izdajstva.

Smert in čert!
Se tako vêde z mano? Šatiljon!
K odídu združi urno naše trume,
Domú se vernemo.

Veselo pot!
Britanska slava naj čistejši sveti,
Ko v lastni meč Britán zaápaje
Brez pomagavca samši se vojskuje.
Nej vsak se sam obnaša v boju svojim,
Resnično je in bo: Pošteno nikdar
Ne združi se francozka kri z britansko.

Kaj čuti moram, vodji! Jenjajte!
Katér planet, možgane mešajoč,
Vam um kalí in moti zdravo pamet?
Zdaj, ko edinost vas obrani samo,
Razdružiti se čête in med sabo
V prepiru si nakloniti pogubo?
— Daj, žlahtni vojvoda, nazaj vzemíte
Prenagljene ukaze. Slavni Talbot,
Potólažite jezniga prijatla!
Daj, Lionel! Pomognite mi serca
Ponosne v spravi zadovoliti.

Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno.
Jez mislim tak: Kar skup ne more biti,
Po pámeti ravná, če loči se.

Kaj? Tak peklenska sleparija, v bitvi
Nam pogubljiva bivši toliko,
Nas tudi tukaj um kali vši mami?
Povejte, kdo začel je kreg? Lord žlahtni!

Ste vi koristi pozabivši lastne
Ranili tak prijatla vredniga?
Brez dlana tega vi kaj morete?
On kralju vašim je sozidal tron;
Opira ga — podere ga, če hoče,
Imé njegovo moč je vaša. Cela
Britanja, ko bi ljudstvo vse
Na brege naše vergla, ne zamore
Podjarmiti Francozke, če je složna,
Francoza le Francoz premaga, znajte!

Prijatla vemo zvestiga častiti,
Nezvestimu braniti je dolžnost.

Ki vanati hvaležnosti se hoče,
Lažnivca merd prederznih mu ne manjka.

Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreči
Se tako srama in častí kneževske,
De v roko segli bi, katera vam
Ubíla je očeta? Nor bi bili
Dovolj, de bi z Dofêmam serčne sprave
Zanesli se, potem ko ste ga sami
Na stermi breg pripahnuli pogube?
Opirati ga pada tik bi hotli
Nespametno razdjavši delo svoje?
Tù so prijatli vaši. — V terdni zvezi
Z britanskim rodam klije vaša sreča.

Z Dofênam mir je moja zadna misel,
Prevzetnosti in zaničávanja
Bahačev pak britanskih ne prenesem.

Prenagljeno besedo pozabite.
Velika žalost vojskovoda tare,
Nesreča pa krivične dela nas.
Objemita se, daj! Zacelimo
To rano urno, preden smertna bode.

Kaj se vam zdi, Burgún? Premagati
Se rado da od uma žlahtno serce.
Kraljica so besedo modro rekli;
Ta rokostisk ozdravi rano nej,
Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik.

Po pameti Madama govorijo,
Moj serd pravičen vogne se potrebi.

Prav! Bratovsko se serčno poljubivši
Ponovljeno zdaj zvez uterdita,
In zgine v sapi nej beseda britka.

Pokoju blagor, ki ga Furja snuje!

Premagani smo v bitvi, vojskovodje!
Protivna nam je sreča bila v njej.
Ne zgubite zavoljo tega serca;
Dofên obupa Božje brambe, vraž
Peklenskih iše si pomoč; pa nej
Zastonj se zverne v pogubljenje večno,
In satan clo ne otmi ga pogína.
Zmagavno dekle njemu trume viža,
Jez vižala bom vaše, jez vam bodem
Namest divice in prerokinje.

V Pariz, Madam, verníte se. Mi čemo
Z orožjem zmagati, ne z ženskami.

De, de! Verníte se! Kar ste v ležišu,
Gré vse narobe, sreče ni v orožju.

Verníte se! Ni k dobrim vaša priča.
Vojšak, Madam, spotika se ob vas.

Burgún, vi tudi? Vi potegnete
S tim nehvaležnim lordi proti meni?

Odíte, daj! Vojšaku serce vpade,
Ko misli, de za vaše se vojskuje.

Jez komaj mir med vami sim storila,
In že se vsi obernete nad mene?

Odíte z Bogam! De le vi ste proč,
Nas grôza tudi satana ne bode.

Alj nisim zvesta tovaršica vam?
Kaj ni namemba vaša — moja tudi?

Pa vaša — naša ne! Mi imamo
Z Dofênam dober boj, pošten prepír.

Očeta smert kervavo jez mašujem,
Dolžnost otročja meč posveti moj.

In brez ovinkov! Vaše zaderžanje
Z Dofênam ni — ne dobro, ne pošteno.

V deseto bodi rodovino klet!
Pregrešil se nad materno je glavo.

Vam plačal je za moža in očeta.

Prederzne se soditi moje šege.

Gotovo, to od sina ni spoštljivo!

Preganja me, in pošle me na tuje.

Le splohne želje s tim dopolnil je.

Ubíj me strela, če mu kdaj odpustim!
Prej ko v očetovi deržavi vlada. —

Se odpoveste svojiga poštenja.

Mehkužne duše! Ví ne veste kaj
Zamore v serdu serce materno.
Jez ljubim ga, ki dobro mi storí,
Čertim ga, ki me rani; — če je sin,
Tim več je vreden čerta mojiga.
Življenje vzamem, komur sim ga dala,
Nesramno če prevzetnosti prederzne
V naročje greši, ki ga je spočelo.
Vi z mojim sinam se vojskujete,
In nimate ne uzroka ne pravde.
Kaj je Dofên pregrešil zoper vas?
Katerih vam dolžnosti ni dopolnil?
Vas častoglad, sirov zavid vas tira,
Jez mati sim, tedaj ga smem čertiti.

De, v mašovanju čuti mater svojo.

Hinavci votli! Kak vas zaničujem.
Ki golufate svet in sami sebe.
Vi Angličani roke roparske
Stegujete po Francji, kjer pravice
Na toliko prostora nimate,
Kar bi kopito konjske noge krilo.
Ta vojvoda, ki dobriga se slini,
Izdá domovje lastno, dedov svojih
Deržavo tujcu, vražniku deržavnim;
In vonder vam je tretja reč — pravica!
— Jez hlimbo zaničujem! Kakor sim,
Tak hočem, de me vidi svet.

To slavo
Ste s krepko dušo naklonili si!

Jez imam želje, gorko kri, ko druge,
Kraljica de živim, ne de se zdim,
Sim prišla v to deržavo. Kaj sim hotla
Veselja se odreči, kér je kletba
Osodo mojo radoželjno mladost
Pridružila zaročniku neumnim?
Slobodo cenim višji od življenja,
In kdor mi to prikrati. — Tode kaj
Prepirati se z vami svojih pravd?
Debela kri vam teče leno v žilah,
Vi samo serd, veselja ne poznate!
Ta vojvoda, ki svoje žive dni
Med zlim in dobrim omahuje se,
Ne zna ljubiti, ne čertiti serčno.
— V Meluno grem. Za kratek čas in družbo
Mi tega dajte —

Všeč mi je! Storite
Potem kar se vam zdi! Ne menim se
Ne za Burgunce več, ne za Britance.

Ne dvomite! Naj krasniši jetnike
Francozkih trum vam pošlemo v Meluno.

Vi dobri ste po glavah z mečem bíti,
Francoz le zna prijazno govoriti.

Oh, kaka žena!

Vaše mnenje, vodja!
Alj dalej bežimo, alj se nazaj
Obernemo in z derznim maham naglo
Današne zgube zbrišemo sramoto?

Prešibki smo in trume razkajene,
Prenova še v armadi grôza je.

Premagala nas je le slepa grôza
Mamljivi vtisk trenutja eniga,
Strašilo to oplašeniga zdetja
Se v bližjimu pregledu staja v nič,
Tedaj sovét je moj, de peljemo
Nazaj čez reko jutro zgodej trume
Sovražniku nasprot.

Pomislite!

O tim ni dvombe, z vašim dovoljenjem!
Dobiti urno se zgubljeno mora,
Sramota scer nam je na vekomaj.

Je sklenjeno — in bíjemo se jutro,
Strahote de razdenemo pošast,
Katera trume slepi in obabi.
S tim satanam deviškim dajmo se
V osebnimu poskusiti prepiru.
Če se nasprot postavi meču hrabrim,
Tak je posledno škodo nam storila;
Če ne — in de se vogne je gotova —
Tedaj armadi coper je razjasnjen.

Veljá! In meni, vodja, lahki bor
Brez rane in kerv prepustite.
Ujeti živo upam si pošast,
In nesti jo na lastnih svojih rokah,
Bastarda pričo, njeniga hotivca,
V britanski tabor k radosti armade.

Preveč obljubite!

Če jo dohitim,
Prerahlo jo objemati ne mislim.
Zdaj pojdimo, de v kratkimu počitku
Okrepčamo utrudeno natoro,
Potem na noge, ko se dan zazori!

V ležišu smo, nasíp je prekoračen!
Pokojnih tmin molčanje zdaj na stran,
Ki vhodu vašim je potrebno bilo.
Sovražniku z vojaškim kričem strašno —
Bog in divica — se na znanje dajte!

Bog in divica!

Vragi! Vragi! Vragi!

Zdaj bakle v pest! Zapalite šotore!
Nej grozo jim pomnoži ognja serd,
In jih obdá poguba krog in krog!

Jovana! Ti dopolnila si svoje!
Si v sredo nas ležiša pripeljala,
In dala nam sovražnika v oblast.
Zdaj pa ogibaj bitve se, in nam
Doveršenje kervave sodbe pusti.

Armadi samo pot pokaži zmage,
Pred njo bandero s čisto roko nôsi,
Morivniga ne vzemi meča v dlan;
Ne skušaj vojsk lažniviga malika,
Ker brez obzira slepo vlada on.

Motiti me, in duhu, ki me viža,
Velevati kdo smé? Pušica mora
Leteti, kamor zaderví jo strelec;
Jez biti moram, kjer nevarnost je.
Poginula ne bom, ne tù, ne dans,
Prej krono bom na glavo kralju dela.
Ne vzame mi življenja duša živa.
Dokler končan nebeški klic ne biva.

Daj! Urno za junakinjo, Dünoa!
De najne persi skit ji boste varni.

Oj! oj! Divica sred ležiša, oj!

Kaj še? Nikdar! Kak prišla bi v ležiše?

Po zraku! Satan jo je nesel not!

Gorjé! Gorjé! Bežite! Vse je mertvo!

Ne čujejo. — Mi stati nečejo!
Raztergane pokornosti so vezi!
Ko de bi satan svoje legione
Prekletih duhov bil iz pekla spustil,
Omamljenje neumno s plašnim hrabre
Naprej podí; ni moč sovražniku,
Ki kakor divji tok ležiše polni,
Postaviti nasprot nar manjši trume.
— Sim samo jez jedini trezen, ino
V bolezni vse vročinski blêde krog?
Bežati pred mehkači tim francozkim.
Ki v bitvah smo jih dvajseterih têpli!
Kdo je tedaj nepremaglivka ta,
Ta boginja strahú, ki srečo vojske
Na enkrat preoberne, plašen trop
Boječih sern premeni v oroslane?
Sleparka, ki junakinjo se slini,
Preskušene junake bo strašila?
Vso slavo mojo ženska vzame mi?

Divica, oj! Pobegni vojvoda!

Pobegni v pekel ti! Presunem ga,
Ki govorí od straha mi in bega!

Kam bežal bi? Vse krog sovražniki in smert!
Z grozivnim mečem tukaj vojvoda serdit,
Branivši nam pobeg, derví v pogubo nas;
Divica grozna tam divjá na vse straní,
Kot ognja silni žar. — De varno skril bi se
Ni germa krog in krog, berloga, rova ni.
O, de preplaval nikdar morja ne bi bil,
Saverne še domá v pohištvu varnim bil,
Kjer so ostali mati mila v žalosti,
In sladko mi nevesto za-me stiska skerb.

Gorjé! Kaj vidim tam? Prestrašna bliža se!
Med plameni požara mi bleší nasprot,
Kot iz peklenskih tmin o polnočí pošast. —
Utêči kam! Z gorečim gledi me derží,
Nebrojno zanjk očés, motivši nikdar se,
Na mene verže sem, de noga zamotá
Če dalej bolj in bolj mi v coperski se klonč,
In kakor zvezana mi v begu odpové.
Tje moram gledati, v moriven ta obraz,
Če ravno se nasprot natora cela vpré.

Se bliža! Nečem čakati, de strašna prej
Na mene plane, grem kolena ji objet,
Usmiljenja prosit; sej vonder ženska je,
Mordé jo gane reka mojih britkih solz!

Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen!

