Nezgode branjevke Mete Poberavke

Izdano: Primorski list 18. januar 1894 (2/2), 10—12 Viri: dLib 2 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V kolodvorskih ulicah v nekem slovenskem mestu stanovala je v malej lesenej kolibi branjevka Meta Poberavka. Bila je nekako poizvedovalno glasilo celega mesta, kjer se je izvedelo vse, kar se je zgodilo četudi v zadnjej mestnej zagati. Prodajala pa je Meta Poberavka raznih reči, katere potrebuje človek za svoje vsakdanje potrebe, in mej drugim točila je tudi žganje. Pri njej so se oglašali vsakovrstni ljudje, osobito iz nižjih vrst prebivalstva in sicer v obilnem številu, saj kolodvorske ulice so vedno živahneje od drugih.

Meta je točila žganje, rekli smo zgoraj, in imela je dosti gostov vsak dan; mej temi pa je bilo tudi dosti tacih, ki so jej ostajali dolžni in take je Meta risala s kredo na notranjo stran vrat. Ako bi bil človek hotel poizvedeti, kateri so naj večji žganjepivci v mestu, bi bil najbolje storil, ako bi bil šel pogledat k Meti Poberavki za vrata, tam bi bil našel vse naslikane z raznimi pikami in kolesci in stebriči, kateri so bili poznati le Meti sami kajti ona je imela za svoje reči posebna znamenja. Meta bi bila kakemu prijatelju že povedala, kaj pomeni kolesce ali pika ali stebriček nad imenom, pa le najboljšemu prijatelju bi bila razodela to svojo skrivnost in le ob času, ko je bila dobre volje.

Tistikrat sta bila v mestu dva posebno mojsterska žganjarja, ki bi bila zaslužila zlato spomenico za svojo vničevalno obrt; povem ju tu ker z imenom, bila sta Tincelj in Toncelj. Imeni zelo podobni, kakor se tudi moža nista dosti razločevala drug od druzega. Da sta bila tudi ta dva pri Meti dobro okrašena s kolesci in stebriči in pikami, mislim, da mi ni treba še posebej opomniti, saj to se razume že samo po sebi.

Ako se pa kaka stvar, četudi po malem, pa dolgo nabira, se slednjič tudi nabere, saj »z malega raste veliko,« pravi naš pesnik. Tako se je bilo tudi za Tinceljna in Tonceljna nazadnje na vratih precej nabralo.

Nekega dne, bilo je ravno pred pustom, ko človeku že tako rado primanjkuje denarja, pogovarjala sta se Tincelj in Toncelj na tihem takole: »Ali boš ti Meti plačal kaj dolga?« pravi Tincelj.

»Dolga, Meti,« pravi Toncelj, »nič; sedaj pred pustom nič, s čim bom pa plačeval drugje, kjer mi ne upajo, saj veš, da naji povsod poznajo. Meti sedaj ničesar ne plačam, naj počaka ali pa naj toži, na moje posestvo se lahko vknjiži če hoče, in še stroškov ne bo imela nobenih in jaz tudi nobenih, ha, ha!«

»Toraj Meti nič, kako bova pa imela nadalje »kredo« pri njej, saj veš, da je že vse polno pik in kolesc in stebričev na najinih imenih.«

»Nič ne de Tincelj, ta kolesca in pike in stebriče izbriševa, po vrhu pa še svoji imeni in ime marsikoga druzega, ki nama bo prav hvaležen za to delo, saj veš – mej nama rečeno – Meta tudi rada kaj pripiše, kakor vsi krčmarji in prodajalci žganja; človek vender toliko ne popije, pa že nova pika, nov stebriček, novo kolesce, to ne gre, to izbriševa.«

»Kako hočeš izbrisati, saj te Meta nikoli ne pusti samega za vratmi.«

»Tako naravnost seveda ne pojde, pojde pa drugače. Veš kaj Tincelj, takole storiva: Jaz ti zlijem škaf vode za vrat doli pri vodnjaku na koncu kolodvorskih ulic, s tem te po hrbtu vsega zmočim, potem začneš ti bežati, jaz pa za teboj, kakor bi te hotel vjeti. Ko prideš pa do Metine kolibe, zavij jo naravnost noter, zalopni vrata in tiščaj je z mokrim hrbtom, kar moreš; s tem boš zbrisal najini imeni in vse križce in pike in kolesca na vratih in zraven še mnogo drugih Metinih zapiskov in številk, katere stavi v loterijo, potem sva pa dobra, Meta nama ne bo mogla več povedati, koliko sva jej dolžna. Jaz bom pa že tako delal, da ne pridem skozi vrata, ko pa bo stvar končana, otidem jaz žugaje ti, ti pa reci da greš naznanit na policijo, da sem te hotel vreči v vodo in potopiti, ker sva se sprla. Kaj pa poreče na vse to Meta, nama nič mari, naj se pa enkrat jezi tudi na naji, če hoče, saj na druge se tudi dovelj.«

»Ta bo pa prava,« de Tincelj, »to si pa dobro pogodil. Pa kedaj hočeš, da to storiva?«

»I, lej, kadar bo kak gorkeji dan, saj menda vender ne boš trpel, da bi te v mrzlem času polival z vodo?«

»Da, da, na to niti pomislil nisem, že dobro; prej pa še do dobrega prevdariva, da bo izid toliko gotovejši.«

Tincelj in Toncelj sta se dogovorila do dobrega. Lepega predpustnega dne je bilo; dela ni imel ne jeden ne drugi.

