Ob sestanku

 
(A. U.)

O, da si zopet tukaj, draga duša,
po dolgih letih trudov in skrbi!
O, da te zopet gleda in posluša
prijatelj tvoj iz lepih, mladih dni!

Kako izrazil čustvo bi globoko,
ki v srcu mojem razigrava zdaj,
odkar je roko mojo s tvoja roko
spojil čez dolgo najin rodni kraj!

Minulo sedem let je težkih, trdih
od tožnega slovesa, mili drug.
Umiral cvet je po doleh in brdih
in ptice plule so tedaj na jug.

Na jug si z njimi tudi ti odhajal
zajemat višje vede v večni Rim,
in ko si zadnjič roko mi podajal,
kaj takrat jaz sem čutil, naj molčim.

In naj molčim, da s taboj so odnesli
valovi morski meni mnogi up;
zagrabil sam obe sem težki vesli,
v življenja vrgel se metèž in hrup.

In gledal sem, kako pred mana gine
za zvezdo zvezda brez utrinka v noč,
kako temné se jasne visočine,
čim bolj divja valov srditih moč.

Mrtvà sem našel srca v prsih živih,
mrtvà za vse, za kar sem gôrel jaz.
Na pokopanih upih ukanljivih
prevaran zdaj povešam svoj obraz.

A naj molčim! Ti zopet si ob meni,
ti lepe mi budiš spomine vsaj
na čase, ko v pomladi sva zeleni
naprej strmela srečna in nazaj.

Mladostnih lic sva pela, src še mlajih.
Zdaj vrnil si se k meni — k možu mož.
Jaz slutim: ali nisi v tujih krajih
okusil tudi trnja več kot rož?

In ali nisi to dobil spoznanje,
da slehern sen le kratko mami nas?
Da kliče nas življenje na dejanje,
dejanje resno, kot je resen čas?

Ljubezni vnovič ti ne bom prisezal;
rodil je naju eden rod in kraj.
Mladostni sen je nekdaj naju vezal,
dejanje moško naju veže zdaj!

Da le si zopet tukaj, draga duša,
po kteri hrepenel sem tolikrat!
Da le te zopet gleda in posluša
prijatelja prijatelj, brata brat!