Nikar moríti ga, ki se ne brani več!
Od sebe vergel sim branivni skit in meč,
Pred tabo tu klečím in prosim golorok,
Življenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkup!
V obilnosti živijo oče mi domá
V prelepi zemlji vlaški, kjer med lokami
Zelenim tje Saverna vije tok srebern,
Spozná jih gospodarja petdeset vasí.
Za sina dajo mnogo čistiga zlatá,
Ko zvejo de v francozkim taboru je živ.

Omamljen trap! Zgubljen! Divici v strašni dlan
Si pogubljivo prišel, iz kateriga
Ni upati odkupa, ne otetbe več.
Če bí v oblast osoda krokodilovo,
Alj pisanimu risu v nohte trešla te,
Sprositi znal bi milost alj zanašanje;
Divico srečati je pa gotova smert.
Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu
Zavezana po spravi nezlomljivi je,
Vse z mečem pokončati, kar je živiga
Postavi pomenljivo vojska bog nasprot.

Govor je strašen tvoj, prijazen je pogled,
Od blizo viditi ti nisi grozna mar,
In licu milimu se odpre serca čut.
O, po krotkosti rahli spola tvojiga,
Usmili mladosti se moje, prosim te!

Na spol ne upaj moj! Ne kliči ženske me!
Kot netelesni duhi, ki ne snubijo
Po zemsko, tak človeških spolov nisim jez,
Pod jeklam tim nečutnim serca v persih ni.

Po zakonu ljubezni svetodelnimu,
Katerimu je vsak podložen, te rotim,
Nevesto ljubeznivo pustil sim domá,
Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti,
In britke solze plaka, de bi vernil se.
Oj, če ljubiti upaš, in če upaš kdaj
Ljubezni srečna biti, tak ne loči serc,
Ki sveta véz ljubezni ju sklenila je.

Malike tuje kličeš in posvetne zgolj,
Ki meni sveti niso, ne častitlivi.
Nič od vezí ljubezni klicane ne vem,
In nikdar znati nečem njenih praznih služb.
Življenje brani svoje, tebe kliče smert!

Usmili mojih staršev tužnih se tedaj,
Ki sim domá zapustil jih. Gotovo ti
Zapustila si starše v skerbi britki tud.

Ti opominjaš me, nesrečnik, koliko
So matere francozke zgubile otrok
Po vas, očete skerbne koliko družín,
Možove koliko nevest obljubljénih!
Nej matere britanske tudi skusijo
Obupanje in britke solze, kakor so
Francozke tužne žene lile jih do zdaj.

Nežalovan umreti v tujim grenko je!

Kdo klical vas je v tuje, plodni prid in trud
Poljan zatreti naših, od ognjiša nas
Domačiga poditi, bojnih bakel žar
Metavati v svetiše miroljubnih mest?
Vi mislili ste v praznim zdetju svojih serc,
Slobodne Franke v sram podreti sužnosti,
In to veliko zemljo, kakor čolniček,
Ošabnimu pripeti brodu svojimu.
Bedaki! Na prestolu visi Božjimu
Francozki gerb kraljevi; prej iztergate
Nebeškim vozu zvezdo, ko deržavi tej,
Nerazdertljivi vedno, eno samo vas. —
Osvete dan je prišel; nikdar več nazaj
Ne boste živi morja mérli svetiga,
Ki ga v mejník namenil Bog je nam in vam,
In kteriga prederzno ste preplavali.

Umreti imam, oj! objema smert me žé.

Prijatel, umri! Bati smerti se, zakaj?
Nepremenljive vsim osode bati se?
Glej! Jez le šibka ženska, pastirica sim,
Pastirske palice nedolžne vajena
Je roka ta, ne meča pogubljiviga.
In vonder, tirana iz trat domačih, iz
Očetoviga lôna, sesternih od pers,
Tu moram, moram — sili me nebeški klic,
Ne lastni mik — davivši biti grôze duh.
Ne v radost meni, v strah in britko žalost vam,
Sejati smert, na zadnje smerti pasti v plen!
Zakaj vernjenja dan mi ne zasije več;
Mnogterim še iz vas po meni pride smert,
Mnogtera vdova bo po meni; zadnič pak,
Namembo spolniti, umerla sama bom.
— Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko meč,
Veljá za sladki dar življenja biti se.

Če umerjoča si, in jeklo rani te,
Namenjeno zna biti tudi roki tej,
Poslavši v pekel te, končati naš obúp.
Osodo svojo v roke Božje položím:
Ti pa, prekleta, duhe kliči na pomoč
Peklenske svoje, in življenje varuj si!

Počivaj! Noga tvoja nesla te je v smert!

Visoka diva! V meni ti mogočna si!
V nejako mi desnico dihneš silno moč,
Obdaš mi krepko dušo z nesprosljivostjo.
Protivnika teló cveteče raniti,
Mi serce omaguje, roka trepetá,
Ko de bi vlomila v cerkovui sveti hram;
Že svitle nožnice me groza je in strah.
Alj kadar treba je, mi naglo pride moč
Motivši nikdar se v trepeči roki meč
Se sam od sebe viža, kakor živi duh.

Preklenka! Ura tvoja vdarla je!
Iskal sim te po celimu borišu,
Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno,
Iz kteriga si prišlo na vitlobo.

Kdo si, ki te nesreča tvoja zdaj
Mi dá v oblast? Dostojnost ti je knežka,
Podoben pa Britancu nisi, kér
Burgunska te preveza razločuje,
Kateri vklanja meč se moj spoštljivo.

Zaveržena! Ti vredna nisi pasti
Po rôki kneza žlahtniga. Prekleto
Odsekati bi mogla glavo tebi
Sekira rabeljna, ne meč junaški
Burguna, vojvoda kraljeviga.

In ti si sám ta žlahtni vojvoda?

Ta sim! Nevredna, tresi se, obúpaj!
Ne reši več te vraža satanska,
Premagala si dosihmal mehkúne,
Zdaj je junak pred tabo.

Stoj, Burgún!
Z možmi bojuj se, ne z divicami.

Prerokinje jez branim sveto glavo;
Predreti prej ti moje persi moraš. —

Se ne bojím, ne te vasvavne Circe,
Ne vas po njej premenjenih neslavno.
Sramuj se, Dünoa! Stidi se, Lahir!
Junaštvo staro k satanskim sleparstvu
Ponižata, zaveržene oprode
Se delata vlačuge čertove.
Naprej! Premalo vas je vsih! Ki zlodju
Pridruži se, obupa Božje brambe.

Nehajte!

Se bojiš za svojiga
Hotivca? Pričo tebe nej —

Nehajte!
Ločite ju, Lahir! Francozka kri
Prelita nima biti. Mêče proč!
Nad zvezdami je drugo sklenjeno —
Saksebi, pravim! Čujte in častite
Iz mene duha govorečiga!

Zakaj ustaviš dvignjeno mi roko,
Mudiš kervavo sodbo mečev ojstrih?
Gotov je mah, železo bliska se,
Ki Francijo mašuje in umiri.

Ti stopi v stran!

In ti ne gani se!
S tim vojvodam govóriti imám.

Kam kaniš, o Burgún! kje je sovražnik,
Ki morželjevno tvoj pogled ga iše?
Ta žlahtni knez je Francje sin ko ti,
Ta hrabri — tvoj zemljak, v orožju brat,
Jez tudi hči sim tvoje domovine.
Mi vsi, ki nas pogúbiti želiš,
Smo tvoji. — Roke za objeti te,
Razširjene, kolena v tvojo čast
Pripognjene imamo. — Jeklo naše
Ojstrosti nima proti tebi. Lica
Podobne kralju našimu so nam
Častitljive v čeladi clo sovražni.

Ti vabiš, o Sirena! žertve svoje
Z besedo sladko priliznivih ust.
Kovarka, mene ne oslepiš. Zanjk
Jezičnih so zabranjene mi ušesa,
In ojstre pšice tvojiga pogleda
Oklep odbije krepki mojih pers.
K orožju, Dünoa!
Z mečmi se bíjmo, ne z besedami.

Z besedo zdaj, z mečmi potem. Alj se
Bojíš besed? Plahôta tudi to je,
In znamnje djanja nepravičniga.

Zapovedljiva sila k nogam tvojim
Ne tira nas; proseči nismo tukaj.
Ozri se krog! Poglej! Premenjeno
Britansko taboriše je v pepel,
Merliči vaši krijejo poljane,
Francozko péti bojno trombo slišiš,
Bog je presodil, zmaga naša je.
In glej! gotovi smo, deliti s tabo
Ulomljen ravno javorični berst.
— Daj! Stopi k nam, begún preblagi! K nam,
Kjer je pravica ino zmage čast.
Podám ti, glej! poslanka Božja jez,
Sestrinsko roko. V čisto našo družbo
Potegniti te hočem, de te rešim.
S Francozko Bog je. Angeli njegovi,
Nevidno tebi, se za nas borijo;
Vsi z liljnmi okinčani so krasno.
Ko te bandera jasna naša reč je,
Divica čista je podoba njena.

Zanjkljivo je lažnivca govorjenje,
Ko deteta nedolžniga je njeno.
Če vražni duh besedo njeno viža,
Zmagljivo vé posnemati nedolžnost.
K orožju! Čuti nečem dalej. Slabši
Ušesa so od roke moje, vidim.

Ti copernico psuješ me, peklenskih
Me dél dolžiš. — Tolažiti togoto,
Storiti mir, so to peklenske dela?
Je sprava brezdna večniga iztok?
Kaj sveto je, človeško prav, nedolžno,
Če za domovje boj ne bil bi tak?
Kdaj je natora sama sabo tako
V prepíru, de bi zábile nebesa
Pravično reč, in satan bi jo branil?
Če pa je to, kar jez ti rečem, dobro,
Od kod mi pride, ak od Boga ne?
Kdo bi se bil na ovčji paši meni
Pridružil nek, priprosto pastirico
Podučiti v kraljevim opravilu?
V kneževski družbi nikdar nisim bila,
Neznana je umetnost mi besede.
Zdaj pa, ko treba je, de tebe ganem,
Mi pride um, stvarí visocih znanje,
Osoda kraljev in deržav leží,
Kot sonce jasna, meni pred očmí,
In grom nebeški tim jeziku dan je.

Kaj z mano je? Kaj se godí? Alj Bog
Oberne mi globoko v persih serce?
Ne moti, ne — ganljivi tak obraz!
Če v meni to premembo čudno snuje,
To čudo je resnice večne kras;
Bog pošle te, to serce mi pričuje!

De, ganjen je! Zastojn prosila nisim;
Oblak togote gromonosni taja
Iz čêla v solzah se njegoviga,
In iz očesa, mir sijaje, sveti
Prijazniga mu čuta sonce zlato.
— Z orožjem proč! Objemite se serčno!
Premagan je — v očesu solze — naš je!

Prijatla serčna, v boju brata bivši
Sva dvigala za cil enak desnice,
Edinih misli v žalosti in smerti.
Nikar de bi ljubezen vez razderla,
Ki vsih prememb osodnih je terpela.

Knez, čujte me!

Vi ljubite divico,
In dobro vem, kaj mislite storiti;
Stoječih nog namenjeni ste h kralju,
Sprosit si jo v darilo. — Zaderžati
Plačila zasluženiga ne more
Junaštvu vašim. Tode spomnite se!
Prej ko v naročju drugiga jo gledam —

Posluh, kraljevič — daj!

Očesa slast
Zginljiva naglo, me do nje ne tira.
Dokler te čudne vidil nisim, ktero
Deržavi v rešenje in meni v zakon
Poslal je Bog, nobena ženska ni
Mi ganula nepremagljive misli.
Njo vidši pak sim zdajci se zavezal
S prisego sveto, de mi žena bode.
Zakaj junaku le junakinja
Družica biti more. Serce vrelo
Na sercu če počivati enakim,
Ki jo razumi in prenesti znade.

Kje malo svoje zasluženje smem
Primerjati junaški slavi vaši?
Kjer snubiti grôf Dünoa nameni,
Tam vogniti se mora vsak protivnik.
Le rekel bi, de ovčarica prosta
Ne more vam dostojna žena biti.
Kraljeva kri, ki v žilah vaših teče,
Zaverže tak nevredno mešanje.

Natore svete plod nebeški ona
Je kakor jez, in meni ravnorodna.
Kaj rôke knežke bi nevredna bila,
Ki je nevesta čistih angelov?
Ki z nevmerjočo si svitlostjo glavo
Okinči, jasniši od kron posvetnih?
Ki vsiga sveta skupno veličanstvo
Pod sabo vidi tàmno, zaničljivo?
Prestoli knežki v kopo djani vsi,
Do zlatih zvezd nebeških dvignjeni,
Ne tikajo sloveče visokosti,
Kjer ona vlada v angelski svitlosti.

Nej sodi kralj.

Nej ona sama sodi!
Oprostila Francozko je, in sama
Slobodno mora serce darovati.