»Danes, Tincelj, bo najboljši dan za naji,« pravi Toncelj, »lep božji dan je in škaf vode za vrat ne bo škodilo, kaj ne da ne?« 

»Kaj voda, Toncelj, voda ne škodi na hrbtu, velikoveč pa v želodcu, saj veš kako je z nami, ki nam pravijo žganjepivski bratci. Pa le pojdiva tja do vodnjaka in potem naprej, predpust je in midva ga morava tudi kaj užiti.«

Rečeno, storjeno. Toncelj je pri vodnjaku na konci kolodvorskih ulic nalil poln škaf vode, ter čakal, da Tincelj pride. Izza vogla se zdajci oglasi Tincelj: »Hoj! si že tukaj? Dobro, sedaj pa izlij, nihče naji ne vidi.«

Toncelj izlije.

»Huu!! To je pa hudo ob sedanjem času, pa nič ne de. Brr …« in začel je teči po kolodvorskih ulicah navzgor naravnost proti Metini kolibi. Meta je sedela ravno v svojej kolibi za vratmi, ter črtala na nje številke, ki so se jej tisto noč sanjale. Prvo je bila ravno zapisala, ko prilomasti Tincelj v kolibo, ter Meto z vso silo trešči z vratini ob tla.

»Za božjo voljo, kaj pa je to!« zakriči zdajci Meta, »jojmeni, jojmeni, ubil me je, ubil me je!« in prime se za nos, po katerem so z vso silo treščile vrata, da je takoj ves okrvavel. Tincelj pa pritiska na vrata in pridno briše pike, kolesca in stebriče, ter imena in številke.

Prvi hip Meta tega ni opazila, ali ko vidi, da Tincelj uničuje njeno pisanje, zažene še strašnejši vik in krik: »Pomagajte, pomagajte, roparji, okrasti, oropati, ubiti me hočejo. Pa te že poznam, potepuh, hudobnež, pijanec, zapravljivec, dolžan si mi, zapil si vse; policaji, kje ste, ob belem dnevu me ropa in mori!«

Tako in enako je kričala Meta, ali Tincelj je le še brisal, zunaj pa seje glasil Toncelj: »Le čakaj, za danes si mi odnesel pete, pa že prideva zopet skupaj, in ti Meta ga pa še skrivaš, čakaj, čakaj, Meta, že dobro Meta, to si pa zapomnim, Meta!«

In odšel je Toncelj, ker na Metin krik se je nabralo precej ljudi na ulici in bi bil morda res prišel od kodi kak policaj. Tincelj pa zdajci globoko vzdihne: »No, čast Bogu, odšel je, ne veste, Meta kaj mi je hotel.«

»Kdo hotel, kaj hotel,« zareži se Meta, »ničesar hotel, kdo zbrisal, kaj zbrisal, vse zbrisal, moje stebriče in kolesca in pike in, in, in moj nos razbil, in, in, in zbrisal mi moje številke, katere sem ravno hotela napisati, vse tri bi bile prišle. O joj meni, kaj bo, kaj bo, vse je preč!«

»I, Meta, ali vam je več za to, kakor za človeško življenje? Ali me je hotel v vodo vreči!«

»Kaj, v vodo me hočeš vreči, še to, nesnaga hudobna!«

»Ne, Meta, Toncelj je hotel mene v vodo vreči, ne jaz vas; bil sem že v vodi pa sem mu še vender srečno všel semle k vam, stokrat vam hvala!«

»Sedaj pa še hvala, da, ker si mi vse zbrisal in nos razbil, mene revo pa pripravil ob vse, kar je bilo na vratih in ob številke, katere sem v tem strahu pozabila, gotovo bi bile prišle, saj so se mi sanjale vse tako živo, sedaj pa je splavalo vse po vodi, o jaz vboga reva!«

»Nič, nič, Meta, bo že vse dobro, lejte, vendar sem si pri vas rešil življenje, sicer bi sedaj že plaval v mrzlej vodi – mrtev. Sedaj pa z Bogom, jaz grem zatožit Tonceljna, da ga zapro. Nič hudega, Meta, nič, bo že bolje že, pa ste vender človeku rešili življenje!«

Kako je bilo naprej, si lahko misli vsak sam. Po mestu so kmalu izvedeli dogodek pri Meti in smijali so se potem cel predpust; najbolj pa sta se smijala Tincelj in Toncelj, da sta jo tako dobro izpeljala. Kaj pa Meta? Meta je bila reva. Cele noči ni mogla spati. Njena tovaršica pa je pravila, da ponoči Meta vedno govori in izgovarja imeni Tincelj, Toncelj, dokler jo jutro ne predrami v kolibi za vratmi tam, sredi kolodvorskih ulic v nekem slovenskem mestu.