Tu pride kralj!

Tak pride! Kralja svojiga spoznati
Me hoče, rekli ste, in mi priseže?

Gospod, tu, v mestu svojimu kraljevim,
Ti noge če objeti vojvoda,
Moj gospodar. — Naročil meni je,
Njegoviga de kralja te pozdravim.
On sledi mi, in kmalo sam bo tukaj.

On sam! O, lepo sonce dneva tega,
Ki nam donese radost, mir in spravo!

Sè sabo pelje dve sto vitezov,
Namenjen je poklekniti pred tebe,
Pa se zanaša, de ne boš dovolil,
De ga, ko strica, boš objel prijazno.

Pritisniti ga k sercu hrepením.

O vidu pervim stariga prepira
Govor ne tikaj, prosi vojvoda.

Na vekomaj pozabljeno mi bodi,
Kar teklo je med nami. V jasne dni
Prihodnih časov zreti hočemo.

Ki za Burgúna so borili se
Imajo vsi deležni biti sprave.

Kraljestvo svoje dvojno tak pomnožim.

Kraljica tudi Izabó v pogoj,
Če hoče, bodi zapopadena.

Le ona z mano, jez se ne prepiram;
Med nama mir je, ko se ona umiri.

Dvanajstica prežlahtnih vitezov
Obljube tvoje biti ima porok.

Obljube so mi svete.

Verhepiškop
Delijo naj med vama sveto hostjo
V zastavo ino pečat zveste sprave.

Gotovo tak zveličanje mi bodi,
Kot je beseda sercu mojim ravna.
Želí zastav še druzih vojvoda?

Tu vidim pričo, ki bi znala pervo
Ostrupiti pozdravje —

Düšatel,
Odidi! Vojvoda ogibaj se,
Dokler se vida tvojga ne privadi!

Prijatel zvest! Za mir in srečo mojo
Si bil namenjen več ko to storiti.

Ta rokopis pogodbe druge kaže.

Vravnajte ga. Mi vse dovolimo;
Ni cene za prijatla prevelike.
Dünoa! Sto žlahtnih vitezov zberite
In vojvoda vpeljite nam prijazno.
Okrasijo nej trume z berstmi se,
De brate svoje sprejmejo dostojno,
Okinči nej se pražno celi grad,
Zvonovi nej na znanje dajo slavno,
De Francja se z Burgunsko druži ravno.

Čuj! Kaj pomeni to trobentanje?

Obhaja vhod burgunski vojvoda.

Na noge! Urno! Vojvodu nasprot!

Ti jokaš, Neža? Skor kreposti manjka
K prenesenju prigodbe te clo meni.
Ah, koliko jih je poderla smert,
Prej ko sva mogla viditi se mirno.
Na zadnje vonder mine vsak vihar,
Po nar tamnejši nôči se daní,
In ko je čas, posledni sad zorí.

Tesnobe komaj vojvoda se brani,
Vriskaje ga raz konja dviga ljudstvo,
Ostroge mu kušujejo in plajš.

Moj dober ljud! Tak naglo vnet ljubezni,
Kot serda svojiga. — Kak hitro je
Pozabljeno, de mu ta vojvoda
Ubijal sine je, moril očete.
En miglej sam pobota vse življenje.
— Sorelka, zbrihtaj se! Veselje tvoje
Bi znalo ost njegovi duši biti;
Nič ne osrami ga, in nič ne žali.

Ste nas prehitili. — Vpeljati smo
Vas hotli. — Urne konje imate.

K dolžnosti moji so me nesli.

Teta!
Dovolite. To je pravica naša
V Arazu. — Lepih žen nobena šege
Se te ne sme braniti.

Dom ljubezni
Je vaše dvorstvo, slišim, ino terg,
Na k terim snide vse se kar je krasno.

Mi smo teržeči narod, o moj kralj!
Kar žlahtniga rodí podnebje vsako,
Razloženo je v rabo in izgled
Na Brižkim tergu našim. Žen lepota
Pa blago je nar imenitniši.

Zvestoba scer še višji ceno ima,
Tode na tergu najti se ne dá.

Imé imate slabo, stric! de čednost
Nar lepši žensko zaničujete.

Ta greh si sam nar hujši je pokora.
Vas, blagor vam, učilo zgodaj serce,
Kar mene pozdno je življenje divje.

Častítljivi! Darujte blagoslov mi!
Spodobnimu na mestu vi ste zmirej,
Za najti vas nam je hoditi v dobrim.

Zdaj kliči mojster kadar hoče. — Serce
Veselja polno rado loči se,
Ker gledale ta dan očí so moje!

Sim slišal de v orožje proti meni
Ste svoje žlahtno kamenje menali.
Kaj tak za boj ste vneti? Tako terdna
Vam bila je v pogubo mojo volja?
Nu, zdaj končan je naju bor; vse zopet
Se najde, kar zgubljeniga je bilo.
Tak našlo tud je kamenje se vaše,
Namenjeno je bilo v boj nad mene,
Prejemite ga v znak mirú od mene.

Prejemi dar, zastava dvojno draga
Je meni sprave in ljubezni lepe.

Zakaj ni to kraljeva krona Francje?
Z veseljem in enakim nagnjenjem
Bi jo pripel na vašo lepo glavo.

In — če bi vam prijatla treba bilo —
Na mé se zanesite!

O, moj kralj!

Sovražiti, izdati sim vas mogel!

Ne dalej! Tiho, tiho!

Angličana
Sim kronati, sim mu priseči šel,
Vas, kralja svôga, spraviti v pogubo!

Pozábite! Vse vam je odpušeno.
Ta miglej sam pobota vse. Osoda
Je taka bila, tak nesrečna zvezda!

Popravil bom, verjémite, popravil!
Britkosti vse poplačati vam hočem,
Kraljestvo celo boste spet prejeli,
Vasí le ene nima manjkati.

Prijatla sva. Ničesar zdaj me strah ni.

Verujte mi, z veselim sercam nisim
Se z vami vojskoval. O, de bi znali —
Zakaj poslali niste té do mene?

Ubranil bi ne bil se njenim solzam.
— Zdaj naju ne razdruži moč peklenska,
Ko je na sercu serce gorko bílo!
Spodobno sebi mesto našel sim,
Na persih teh konča zmotnjava moja.

Sta združena, o kneza! Francja dvigne
Se samolet omlajen iz pepela,
Pred nami smeja krasna se prihodnost.
Dežel globoke rane zacelile,
Razrušene vasí, razbite mesta
Se dvignule iz sipa lepši bodo,
In polje bo pognalo novi cvet —
Merliči le, sovražbe vajne žertva,
Ne vstanejo, in vajnimu prepiru
Prelíte solze so in so prelite.
Prihodni zarod krasno cvetel bode,
Preminjen pak nadlogi rop je bil,
Unukov sreča ne zbudí očetov.
To so poganjki bratodražbe vajne,
To bodi vama uk! Strahôte meča
Se bojta, prej ko ga potegneta.
Spustiti boj mogočniku je lahko,
AJj divji bog ne sledi našim klicu
Pokorno, kakor se poverne sokol
Iz viškiga na ramo strelcovo;
Otetbe roka pa ne seže dvakrat
O pravim času kakor dans iz neba.

Na vaši strani angel je, o Sir!
Prerokinja zakaj ni pričo, kje je?

Kje je Jovana? Kako de ni priča
Te krasne dobe, ki je njeniga
Junaštva dar.

Divico sveto pokoj
Ne mika dvora praznovavniga,
In ko je ne pokliče v ljudsko družbo
Povelje Božje, vogne se sramljivo
Očés posvetnih praznimu pogledu!
Če ni marljiva za koríst francozko,
Gotovo z Bogam pogovarja se,
Ker blagor sledi vsim stopinjam njenim.

Ti venčana prerokinja se bližaš,
De blagosloviš vez, naredbo svojo.

Kak bila strašna je divica v bitvi,
In kako jo premeni mir prijazno!
— Jovana! Alj sim zvest obljubi svoji?
Si zadovoljna, sim pohvale vreden?

Sam sebi si nar veči dobro skazal.
Svitlobe zdaj se svetiš blagodarne,
Prej si kervavo mračniga obstretja
Na nebu našim visel strašna luna.

Veliko žlahtnih vitezov tu vidim.
Veselje sveti vsim se iz očés;
Le eniga sim našla v žalosti,
Ki skriva se o splohnimu veselju.

Kdo svest si je krivice tak velike,
De dans obupa naše milosti?

Alj priti smé? O, reci de, de smé!
Doverši svoje zasluženje. Sprava
Je prazna, če ne sčisti serca vsiga.
Sovražtva kaplica v kozarcu slasti
Življenja pitje preoberne v strup.
— Krivica tak velika se ne najdi,
De bi Burgun je ne odpustil dans!

Ha! Te razumim!

Ter mu odpustiš?
Kaj ne, o vodja? Düšatel, pristopi!

Glej, vojvoda s vsimi umirjen je,
Tedaj je s tabo tudi.

Kaj, Jovana,
Iz mene ti storiš? Alj veš, kaj terjaš?

Mil gospodar odprè vsim gostam duri,
Nikogar ne izloči; kakor zemljo
Obseže zrak prijazno, ima milost
S prijatlam tudi vražnika objeti.
Enakomérno sonce žarke svoje
Na vse straní neskončnosti poganja;
Enakomérno lijejo oblaki
Hladivno rôso vsim rastlinam žejnim.
Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride,
Je vse občinsko, brez izjemka vse,
V izjemnih gibah pak je tmine grôza!

O! z mano dela kakor se ji ljubi,
V nje rôci vosk mehák je serce moje.
— Objemte me! Vam odpustím, o vitez!
Očetov duh, ne serdi se, de roko
Prijazno stisnem, ki te je pobila!
Bogovi smertni, ne kaznujte me,
De strašen rot osvete vam prelomim!
Pri vas tam doli v mraku vekovitim
Ne čuti serce, tam je večno vse,
Nepremakljivo vse. — Drugač je tukaj
Med nami v zlatnim svitu sončnimu.
Gotovi plen mogočniga trenutja
Je človek, sin premembe, stvar čutljiva.

Kaj sim ti vse, visoka diva, dolžen!
Kak lepo si dopolnila obljubo!
Premenula kak urno srečo mojo!
Me spravila s prijatli, trešla v prah si
Sovražnike, otela mesta moje
Iz tuje sužnosti. — Storila sama
Si vse le to. — Govori, s čim te plačam?

Človečen bodi v sreči zmir, kot si
V nesreči bil. — Na slêmenu visosti
Ne zabi, kaj veljá prijatel v sili,
V ponižanju si svojim to preskusil.
Ne zaderžuj pravic in milosti
Nar zadnimu iz ljudstva svojiga,
Od čede Bog t' je rešnico poklical.
Vso Francjo boš pod svojim žêzlam združil,
Očak in ded vladarjev boš velicih;
O prednih tvojih jasniši sijali
Prihodni bodo na prestolu temu.
Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen
Ohrani v sercu svojiga naroda,
Prevzetnost le zamore ga podreti.
In glej! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale
So rešnika, unukam krivde gnusnim
Skrivnostno žuga smert in pogubljenje.

Navdano z duham, presvitljeno dekle!
Očí če tvoje gledajo prihodnost,
Govôri tud od moje rodovine!
Bo krasno rasla kakor je začela?

Burgun! Visoko, do visosti trona
Postavil svoj si sedež, višje kani
Ponosno serce, do oblakov dviga
Prederzni stav. — Alj rastu temu roka
Od zgor bo naglo — stoj! ukazala.
Ne boj se vonder pada svoje hiše!
Blešeča bo slovela po divici,
Vladarje žezlonosne in pastirje
Narodov bo redila v krilu svojim.
Na dveh sedeli bodo slavnih tronih,
Postave svetu znanimu dajali,
In drugimu, ki ga še rôka Božja
V neobveslanih tujih vodah krije.

O, réci, ako duh ti razodene,
Bo vez prijatelska, katero zdaj
Sva ponovila, tud unuke pozdne
Jedinila?

Vi kralji in vladarji!
Prepira bojte se! Ne búdite
V berlogu svade, dokler spi; zbujena
Se pozdno ukroti. Rodí si vnuke,
Železniga zaroda divji roj,
In na požaru vnema se požar.
— Več prašati nikar! Radujte se
Sedajnosti in dovolite meni,
De čas prihodni tihoma pokrijem!

Presvetlo dete, v sercu mojim bereš,
In veš alj streže po visosti prazni,
Kaj dobriga še meni prerokuj!

Le višji zgodbe sveta duh mi kaže,
Osoda tvoja v sercu tvojim je.

In kaj osoda tvoja lastna bode,
Visoko dekle, ljubljeno od Boga!
Gotovo tebi krasna sreča klije,
Ker si pobožna tak, in tako sveta.

Nar lepši sreča je v naročju Božjim.

Skerb zanaprej bo meni tvoja sreča!
Češeno čem imé storiti tvoje;
Ti imaš biti blažena rodovam
Prihodnim narpoznejšim. — Zdajci, glej!
Dopolnim to. — Poklekni!

Ino vstani
Požlahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem
Iz praha tvoje nizke rodovine,
Predede tvoje v grobu s tem požlahtnim.
Imela v gerbu limbar, in nar boljim
Francozke zemlje ravnorodna bodeš;
Kraljeva kri Valoaška samo bodi
Od tvoje žlahtniši, nar višjimu
Visocih mojih bodi tvoja roka
Častiven dar, in poročiti te
Z junakam žlahtnim bodi moja skerb.

Ko nizka bila je, sim jo izvolil,
In nova čast, ki krasi jo, ne množi
Ne njene cene, ne ljubezni moje.
Tu pričo kralja svojiga, in tega
Episkopa pobožniga podam ji,
Zaročnici kneževski, roko svojo,
Oe se ji vredna zdi, prejeti jo.

Vse premagavno dekle, čude delaš
Na čude. Zdaj previdim, de ti nič
Ni nemogoče. To ponosno serce
Si vsilila, ko je zasmehovalo
Do zdaj ljubezni moč.

Jovanin kras
Nar lepši je ponižno serce njeno;
Ljubezni vredna je nar višjiga,
Pa tak ošabno ona želj ne dviga,
Ne iše vertoglavo prazne slave,
Dovolj ji zvesta je ljubezen serca
Pošteniga, dovolj primarna sreča,
Ki jo ji jez ponudim z roko svojo.

Lahir, ti tudi? Verla snubca dva,
Enaka v hrabrosti in bojni slavi!
— Sovražne utolažila, deržavo
Sklenila si, in mi razpreš prijatle?
Le eden te zamore poročiti,
Obá te krasne sreče vredna cenim.
Govori sama! Tvoje serce sodi!

Osupniti divico žlahtno vidim,
Obličje njeno sramežljivost barvi.
Čas dajte ji, de serce praša svoje,
De razodene se prijatlici
In ji pové skrivnosti svojih pers.
Zdaj prišla dôba je, de tudi jez
Po sestrino se smem divici ojstri
Približati, in ji odpreti zvesto
Molčeče nédro. Dajte nama prej
Premisliti kar žensko je po žensko,
In čakajte, kaj skleneve.

Tak bodi!

Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo,
Sramote plahe zmotnja bila ni.
Ti žlahtni ženi nimam nič razkriti,
De bi možov se sramovati imela.
Velika čast so meni snubci taki,
Pa svoje čede nisim zapustila.
De bi dosegla prazno svetno diko,
Obdala nisim se z orožnim jeklam,
De bi si venc nevestni v kite spletla.
Poklicana sim k višjim opravilu,
Katero le divica čista spolni.
Vojšakinja sim Boga večniga,
In možu žena ne zamorem biti.

Rojena je v družico ženska možu;
Spolnivši kar priroda ukazuje
Nar lepši služi Bogu in nebesam.
Ko bodo dela Boga tvojiga,
Ki te je v boj poklical, dokončane,
Položila od sebe boš orožje,
Krotkejšimu se povernila spolu,
Ki, zdaj tajèn po tebi, ni namenjen
H kervavim delam divjiga orožja.

Češen gospod! zdaj še ne morem znati,
Kaj mi storiti duh bo zapovedal;
Ko pride čas, oglasil se mi bode,
In jez ga čem ubogati na tanko,
Zdaj pak mi reče delo dokončati.
Ovenčan moj gospod še ni in kronan,
Močilo senc mu ni še olje sveto,
On kralja še ne imenuje se.

Mi smo na potu! Bližamo se Remi.

Nikar postajati! Zapreti ga,
Si krog in krog sovražnik prizadeva,
Alj njemu vklub te slavno tje popeljem.

Ko pa bo vse speljano, dokončano,
Ko v Romo mi zmagljivo prišli bomo,
Mi boš tedaj, divica, dovolila —

Če volja Božja bo, de se zmagljivo
Iz tega boja smertniga povernem,
Tedaj bo spolnjeno; in pastirica
V kraljevi hiši nima več opravka.

Zdaj viža te nebeški glas, ljubezen
Še v nedriju pobožnimu molčí;
Molčala zmir, verjemi mi, ne bode.
Orožje vtihne, zmaga mir donese,
Veselje verne vsakimu se v persi,
Občutki rahli se zbudijo v sercih —
Zbudili tud se v tvojih persih bodo,
In solze sladkih želj, neznane tebi
Do zdaj, točila boš — ljubivši bo se
K posvetnimu prijatlu obernilo
Pobožno, Boga polno serce tvoje —
Zdaj nas otevši sreča vsim si bila,
In enimu na zadnje sreča bodeš.

Dofên! Alj si se naveličal Božje
Prikazni že, de nje posodo streti,
Divico čisto, ki ti Bog jo pošlje,
V nesnažni prah potegnuti želiš?
O, slepe serca! Malovérniki!
Obsíva vas nebeško veličanstvo,
Razkriva svoje čudeže pred vami,
In vi — le žensko v meni vidite.
Se ženska smé obdati z bojnim jeklam,
Se mešati v junaške bitve smé?
Gorjé mi, ko bi Božji meč osvete
Nosila v rôci, v sercu pak nevrednim
Podobo moža smertniga! Za mene
Bi bolji bilo, ne rojena biti!
Ne več o tem, opomnim vas, če duha
Serdito v meni nečete zbuditi!
Pogled možá želečiga že samo
Je meni gnus, oskrunjenje in groza.

Nehajte! Je zastonj, ne gane se.

Ukaži, de nas tromba v boj pokliče!
Premírje to orožja strah mi dela,
Iz leniga pokoja me podí,
De dokončam, kar zvesto sim začela,
Zapovedljivo v dlan osodnosti.

Kaj je?

Čez Marno prišel je sovražnik.
In trume svoje v boj ravná.

Boj in bitva!
Razdjani zdaj oklepi duše so.
K orožju! Jez pa trume v red postavim.

Za njo, Lahir! Na pragu Remskim clo
Me silijo, de bíjem se za krono.

Ne tira jih pogúm. To zadni skus je
Omoteno norečiga obúpa.

Vas, o Burgún! ne šuntam. Zdaj je čas,
De britkih dni popravite veliko.

Gotova je; vi zadovoljni boste.

Na potu slave sam pred vami pojdem,
V obličju mesta, kjer me krona čaka,
Si krono čem junaško priboríti. —
Tvoj vitez gré — ohrani Bog te, Néža!

Ne jokam se, se ne bojim za tebe,
Zaúpno seže kviško vera moja.
Bog skazal ni mi take milosti,
De bi na zadnje žalovati imela,
Zmagavca — glasno serce priča mi —
Te v Remi bom premagani objela.

Pod drevjem tim na tla me posadite
In urno v boj verníte se nazaj,
K umiranju mi treba ni postrežbe.

Nesrečni dan! O, joka vredna ura!

K razgledu kakim pridete, o vodja!
Tu vojvoda leží do smerti ranjen.

Bog vari tega! Žlahtni lord, na noge!
Sedaj ni čas, opešano medleti.
Branite smerti se z mogočno voljo,
De živi nej, ukažite natori!

Zastonj! Osode dan je prišel, ki
V francozki zemlji naš prestol podere.
V obúpnim boru tvegal sim zastojn
Posledno svoje, de bi ga overnil,
Od strele smertno ranjen tu ležim,
De več ne vstanem. — Rema je zgubljena,
Zdaj hitíte, Pariz oteti saj!

Udal se je Pariz Dofžnu! Ravno
Novico to je jadernik prinesel.

Izlíjte se tedaj kerví potoki,
Ker sonca tega naveličan sim.

Ne smem ostati. — Prenesite, Fastolf,
Na drugi kraj, bolj varen, vojvoda;
Braniti tega mesta ni mogoče.
Naprej divica rije premagljivo,
Povsod bežijo naše trume že. —

Brezúm, ti zmagaš in jez poginem!
Zastojn boré clo bogi se z bedastvam.
Visoka pamet, jasnosvitla hči
Nebeške glave, modra osnovavka
Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja,
Kaj si tedaj, če konju steklimu
Neumnosti privezana za rep,
Klicaje brez močí, se v brezdno moraš
Prekucniti s pijanci vred videča?
Tedaj preklet, ki vredno in visoko
Izvolji v cilj življenja, z modrim duham
Premišljen sledi sklep! Budalovodju
Je lasten svet —

Milord! Le malo časa
Imate še živeti. — Spomnite
Se stvarnika!

Ko bi junake nas
Premagali junaki bili, mogli
Bi se tolažiti z osódo splohno,
Ki zmir menjaje svoje krogle suče —
Pa takimu sleparstvu obležati!
Ni bilo vredno boljiga izída
Življenje naše, britko, truda polno?

Nu, z Bogam Milord! Solz pravico dolžno
Pošteno bom po boju vam poplačal,
Če preživím. Zdaj pak me kliče dalej
Osode glas, katera še sodivno
Kervave vadle na borišu meša.
Na zvidenje v življenju boljimu,
Slovó je kratko za ljubezen dolgo!

Končano je, in zemlji dam nazaj,
In soncu večnimu drobtince micne,
Ki združile so v slast in strast se v meni —
In silni Talbot, ki je svet napolnil
Z novicami junaške svoje slave,
Bo lahkiga prahu pešica mala. —
Tak mine človek, in obrest edina,
Ki v boju si življenja pridobimo;
Ničesar je in praznosti spoznanje,
Zaničevanje živo vsiga tega,
Kar se nam je visoko, dično zdelo.

Nanos presiljen je.

In dan je naš.

Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca
Slovó neradovoljno težko jemlje?
Oklep ne priča slabiga možá.
Pomognite, če k pridu še pomoč je.

Nazaj! Poštujte v smerti ga, ki niste
Se živim nikdar bližati želeli.

Kaj vidim! Talbot je; — do smerti ranjen!

Nazaj, Burgún! Pogleda zadniga
Mu izdajavca bliža ne ostrupaj.

Nepremagljivi! Grozovitni Talbot!
Dovolj ti je prostora tako malo?
In cela Francja poželenju tvoje
Orjaške duše bila je premajhna.
— Zdaj vas, o Sir! pozdravim še le kralja,
Na glavi vam se majala je krona.
Dokler je v tim telesu duša bila.

Premagal ga je Bog, ne mi! Na zemlji
Leží francozki, kot junak na skitu,
Ki ga nikomur živ ne prepustí.
Nosite proč ga!

Mir njegovim prahu!
V spomín mu bodi slavno znamenje.
Sred Francje, kjer končal je hrabro djanje,
Počivati njegovo truplo ima!
Do les prisilil ni še meč sovražni,
Kraj, kjer počiva, grobopis je njemu.

Jetnik sim tvoj, gospod!

Ne tako! Tudi
Sirovi boj častí dolžnost pobožno;
Slobodno vodja spremite do grôba.
Zdaj, Düšatel, na noge — Nežo mojo
Skerbí za mé. — Otmite jo strahú —
Povejte ji, de zmagal sim, živím,
In radostno mi pripeljíte v Remo.

Kje je divica, vitez?

Jez to prašam.
Borečo v družbi vaši sim jo pustil.

De vaša desna varje jo sim menil,
Ko kralju sim priskočil na pomoč.

Bandero njeno belo sim nedavno
V sovražnih gostih trumah veti vidil.

Gorjé! Kje bo? Nesreče sim si svest!
Hitímo berž oteti jo. Bojim se,
De jo predaleč tiral je pogúm,
Clo sama sred sovražnih trum se brani,
In brez pomoči množtvu zdaj omaga.

Otmite jo!

Vam sledim koj!

Mi vsi!

Kovarnik! Zdaj spoznam potuho tvojo!
S hlinivim begam peljal si golufno
Iz bitve me, de serd in smert gotovo
Overneš glavam tih britanskih sinov,
Alj zdaj te vhiti samiga poguba.

Zakaj preganjaš me, in pêtam mojim
Serdito se pripneš? Namenjeno
Umreti meni ni po rôci tvoji.

Sovražim te globoko v duši svoji,
Kot noč enako tvojimu oklepu.
Iztrebiti te iz svitlosti dneva
Nepremagljivo tira me pohot.
Kdo si? Odprí vizír! Ak vidila
Bi v bitvi pasti Talbota ne bila,
Bi rekla, de si ti vojaški Talbot.

Tak ti molčí prerokovanja duh?

On govorí v globokim nédru glasno
In priča, de nesreča je pred mano.

Jovana d' Ark! Do praga Remskiga
Prisilila si na perutah zmage,
Dobiti slave bodi ti zadosti!
Izpusti srečo, ki ti tlako dela,
Prej ko se sama jezno oslobodi,
Ker nikomúr do zadniga ne služi.

Postajati na potu mi velevaš,
Opušati kar tiče me — zakaj?
Speljala bom in spolnila obljubo.

Nič tebi ne ubrani se, mogočna!
Ti v bitvi vsaki zmagaš. — Alj, ne hôdi
Na vojsko več! Svarenje moje čuj!

Iz rok ne denem tega meča, dokler
Britanije prevzetne ne potarem.

Glej! Tam ozidje Remsko dviga se,
Namembe tvoje cil in konc. Nadstropje
Visoko se ti sveti katedralno;
Slovečiga obhoda pojdeš noter,
De kronaš kralja in obljubo spolniš.
— Ne hôdi not! Svarenje moje čuj!

Kdo si, lažniva, dvojezična stvar;
Ki vplašiti in zmotiti me kaniš?
Ti polastiš se prerokovanje
Oznanovati krivo?

Stoj! Ne dalej!
Govôri, alj te v migleju prebôdem!

Kar smertno je, pobijaj!

Telesno bilo ni. — Golufen kip
Močí peklenske, duh sovražen bil je,
Poslan iz brezdna večniga ogniša,
De v nédru mi oplaši žlahtno serce. —
Kaj bati se z orožjem Boga svojga?
Kar tiče me, zmagljivo bom končala.
Če satan sam nad mene ljuto vstane,
Pogum ne vpade, serca mi ne gane.

Preklenka! V bran postavi se! — Obá
Ne pojdeva iz tega mesta živa.
Pobila si nar bolji mojih trum,
Izdihnul je na persih mojih dušo
Veliko žlahtni Talbot. — Hrabriga
Mašujem zdaj; če ne — poginem z njim.
In de boš vedla, kdo ti slavo množi,
Nej umrè ali zmaga — Lionel
Sim jez, britanske vojske zadni knez,
Do zdaj še nepremagan je moj dlan.

Nezvesta sreča!

Terpi kar si iskal,
Divica sveta bije te po meni!

Kaj se mudiš in smertni mah oviraš?
Uzela čast si, uzmi tud življenje,
Oblast imaš, usmiljenja jez nečem.

De bežal bi? Življenje v dar jemal
Od tebe? Nikdar ne! Umreti rajši!

Jez nečem znati, de življenje tvoje
Je v rokah bilo mojih. — Hodi!

Čertím te, tebe in tvoj dar! Jez nečem
Zanašanja. — Sovražnika pogubi,
Ki studi te in te ubiti hoče.

Me ubij, in beži!

Kaj je to?

Gorjé mi!

Moríš, povejo, vse Britance v boju
Premagane. — Zakaj zanašati
Le meni?

Sveta diva!

Ne imenuj
Svetnice! Ona nič ne vé od tebe;
Deležnica nebes ti nisi.

Kaj sim
Storila! Prelomila sim obljubo!

Nesrečno dekle! obžalujem te!
Ti ganeš me, velikoserčna bila
Si meni samo; čutim de moj čert
Nehá, in rad bi v prid ti bil prijazno,
Kdo si? Od kod si prišla?

Proč! Pobegni!

Mladost, lepoto tvojo obžalujem.
Pogled mi sega v serce tvoj. — Želím te
Oteti. — Daj! Govorí, je mogoče?
Odreci se prestrašne zveze take —
Od sebe dêni to orožje kleto!

Nositi je nevredna sim!

Od sebe
Je verzi, urno! Pojdi z mano!

S tabo!

Še je otetbe čas. Daj! pojdi z mano!
Ne mudi se, jez rešim te gotovo.
Obhaja me za tebe strašna žalost,
In žive želje de bi te otel —

Dünoa se bliža! Išejo me. Beži!
Ah, če te najdejo —

Jez branim te!

Umerjem, če presune te njih meč!

Alj sim ti drag?

Nebeška mati sveta!

Bom slišal še od tebe, alj te vidil?

Nikdar! Nikdar!

V zastavo meč, de te
Še vidil bom!

Besún! Se tega tvegaš?

Na zvidenje! Zdaj se presili vognem.

Tú je! Živí!

Jovana, nič ne boj se
Prijatli hrabri so ti družba varna.

Tam Lionel beží.

Uteči daj mu!
Jovana, zmagala pravica je,
Odperla Rema vrata; ljudstvo celo
Nasprot hití ukaje kralju svojim. —

Kaj je divici? Obleduje, pade!

Je ranjena. — Razdelite oklep —
Na rami je, pa rana ni globoka.

Kri teče zlo!

Uteči pustite
S kervjó življenje moje tudi!

Orožje spi, prepira grom praznuje,
Veselja hrup na cestah se glasí,
Kervavim bitvam petje nasleduje,
Oltar in cerkva v blesku dik sloví,
Zeleno berstje v loke se dviguje,
Na stebru venc nad vencam se vertí;
Široka Rema ne obseže roda,
Ki skup hití v okrasje ljudogoda.

In radost eno duša čuti vsaka,
In ena misel serca dviga vse,
Kar ravno je ločila vražtva spaka,
Hití deležno bit' občinske slê,
Ki zove se franaškiga rojaka,
Ponosniši imena svest si je,
Onovljena svitlost je trona tega,
In Francja kralju lastnimu prisega.

Alj dopolnivke vsiga tega, mene
Ne gane več občinske sreče raj,
Visoke želje v sercu so umorjene,
Od goda duh oberne se nazaj;
V britanski stan pohot mi misli žene
Pogleda cil je tujca vražni kraj,
Ukradem se iz družb veselih plašno,
De grešnih pers krivico skrijem strašno.

Kdo? Jez? Podobo možko grem
Nositi v čistim nédru mojim?
Posvetni strasti vdati smem
To serce, verno Bogu svojim
Jez, te deržave rešnica,
Borivka Boga živiga,
Za vragam tih dežel hrepenem,
To soncu čistim razodenem,
In me ne vništi sram?

Oj! Gorjé mi! Kaki glasi!
Kako mamijo mi sluh!
To besede so njegove,
To njegov je rahli duh.

De bi v gromu boja biti,
V blesku bistrih sulic môgla!
V serdu ljuto vnetih trum
Našla spet bi svoj pogum!

Alj té viže, — ah, ti glasi,
Kak mi serce stiskajo!
Moje duše vse kreposti
V mehke želje podrobijo
V britke solze raztopijo.

Ubíti ga! Je bilo moč, ko sim
Pogledala mu v lice? Prej bi bila
Morivno jeklo v lastno nédro vbôdla!
In kriva sim, kér milostna sim bila?
Je milost greh? De, milost! Alj si čula
Glas milosti in ljudoljubja tudi
Pri druzih žertvah meča svojiga?
Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni,
Vališki vitez, prosil za življenje?
Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš,
To milost ni! Resnica ni kar kažeš!

Ah! de v očí mu gledati sim šla!
Bajílo zreti lica žlahtniga!
S pogledam tim krivica se je vnela.
Orodje slepo terja Bog močán,
Očés mežečih si končat imela!
Ko vidla si, je zginul Božji bran,
In strašna past peklenska te je vjela!

Mirna šiba! o, zakaj sim
Premenila z mečem te?
O, zakaj je v berstju tvojim,
Sveti hrast, klicalo me?
Bi se, diva! prikazala
Mi ne bila nikdar clo!
Uzmi krono, nisim znala
Vredna biti, uzmi jo!

Gledala sim raj odperti
In zveličanih obraz,
Vonder upa v raju nimam,
Le na zemlji upam jaz!
Ah, de šla si naložiti
Meni strašno breme to!
Je zamoglo kamen biti
Serce rahlo stvarjeno?

Kadar hočeš razodeti,
Kaj zamore večni Bog,
Angele izvoli svoje,
Čiste duhe pošli krog.
Nevmerjoče, nečutljive,
Ki ne znajo, kaj je zlo;
Ne pokliči šibke dive,
Pastirica ni za to!

Kaj mi már je vojsk osode,
Kaj mi már kraljevih svad?
Jagneta sim mirno pasla
Na višavi tihih trat.
Ti v življenje me zagnala,
V knežki dom ošabni si,
Tak pregrehi v plen me dala, —
Moja volja bila ni!

Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu —

Vstani!
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe!

Dovoli tak! Veselja moč me tira
Pred tebe na kolena. — Pričo Boga
Olajšati prepolno serce moram;
Nevidniga častim vladarja v tebi.
Ti angel si, ki mojiga gospoda
Je v Remo peljal, in ga kinči s krono.
Kar doživeti sanjala si nisim,
Je spolnjeno, pripravljeno godišče;
Okinčen kralj je s pražnim oblačilam,
Zedinjeni so krone velikani,
Ki nesli bodo znaminja oblasti,
Tok ljudstva v glavno cerkev se valí,
Glasí se petje, klenkajo zvonovi,
Te Velikosti sreče ne prenesem!

Pa ti si vedno terda, vedno ojstra;
Ti srečo daš, deliti je ne veš,
V ledenim sercu naše slê ne čutiš.
Ti veličanstvo vidla si nebeško,
Ter ti posvetno čistih pers ne gane.

O, de bi mogla čutiti po žensko!
Odlôži to orožje, vojske ni več,
In bodi zopet spola rahliga!
Bojí se te ljubeče serce moje,
Dokler si ojstri Paladi enaka.

Kaj terjaš ti od mene?

Razoroži se!
Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa
Približati se nédru z jeklam kritim.
Le ženska bodi, našla boš ljubezen!

De zdaj bi djala proč orožje, zdàj!
Ogólila bom nédro smerti v boju,
Zdaj né. — O, de bi je sedmero jeklo krilo,
Branívši me slabost in godov vaših!

Grof Dünoa ljubi te. Njegovo serce,
Junaštvu le in slavi dohodljivo,
Je čistiga udano žara tebi. —
Ljubljena biti od junaka slast je,
Ljubiti ga, je še veliko veči.

Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti
Ne moreš ga. — Zakaj bi ga čertila?
Čertí se le, ki ljubiga nam uzme,
Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje
Je mirno. — Ah, de čutiti bi moglo.

Objokaj me! Žaluj osode moje!

Kaj neki manjkalo bi sreči tvoji V
Francozko si otela po obljubi,
Peljala v mesto kronanja si kralja
Zmagljivo, čast visoko si dosegla;
Osrečen narod hvali te in diči,
Vse usta so marljive v tvojo slavo,
Ti boginja si tega prazdnika;
Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato
Od tebe krasniši.

O, de bi mogla
Se skriti v krilu tamne globočine!

Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno?
Če tí ta dan očí pobesiš plašno,
Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo?
Sram biti mene mora zraven tebe,
Ki maloserčna ne dosežem tvoje
Junaške sile in visosti slavne.
Ti čem slabosti vse razkriti svoje?
Glej! Ne očestva slava, ne svitlost
Onovljena prestola tega, ne
Zmagljiviga naroda čast in radost,
Vse to ne gane serca mojiga.
Le enimu do živiga je udano,
Prostora nima ko za sam ta čut:
De njega vse to ljudstvo blagoslovi,
De njemu vriska, njemu vence vije,
In de je moj ta ljubljeni, moj dragi.

O, ti si srečna! Blaženo se ceni!
Kar ljubi vsak, to milo ti imaš;
Na usta vse, kar tvoje serce meni,
Pred celim svetam razodeti znaš,
Deržave god je god ljubezni tvoje,
Narodi vsi, neskončni, ki družijo
V ozidju tim poslance dične svoje,
Posvetijo tvoj čut in ga delijo;
Volitev tvojo splohni vrisk častí,
Tak si z občinsko radostjo edina,
Vse te ljubezni tvoje opomina,
Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti.

Ti vnameš me! Ti me razumiš čisto!
Motíla sim se, ti poznaš ljubezen;
Kar čutim jez, to krepko ti izrečeš.
Bojezni se to serce oslobodi,
In hrepení zaupno ti nasprot.

Zapusti me! Od mene beži! Ne
Ognusi z mojo kužno bližo se!
V nar globokejši noč mi skriti daj
Nesrečo, grôzo in sramoto svojo.

Ti strah mi delaš. — Jez te ne razumim!
Pa sej te nikdar nisim razumela —
Vse tvoje djanje čudeža je polno.
Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce,
Občutke rahle tvoje čiste duše!

Ti sveta, ti si čista! Ko bi mogla
V to serce zreti, trepetaje pahneš
Sovražnico od sebe, izdajavko!

Jovana, mi te išemo. Vse je
Pripravljeno. Kralj pošle nas velivši,
De ti pred njim bandero sveto nosiš.
Verstiti se v kneževski slavni rajdi
In tikama o kralju iti imaš.
On ne tají, in svetu celim hoče
Na znanje dati, de le tebi vso
Prisodi čast in slavo dneva tega.

Tu je bandero! Vzemi ga, divica!
Vse ljudstvo čaka, knezi zbrani so.

Jez iti spredej? Jez bandero nesti?

In komu scer veljá? Čigava roka
Za to svetinjo čista je dovolj?
Sukala si ga v boju, zdaj ga nôsi
Na potu mira v znaminje veselja.

Proč! Proč!

In kaj ti je? Bandera neki
Se svôga strašiš! Glej ga!

Tisto je,
Ki si ga v bitvi sukala zmagljivo.
Nad višnjevo plavaje kroglo je
Obražena na njem nebes kraljica;
Ker tak učila te je sveta mati.

Gorjé, je ona! Ravno tak je stala
Pred mano. Glejte, kak iz tamnih čert
Serditiga obraza gleda strašno!

Ob um je vsa! Zavej se, daj! Spoznaj se!
Kar vidiš ni resnica! To je njena
Podoba slabo poobražena,
In ona sama je v nebeški družbi.

Si pokoriti prišla grešnico?
Pogubi strašna! Uzmi blisk in treši!
Krivično glavo mojo udri, udri!
Zavezo svojo prelomila sim,
Oskrunila imé sim tvoje sveto!

Gorjé nam! Kaj je? Kako govorjenje!

Razumite to ganjenje prečudno?

Kar vidim, vidim. Davno sim že bal se.

Kaj mislite?

Kar mislim, zdaj ne smem
Izreči. Bog bi hotel, de bi kmalo
Končano bilo, kralj de bil bi kronan!

Kak? Se je strah, ki iz bandera tvôga
Izhaja, tud obernil proti tebi?
Pred njo Britancam trepetati daj;
Sovražnikam francozke zemlje strašna,
Gradjanam zvestim pak je milostna.

De, pravo rečeš! Mila je prijatlam,
Le neprijatle treši strašno z grozo!

Bandero vzemi! Urno! Vhod začnè se,
Trenutka ni zgubiti. Uzmi hitro!

Čuj, gódbo! Tukaj so! Se bližajo!
Kaj bolji bo? Na višji kraj stopiti,
Alj se med ljudstvam gnétiti naprej,
De bi obhod pregledali po celim?

Preriti se ni moč. Vse ulice
So polne ljudstva, konjkov in vozov.
Pritisnimo se tik ozidja tega,
Na tanko vse od tukaj vidimo.
Kar mimo gré.

Bi rekel de se je
Sòšlo Francozke pol na mestu temu:
Tak silno je valovje, de je tudi
V lorenski daljni zemlji naše kmete
Omajalo in nas je sèm dervílo.

Kdo čepel bi nemarno v kotu svojim,
Ko se godí v deržavi reč velika.
Kerví in truda je zadost veljalo,
De prišla je na pravo glavo krona.
Naš pristni kralj, ki zdaj ga kronamo,
Pa nima slabši spremljen biti od
Parižkiga, ki so ga v Sendenizu
Krivično venčali. Ni dobre misli,
Ki se ogiba goda tega, ino
Ne vpije glasnih ust: Bog živi kralja!

Oj, Meta! Setro bove vidile!
Ah, kak mi serce bije.

V blesku bove
Jo vidle in visosti, rekle bove:
To je Jovana, to najna sestra!

Jez, dokler je ne vidim, ne verjamem,
De ta mogočna, ki se orleanska
Divica imenuje, res Jovana —
Zgubljena najna sestra bila bi.

Še dvomiš? Boš jo vidila z očmí.

Zdaj pazite! Se bližajo!

Si vidil sestro!

To, v oklepu zlatim,
Ki stavnico pred kraljem nesla je?

Ta je Jovana, naša sestra bila.

Nas ni spoznala. Se nadjala ni,
De tako blizo sestrine so persi.
Gledaje v tla je grozno bleda bila
In tresla se je pod banderam. — Nisim
Se veseliti, vidši jo, zamogla.

V svitlosti sim preljubo sestro najno
In slavi vidila. — Ah, kdo bi bil
Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je
Po naših gorah čedo pasla, de
Tak imenitno bomo gledali.

Očetove so sanje spolnjene,
De vklanjali pred njo se v Remi bomo;
To cerkev oče vidili so v sanjah,
In zdaj je vse resnica. Tode oče
So žalostne prikazni tud imeli;
Skerbí me, ah! de tak visoko vidim!

Kaj tukaj se mudimo? Spravimo
Se v cerkev k djanju svetim!

Idimo!
Zna biti, tam de sestro srečamo.

Sej smo jo vidili. Zadosti je!
Vernimo se domú.

Kaj? Prej ko jo
Pozdravimo in govorimo z njo?

Ni naša več; med knezi ino kralji
Je njeni sedež. — Kdo smo mi, de silimo
Nečimerno bahaje v njeno čast se?
Še naša bivši nam je tuja bila.

Smo ji sramota? Alj nas zaničuje?

Nas ne sramuje se clo kralj francozki,
In je prijazno vsakiga pozdravil.
Nej bo še tako imenitna, slavna,
Kralj je le veči!

V cerkev idimo!

Ogibajte se, oče d' Ark, tesnobe!
Tu radostne ljudi le srečate,
In vaša tuga jim kalí ta praznik.
Beživa, daj! iz mesta tega urno.

Si vidil jo nesrečno stvar? Si jo
Pogledal dobro?

Prosim vas, bežva!

Si vidil, kak so se ji noge tresle,
Kak nje obraz je bled in plašen bil!
Nesrečna stvar! zdaj čuti svoje stanje,
In zdaj je čas, de jo pogube rešim —
Ne smem ga gubiti!

Kaj kanite?

Prenagliti jo čem, iz prazne njene
Jo sreče pahnem; siloma jo k Bogu
Nazaj popeljem, k' se ga je odrekla.

Premislite pazljivo kaj storite!
Ne pogubite lastnega detéta!

Pogini truplo, de živí le duša.

Glej! ona je! Iz cerkve plane bleda,
Iz vêže svete groza jo podi.
To je pravica Božja ki se zdaj,
Nad njeno glavo razodeva.

Z Bogam!
Ne terjajte de bi vas dalej spremil!
Poln upa pridši, tuge poln odidem.
Hčer vašo zopet vidil sim, in zopet —
Globoko čutim — zopet jo zgubím!

Ni moč ostati! Duhi me podijo,
Ko grom doní nad mano orgel glas,
Na mé podira se oblok cerkovni,
Bežati v prosti moram zrak podnebja!
V svetišu sim bandero zapustila,
In nikdar več ne tika ga ta roka!
De sestri drage, zdelo se mi je,
Marjeta Luíza mimo mene
Ko sanj ste polznile. — Ah, to je bila
Preživih želj omama samo! Dalječ,
Neskončno dalječ ste, kot mojiga
Detinstva sreča in nedolžnost moja.

Je, je! Jovana je!

O, sestra moja!

Ni sanj tedaj. — Vé ste. — Jez vaj objemljem,
Luíza tebe! Tebe Meta moja!
Na tujim tu, v pušavi ljuda polni
Zaupne persi sestrine objamem!

Naj še pozná, je še prijazna sestra!

Tak dalječ vaj ljubezen sem pripelje,
Tak dalječ! Niste se jezíle na-me,
De sim odšla nemilo brez slovesa?

Osoda te je gnala Božja skrivna.

Glas tvojih del, ki svet je ves omajal
In tvoje imé na vsih jezicih nosi,
Je v tihim našim selu naj prebudil
In k obhajilu kronanja pripeljal.
Sve tvojo čast veliko prišle gledat
In nisve same!

Oče z vama so!
Kje, kje so oče? Kaj se skrivajo?

Očeta z nama ni!

Ne? Nečejo
Otroka svôga viditi? Mi niste
Od njih prinesle blagoslova saj?

Ne vejo, de sve tu.

Ne vejo! In
Zakaj ne? Vé se mešate? Molčite?
V tla gledate! Povejte, kje so oče?

Kar si odšla —

Marjeta!

Britkoserčni
So oče.

Britkoserčni!

Nič ne boj se!
Sej serce njih prečutljivo poznaš!
Zavedli bodo se, potolažili,
Ko jim poveve, de si tako srečna.

Si vonder srečna? Pa sej biti moraš,
Ker tak visoka, tak češena si.

Sim srečna, de vaj zopet vidim, vajne
Besede slišim, mili glas, ki me
Domačih trat in berdov opominja.
Ko jagneta sim pasla po višavah,
Sim sréčna bila, kakor duša v raju —
Ne more tak — ne more zopet biti?

Le bliže Bertran, Klod Marí. Etjen!
Jovana ni prevzetna. Tak je krotka,
In govorí prijazniši ko prej,
Ko z nami je doma na sclu bila.

Kje bila sim? Povejte! Se mi je
To sanjalo, in zdaj sim se zbudila?
Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne?
Pod hrastam sim začaranim zaspala,
In se zbudivši vas o sebi vidim,
Prijazno vas podobe dobro znane?
Od krajev tih, od bojev, od junaštva
Se mi je samo sanjalo. — Le sence
So bile to nad mano plavajoče,
Ker živo se pod tim drevesam sanja.
Kak vi bi v Remo prišli, kako jez?
Zapustila domovja nikdar nisim!
Poterdite, razveselite me!

Mi v Remi smo. Ni se ti sanjalo
O tih rečéh, ti vse si doprinesla.
Le spomni se, ozrí se okolj sebe,
Orožje svoje svitlozlato tipaj!

Čelado to na glavi sim jez vam dal.

De mislite si sanjati, ni čuda,
Zakaj, kar ste dosegli in storili,
Se čudniši clo v sanjah ne priméri.

Bežimo! Z vami grem, domú se vernem,
V očetovo naročje, v našo vas.

Daj! Pojdi z nami, pojdi!

Ti ljudje
Častijo dalječ me čez mojo vrednost!
Vi ste me vidli slabo in otročjo,
Me ljubite, me nimate za Boga!

In ves ta blesk zapustiti bi hotla?

Od sebe veržem ta priskutni lišp.
Ki moje ino vaše serca loči,
In pastirica zopet biti hočem.
Vam služila za zadno deklo bodem,
S pokoro ojstro pokorivši krivdo,
De dvigala sim se čez vas ošabno.

Bog živi kralja, Karla sedmiga!

Moj dobri ljud! Ljubezni vaši hvala!
Po Bogu mi na glavo krona djana
Je pridobljena, osvojena z mečem,
S kervjo gradjansko žlahtno je oblita;
Iz nje pa mirno bode oljka klila.
Zahvala vsim, ki so za mene bili,
Ki proti meni, odpušanje vsim;
Bog milost mi je skazal, in beseda
Kraljeva moja perva bodi — milost!

Bog živi kralja Karla dobriga!

Po Bogu le, nar višjimu vladarju,
Dobívajo francozki kralji krone.
Mi pa prejeli smo jo vidama
Iz Božjih rok v obličju vsih narodov.

Tu je poslanka Božja, ktera vam,
Razbivši breme tujiga zatretja,
Je dala kralja prirojeniga!
Imenu svet'ga Dioniza, varha
Deržave te, enako bodi njeno,
In slavi njeni se oltar napravi!

Divici blagor, blagor rešnici!

Če si rojena kakor mi po starših,
Tak reci, kaj na svetu te osreči?
Če pa tam gor je domovina tvoja,
In žarke ti natore Božje kriješ
V podobi tej diviškiga telesa,
Tedaj nam uzmi iz očes odejo,
Pokaži se v svitlosti svoji, kakor
Te vidijo nebesa, de molivši
Častimo v prahu te.

O, Bog! Moj oče!

Njen oče!

De! Nje jokavredni oče,
Ki ga osoda Božja sem pritira,
Nesrečno de zatoži lastno dete.

Ha! Kaj je to!

Zdaj strašno bo danilo!

Z močjo nebeško, meniš, de si rešen?
Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki!
Vi rešeni — s peklensko ste zvijačo.

Norí ta človek?

Ti noríš, ne jez;
In ta epiškop modri, in vi vsi,
Ki mislite, de gospodár nebeški
Se razodeva po priprosti dekli.
Daj! Skusimo, alj bo očetu v lice
Poterdila laží sleparstvo derznih,
S katermi ljud in kralja golufá.
V imenu Trojnojedniga tam gori,
Če čista si in sveta, odgovori!

Moj Bog, molčí!

Se vé! Molčati mora
O strašnimu imenu, ki se mu
Clo pekla brezdno klanja trepetaje!
Svetnica ona, od Bogá poslana? —
V prekletim kraju je skovano bilo.
Pod coperskim drevesam, kjer je somen
Od nekdaj zlim duhovam, tam prodala
Je nevmerjoči del sovražniku
Človeškim za posvetno kratko slavo.
Rokav ji zavihajte; glejte pike,
S katermi jo zaznamoval jo satan!

Je grozno! — Alj, očetu mora se
Verjeti, ki čez lastno hčer pričuje!

Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni,
Ki sebe gnusi v lastnimu otroku.

Govori! Proč molčanje to nesrečno!
Mi ti zaúpamo, verjamemo ti!
Iz tvojih ust beseda, samo ena,
Nam bo dovelj — Govori! Strašno tožbo
Razdéni v nič — Le samo reci, de
Nedolžna si, in mi ti verjemo.

Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo
Ji groza in osúp. Ob tako strašnim
Okrivljenju se trese clo nedolžnost.

Zavej se, o Jovana! Premagljive
Imá besede in pogled nedolžnost,
In siloma obrêk razdene v nič!
Ponosne jeze dvigni se, poglej
Na kviško, dvombe té nevredne treši,
Ki gnusno ti sveto tvojo čistost.

Kaj ljúd obupa? Kaj straší gospode?
Nedolžna je — Jez porok za-njo sim,
S poštenjem sim kneževskim porok za-njo!
Tu vitežka je rokovíca moja,
Kdo tvega se, krivice jo dolžiti?

Zaroti se gromečimu pri Bogu,
De si nedolžna. Taji, de sovražnik
Je v sercu tvôm — Postavi me na laž!

Ohrani Bog nas! Kake strašne znamnja!

Bežímo proč, moj kralj, iz kraja tega!

V imenu Božjim prašam te: Molčiš
Krivice alj nedolžnosti si svesta?
Če groma glas pričuje za-te, primi
Ta sveti križ in daj nam znamenje!

Ti moja si — O pervimu pogledu
Sim ti zaúpal, in še mislim tako.
Več tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu
Nad mano govorečimu verujem.
Molčé zaveržeš ti v ponosnim serdu,
Nedolžnosti si svete svoje svesta,
Razjasnjenje nesramne tožbe take.
— Zaverzi jo, le meni se zaúpaj;
Nedolžnosti ne dvomim tvoje nikdar.
Ne reci nič; le roko mi podaj
V zalogo, v znamenje, de na-me se,
In na pravico svojo se zaneseš.

Jovana d' Ark! Kralj čejo dovoliti,
De mesto to zapustite slobodno.
Odperte vrata so. Ne bojte se
Ožaljenja — kraljevi mir vas varje.
Vi, Dünoa, z mano greste — Ni na čast vam,
Se tukaj delj muditi. — Kak izíd!

Ne mudite se dalej. Vse je tiho.
Podajte roko mi. Jez vas popeljem.

To grozna je nevihta, strašno vreme;
Ognjenih rek izliti se na nas
Grozí obnebje, in o belim dnevu
Je tma, de skor bi vidile se zvezde.
Vihar norí ko pekel razujzdan,
Se trese zemlja, krepko svojo glavo
Priklanja s pokam strašnim jêsen star;
In grozovitni ta potres na nebu,
Ki divje clo zverine tako plaši,
De krotke se v berloge skrivajo,
Ne more mira med ljudmí storiti —
Čuj! Iz tulenja vetrov in viharja
Se sliši ljuto treskanje strelaštva;
Protivne vojske so si tako blizo,
De gojzd le loči jih, in zdaj in zdaj
Razbasati se zna kervavo strašno.

Pomozi Bog! I, sej je bil sovražnik
Že ves pobít in raztepen do kraja,
In kak je to, de nas na novo straši?

Zató kér kralja ne bojé se več,
Kar so spoznali copernico v punci,
In satan več pomagati nam neče,
Gré vse narobe.

Čuj! Kdo bliža se?

Tù bajte so. Zavetje najdeva
O strašnima viharju. Vi naprej
Ne morete. Tri cele dolge dni
Že begate ljudém skrivaje se,
In jed so vam sirove korenine.

Stopíte not. Pri serčnih voglarjih sva.

Počitka, zdi se mi, vam je potreba!
Vse vaše je, kar ima slaba hiša.

Zakaj je pa v orožju nježna diva?
De, de, gotovo! Zdaj je čuden čas,
In z jeklam se clo ženska kriti mora.
Kraljica tudi Izabó, sim čula,
V orožju hodi po sovražnim stanu,
In deklica, ovčarja hčí priprosta,
Vojskuje se za kralja našiga.

Kaj klepetaš? Iz bajte kupo vina
Prinesi, de divica se okrepča.

Poglejte zdaj, de ni nemilo vse;
V pušavi tud živijo rahle duše.
Radujte se! Nehala je nevihta,
In mirnih žarkov sonce tam zahaja.

Bi djal, ker ste v orožju, de k armadi
Kraljevi greste — Varite se dobro!
Britanci niso dalječ, in pogosto
Kardela njih napadajo ta gojzd.

Gorjé! In kak pregazila ga bova?

Postojta, de moj fant iz mesta pride;
On vaj popelje po neznanih stezah,
De se ne bo nič bati. Mi poznamo
Krivíne.

Daj! Denite proč orožje,
Le razodeva, in ne varje vas.

Zlo tužna je divica — Tiho! Kdo je?

Je fant, ki se domú iz mesta verne.

Divica píjte! Bog pomozi vam!

Si prišel, Janez? Kaj prineseš?

Mati!
O mati! Komu piti daste? Ta
Je orleanska čara!

Bog pomagaj!

Moj del je kletva, vse beží pred mano,
Zapusti me še ti, za sebe skerbi.

Zapustiti! Alj jez? Sedaj! In kdo
Vam družba bode?

O, brez družbe nisim.
Si slišal grom nad nama govoriti?
Osoda moja pelje me. Ne skerbi,
Dosegla bom namembo brez iskanja.

Kam pojdete? Britanci tu stojé,
Ki z maševanjem vam grozijo strašno —
Francozje tam, ki vas preganjajo.

Kar mora biti, me zadelo bode.

Kdo živeža vam bo iskal? Kdo hudih
Zverín vas branil, in ljudí še hujših?
V nadlogi in bolezni kdo vam stregel?

Vse korenine, zelša vse poznam;
Naúčila sim se od jagnet zdravo
In strupno razločiti — Jez razumim
Premembe zvezd in beg oblakov sivih,
Šumeti slišim skritih žil studence.
Človeku malo treba, polna pak
Je živeža natvora.

Bi ne hotli
Se spokoriti — spraviti se z Bogam —
Verniti se v naročje svete cerkve?

Me tudi ti pregrehe krivo sodiš?

In kako ne? Molčé ste poterdili —

Ti, ki podal si z mano se v nadlogo,
Edina stvar, ki zvesta mi ostane,
Me spremi, ko me celi svet preganja,
Ti sodiš me zaverženko, katera
Se Bogu odpové —

O, to je grenko!

Kaj niste čara — copernica — res ne?

Jez copernica?

In te čudeže
Ste doprinesli s pomočjó nebeško
In Boga večniga?

S katero scer?

In vi molčali ste ob tožbi grozni?
Zdaj govorite, in pred kraljem, kjer
Je treba bilo, tam molčali ste!

Molčé podvergla sim osodi se,
Ki jo je Bog, moj mojster, mi namenil.

Očetu niste nič odgovorili!

Ker od očeta, je od Boga bilo,
In skusba bo po očevo, ne dvomi!

Nebesa clo so pričale nad vami.

So pričale, zató sim jez molčala.

Kaj? Lahko vam je bilo z eno samo
Besedo se očistiti, in vi
Ste pustili v nesrečni zmoti svet?

To zmota ni, to je namemba bila.

Nedolžni ste terpeli to sramoto,
In žal besede vam iz ust ni prišlo!
— Globoko ganjen čudim se nad vami,
In trepetá mi serce v živim nédru!
Ah, kako rad besedi vaši verjem,
Le težko sim verjel, de krivi ste.
Pa kdo bi mislil, de človeško serce
Preneslo bi molčé nesrečo tako.

Poslanka biti alj bi vredna bila,
Ko ne bi šla po vodbi mojstra slepo?
Scer nisim tak nesrečna, kakor meniš.
De stradam, ni nesreča v stanu mojim;
Pregnana sim, begljiva — pa v samoti
Začela sim spoznavati se sama.
Ko z bleskam slave sim obdana bila,
Je v persih mojih bil prepira strup;
Ko sim se vsim zavida vredna zdela,
Sim bila joka vredna. — Zdaj sim zdrava.
Vihar prestrašni, ki grozil je zemljo
Razrušiti, je moj prijatel bil;
Očistil je in svet in serce moje.
Zdaj mir je v meni. — Pridi zdaj kar bodi,
Nobene si slabosti svesta nisim.

Hitiva, daj! Hitiva glasno vašo
Nedolžnost vsemu svetu oznaniti!

Razvedril bo, ki zmoto je pripustil;
Le kadar zrel je, pade sad osode!
Dan prišel bo, ki me očistil bo.
Ki zdaj so me sodili in zavergli.
Pomoto svojo bodo razpoznali,
In solze têkle bodo roku mojim.

Kaj jez molčé bi čakal, de prigodbe —

Ti vidiš le stvarí zunajno skorjo,
Ker zemska vez ovéra tvoj pogled;
Jez gledala v nesmertno jedro sim
Ter vem, de las brez Boga ne izpade.
Poglej! k zabodu nagnjeno je sonce —
Kot nam gotovo jutro spet izíde,
Gotovo tak resnice dôba pride!

Ta pot peljá v britanski stan!

Gorje!
Sovražniki!

Kaj se ustavlja truma?

Pomagaj Bog!

Se vam pošast oznani?
Ste vi vojšaki? De! Plašuni ste!

Kaj vidim — Ha!

Podaj se mi! Jetnica
Si moja!

Sim.

Denite jo v železje!

Ta je tedaj mogočnica, strašivka,
Ki vas je kakor jagneta podila,
In zdaj oteti sama se ne more?
Kjer vero najde, čuda doprinese,
Ko pa možaka sreča, se ubabi?

Čemú si vojsko svojo zapustila?
Kje je grof Dünoa, vitez tvoj in varh?

Pregnana sim.

Kaj? Kako? Ti pregnana!
Dofên te je pregnal?

Ne prašaj! V rokah
Sim tvojih, kar nameniš mi, izreci!

Pregnal, ker si iz brezdna ga otela,
Mu v Remi krono si na glavo djala,
Francozke zemlje kralja ga storila?
Pregnal! O tim spoznam ga, sina svoga.
— Peljite v stan jo. Kažite armadi
Pošast, o kteri trepetala je.
De! Copernica! Njeni coper je
Neumnost vaša, serca vaše plašne.
Budalo je, ki kralju se žertvuje,
In zdaj plačilo zadobi kraljevo.
Recíte Lionelu: Francje srečo
Mu pošljem zvezano, in kmalo sama
Vam sledim.

Lionelu? Rajši koj
Ubij me, kakor njemu me poslati.

Storíte kar sim rekla! Urno! Stopaj!

Britanci! Ne terpíte, de bi živa
Iz vaših rok prišla! Mašujte se!
Vun z meči, vun! presunite mi serce,
Pred noge vodju trešite me mertvo!
Nar bolji vaših sim pobila vam,
Imela nisim z vami milosti,
Potoke sim kerví prelila vaše,
Veseliga vernenja lepe dni
Junaškim sinam vašim podkopala;
Mašujte strašno se! Ubijte me!
Zdaj ste mi kos; bi znalo biti, de
Me več ne boste vidili tak šibke.

Storíte, kar veléli so kraljica!

Še bolj, ko sim, nesrečna biti imam? —
O, sveta diva! ti si težkih rok,
Usmiljenja ne najde moje ksanje;
Zaverže me in angel moj in Bog,
Zapert je raj, končano čudodjanje.

Posílite, o knez! nevoljo svojo,
Vernite z nami h kralju se nazaj!
Zdaj ne zapustite rečí občinske,
Ko del junaških, dlana vašiga
Nam tako treba je v tesnobi novi.

V tesnobi, in zakaj? Zakaj sovražnik
Na novo se dviguje? Vse je bilo
Storjeno, boj končan, in zmaga naša.
Vi rešnico pregnali ste; otmíte
Sedaj se sami! Jez pa v taboru,
Kjer nje ni več, ne morem dalej biti.

Premislite se, knez, ter ne pošlíte
Naj s to besedo proč!

Molčíte vi!
Čertím vas in poslušati vas nečem.
Vi pervi ste o njej sodili slabo.

Kdo se o njej ni motil, kdo ne bil
Bi obotavljal se nesrečne ure,
Ko kazale so proti njej vse znamnja?
Omamljeni, prebitjem smo bili,
Pre zlo je v serce trešel mah. — Kdo mogel
Je strašne dôbe kaj pomisliti?
Zdaj, res de, se zavednost nam poverne;
Prevdarši kak med nami je živela,
Ne najdemo ne greha v njej, ne krivde;
Zdaj strah nas je, de smo pregrešili
Nad njo se hudo. Ksa se kralj, obupa
Burgún, Lahir ne najde več tolažbe,
In serce vsako žalosti topí se.

Lažnivka ona? Če podobe vidne
Bi hotla se vtelesiti resnica,
Bi mogla njeno lice na-se vzeti;
Če serca čistost, vernost, če nedolžnost
Prebivajo na zemlji — usta njene,
Oči so njene jim domovje sveto.

V ti zmoti Bog pomagaj s čudeži
In nam razjasni tmino té skrivnosti,
Ker umerjoč pogled je ne preseže.
Razvije vonder nej se kakor bodi,
Mi eniga alj clruziga smo krivi:
Branili smo z orožjem se peklenskim,
Alj blaznovaje svetnico pregnali,
Nebeški serd oboje prebudí,
In kliče britke kazni v to deržavo.

Po tebi praša mlad ovčar, o knez!
On terja, naglo s tabo govoriti.
De pride, pravi, od divíce. —

Urno!
Pripélji ga! Od nje poslan je.

Kje je,
Kje je divica?

Blagor vam, o knez!
In blagor meni, de pobožniga
Epiškopa, zatertih hrambo sveto,
Očeta zapušenih, tukej najdem!

Kje je divica, kje?

Moj sin, govori!

Ne copernica, o gospod! Pričujem
Pri živim Bogu in pri vsih svetnikih.
Ljud moti se. Pregnali ste nedolžnost,
Poslanko Božjo ste zavergli.

Kje je?
Govori urno!

Družba bil sim ji
Na begu po ardenskim pustim gojzdu;
Tam serce mi je razodela svôje.
Umreti hočem strašnih muk, in duša
Deležna nej zveličanja ne bode,
Če čista ni, gospod, krivice vsake!

Čistejši ni na nebu svitlo sonce
Kje je, povej!

Ah, če obernil vam
Je serce Bog — rešite jo in urno!
Britanci so jo vjeli.

Vjeli! Kaj?

Nesrečnica!

V Ardenih, kjer zavetja
Iskala sva, jo je ugrabila
Kraljica in Britancam izročila,
Otmite jo sedaj prestrašne smerti,
Ki vas je vse otéla iz pogube!

K orožju, daj! Kožljajte! Bobne bíjte!
Vse trume v boj, na noge cela Francja!
Zapravljena je čast, je zaigrana,
Razbita krona vkradena v črepinje!
Zdaj kri veljá, življenje založiti,
Prej ko je noč otéta mora biti.

Krotiti dalej se ne dajo trume,
Divice smert serdito terjajo.
Zastojn se branite. Ubíjte jo,
In glavo njeno verzite iz line.
Le njena kri armado zadovoli.

V grad silijo, pristavljajo že lojtre.
Pomirite derhal! Alj čakate,
Ozidje de na glavo nam podrejo,
In slepe zlobe vse nas pogubijo?
Žertvujte jo! Oteli je ne boste.

Nej sílijo! Grozíjo nej togotno!
Krepák je zid, in prej ko sili vdam se,
Nej me zasuje razvalina rajši.
— Jovana, čuj! Govori! Bodi moja
In sveta te obvarjem celiga.

Ste vi možák?

Zavergli so te tvoji;
Dolžnosti do nevredne domovine
Ti nimaš več. Plašuni, ki so te
Snubili, glej! so te zapustili,
Se niso v bor za tvojo čast podali.
Jez pa narodu svojim kakor tvojim
Te v lice poterdim. — Glej, čas je bil,
Ko si zbudila mnenje v sercu mojim,
De ti je drago to življenje moje;
Takrat sim ti sovražnik stal nasprot,
In zdaj prijatla nimaš razun mene!

Sovražnik ti si mojiga naroda,
Med nama biti skupniga ne more.
Jez te ne ljubim; če pa tvoje serce
Za mene je, narodama to najnim
Nej bo v korist. — Armade pêlji svoje
Iz mile zemlje moje domovine,
Presiljenih mi mest izroči ključe,
Poverni rop, jetnikam daj slobodo,
Poroke nam pogodbe svete pôšli,
In jez dovolim ter ti zagotovim
Sedajčni mir v iménu kralja svôga.

V okovih clo velevati nam hočeš?

Zaráno stori, kér storiti moraš.
Britanskiga ne bo nosila jarma
Francozka zemlja nikdar. Prej armadam
Bo vašim strašno brezdno, grob širok.
Nar hrabriši junaki so vam padli,
Verníte se; ker čast vam je zgubljena
Na vsako plat, in sanj oblast je vaša.

Zamorete norivke kljub terpeti?

Berž, vojskovodja! pêlji trume v boj!
Franák privrê z banderi ferfolečim,
Orožja bliska dola plan širok se.

Franák je tu! Napihnjeni Britanci!
Na bojni pod! — Sedaj veljá se biti!

Nespametna, veselje svoje kroti!
Ti ne živiš do konca tega dneva.

Moj ljud bo zmagal, jez umerla bodem;
Potreba več ni hrabrim desne moje.

Mehkačev tih ne strašim se. V dvanajstih
Smo jih nabili bitvah, dokler ta
Junakinja se ni borila za-nje.
Ves narod, razun ene, zaničujem,
In to pregnali so. — Daj, Fastolf!
Enake viže čemo jim zapeti,
Kot na krekiskim in poatjeskim polju.
Kraljica, vi pa do izída bitve,
Bivici straža v gradu ostanite,
In petdeset vojšakov z vami v brambo.

Kaj? Pojdemo sovražniku nasprot
Za herbtam to divjakinjo pustivši?

Te strah je ženske zvezane?

Obljubi,
Jovana, de oprostiti se nočeš!

De bi le mogla, želje so mi žive.

V okove trojne jo denite! Svoje
Življenje vam zastavim, de ne uíde!

Tak sama hočeš! Siliš nas! Odrêci
Se Francje! Še je čas! Britansko nôsi
Bandero in slobodna si; ti divji,
Ki zdaj grozíjo ti, ti služni bodo!

Daj, vojskovodja, pojdi!

Hrani trud!
Francoz ti žuga, brani se, če moreš!

Vi veste, kaj storiti je, kraljica!
Če vidite, de nam nasprot je sreča,
De nam omaga moč —

Ne bati se!
Ne bo sramote naše preživela.

Kaj čaka te, ti veš. Orožju zdaj
Naroda svôga le premago prôsi!

Ubranil nihče tega mi ne bode!
Čuj, to je trum franaških bojna gódba!
Pogúm budí mi zmagonosno v persih!
Poguba vam! Franaku slava zmage!
Na noge hrabri! Blizo je divica.
V okove djana stavnice pred vami
Ne more scer nositi kakor nekdaj,
Alj na perutah bojopetja tega
Iz ječe svoje prosta duša plava.

Na stražo gor, ki v polje kaže, pojdi,
In nam oznani, kako bitva teče.

Pogúm, moj ljud, pogúm! Ta bor je zadni!
Se ena zmaga, vražnik je razdjan!

Kaj vidiš?

Ravno zdaj se zgrabijo.
Trinog serdit na mavritanskim konju
V kožuhu risjim dirja spredej s konjki.

Grof Dünoa je! Naprej vojak junaški!
S teboj je zmaga!

Most Burgún napada.

O, de nezvesto serce izdajavca
Prederlo bi deset strupenih sulic!

Ustavlja se mu krepko Fastolf hrabri.
Raz konj hité, po samši se borijo
Burgunovi in naši korenjaki.

Dofêna vidiš? ne razločiš mar
Kraljeve znamenja?

Vse v dimu je
In prahu. Zdaj ničesar ne razločim.

Moj gled mu gré. Bi jez na straži bila,
Nar manjši bi ne zgrešila stvarí.
Leteče race divje jez preštejem,
In nad oblaki sokola spoznam.

Ob rovu je kaj strašna divja gnječa,
Naj hrabriši se tam borijo, zdi se.

In naša stavnica?

Visoko veje.

Ah, de bi v polje skozi špranje zrela,
S pogledam vojsko vižati bi hotla.

Kaj vidim! Oj! Naš vodja je obdan!

Umrí nesrečnica!

Oprosten je
Od zadej Fastolf prime vražnika —
Junaško lomi v naj gostejši trume.

To reče angelj tvoj!

Bežanje! zmaga!

In kdo beží?

Burgunci in Francozje;
Z bežečmi je pokrita vsa planjava.

Moj Bog, moj Bog, Ne boš me tak zapustil!

Tam eniga peljajo — ranjen zlo je.
Bo knezov kdo; hití mu vse v pomoč.

Je naših alj francozkih?

Jemljejo
Raz glave mu čelado. — Dünoa je!

Jez pak sim ženska, in sim zvezana!

Glej, glej! Kdo ima višnjev plajš obrobljen
Sò zlatam?

Moj gospod, moj kralj je to!

Plaší se konj — spotika se — se zverne.
Pod njim se jezdec vije silno, silno —

Dereči skup se naši bližajo —
O njemu so — vse krog so ga obdali —

Oh! Alj v nebesih več ni angelov?

Sedaj je čas? Otetnica, odreši!

Moj Bog, moj Bog! V ti sili strašni čuj me!
V nebesa tvoje svete k tebi pošlem.
Gorečih želj molivši, dušo svojo.
Ti slabe niti pajčje mrene znaš
Okrepčati, de so verví brodovja;
Nasprotno v tanjke pajčnice premeniš
Železni kov in bronaste verige —
Ti rečeš in železje to odpade,
Razcepi se ozidje tega grada —
Ti Samsonu, ko slep je bil in zvezan,
Od vražnika prevzetniga psovan,
Pomagal si. — Zaúpno v tvoje silo
Objame krepko stebre svoje ječe,
In nagne se in zverne v sip zidovje. —

Juhej! Juhej!

Kaj je?

Dofên je vjet!

Tedaj se Bog usmili.

Kaj? Kako? Se mi sanja? Kam je prišla?
Kak je razdjala te okove težke?
Verjela bi ne bila celim svetu,
Če sama ne bi bila priča tega.

Kaj? Alj perute ima? Jo je burja
Prenesla dolj?

Je dolj?

Po sredi bitve
Korači tje — Hitrejši od pogleda
Je njeni tek — Zdaj tukej je in tam —
Na enkrat vidim jo v različnih mestih
— Kardela loči — Vse beží pred njo;
Francozje se ustavljajo na novo!
Gorjé! Kaj vidim? Naše trume proč
Orožje mečejo — Bandero pade —

Nam zmago če iztergati gotovo?

Naravnost proti kralju se poganja —
Pri njemu je — Iz gnječe ga je zlekla —
Fastolf je pal — Naš vojvoda je vjet!

<poem>Zadost! Več nečem čuti! Pojdi dolj!

Vas bodo vjeli, béžite, kraljica!
Francozje se ozidju bližajo.

Braníte se, plašuni, zdaj!

Kraljica!
Podali so se vsi, opór zastojn je —
Podverzite se voljno sodbi Božji!
— Poslužite se mene. Zapovejte,
Kam čete biti spremljeni?

Vse eno
Je za-me, le Dofêna de ne srečam.

Oteti ste. — Vi živite. — Vas imam!

Otet Za ceno tako sim otet!

Moj Bog! Jovana! Umre!

Je sklenila!
Tak loči angel se, poglejte! Mirno
Ko dete v spanju tu leží brez bola,
Nebeški pokoj sije ji iz lic.
Pers díhanje ji ne dviguje več,
Pa v gorki roci še življenje čutim.

Po njej je — Zbudila ne bo se zopet,
Več gledala posvetniga ne bo.
V nebesih že je njeni duh oprosten,
Ne vidi naše žalosti, ne ksanja.

Živí! Očí odpira!

Alj iz groba
Nazaj se verne? Tudi smert premaga?
Na nóge stopa! Glej, stojí!

Kje sim?

Pri svojih si, pri ljudu svôm, Jovana!

V naročju kralja in prijatlov svojih.

Jez nisim čara! nisim copernica,
Gotovo nisim!

Angelj ti si svet;
Le nam očí je tma debela krila.

In sim resnično v sredi ljuda svôga?
Ne več pregnana, ne zaničevana?
Me ne rotite, gledate me milo?
— De, vse spoznam, zdaj sleherno razločim!
To je moj kralj, to stavnice francozke!
Bandera svôga pa ne vidim — Kje je?
Brez tega jez ne smem, ne morem iti,
Zaúpano mi je od mojstra bilo,
Na tron njegov ga moram položiti,
In reči smem, nosila sim ga zvesto!

Bandero dajte ji!

Alj vidite na zraku mavrico?
Odperle so nebesa vrata svete,
Divica dojde v družbi angelski,
V naročju sina večniga derží,
In roke meni rah nasprot razpete.
Kaj je z menoj? Dviguje me oblak,
Jeklen oklep mi je peruta téčna;
Tje gor — tje gor — že zgine zemlje tlak —
Britkost je kratka, radost pak je večna!