Ako Bog da
| Ako Bog dá Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Iz zemlje belih minaretov, rdečih fesov in črne kave bi lahko povedal še katero, kako brezmejno dobrosrčen in gostoljuben je ondotni narod, in o drugih lepih čednostih njegovega srca in značaja.
Zlasti so mi razkladali prijazni izvestitelji, kako rahločutno je to prebivalstvo, kadar mu gre za čast, za lastno in za čast svojcev. Povedali so mi o seljaku, tožil je seljaka, da mu plačaj kupnino za telico, in sta oba prišla pred sodnika. Toženec je bil redkobeseden, komaj je toliko zinil, da je zanikal sleherno kupčijo za telico in sleherni dolg iz take kupčije.
Da bo toženec tajil, tega tožitelj ni bil pričakoval. Razkačil se je; kar iskre mu je sipal ogorčeni jezik, ko je nasprotniku očital nevero in goljufijo, da je hajduk, krmak in brezdušnik; takih mu je metal v zobe, da jih ne bi, kakor tam reko, pes polokal na maslu; še mu je opsoval otca in majko in angela in svetca in vero in sestro in strino in pekel in raj, a hkoncu ga je s pogledom, kakršen bi preklal skalo, pozval: »Pa povej istino, če te ni sram in če nimaš obraza!«
Toženec je skomignil z ramo: »Pa ti govori istino, če nimaš obraza!«
Sodnik je čutil, obema nekaj ne gre z jezika, pa je pozval in zaslišal pričo, in priča je dejal:
»Gospodine, ko me pitaš, pa ti čem povedati tako, kakor je bilo. Tožitelj je pošten človek, častit mu obraz, po razbeljeno jeklo bi zanj segal v vrelo vodo! Njegovim besedam, gospodine, lahko verjameš kakor svetemu evangeliju. Ni ne lopov, ne prevarant. Tako mi Boga, res mu je toženec dolžan, za kolikor je tožen! Grom me ubil, ako ni istina! Ah, oprosti, gospodine, bogme znaš, ni mu prodal telice, prodal mu je sestro. Tako je pa hvala Bogu!«
Poglavitna lastnost naroda, so mi pravili, da je njegova silna, globoka vernost. Ljubi moj človek, ako sam nisi veren, kakor so verni tamkaj, niti verjel ne boš, kakšna in kolikšna je tamkaj vera. Verujejo v vile in vilenike, v more in vešče, v krsnike in volkodlake, v zmaje, v tokmakbabe in v vsega šejtana ali vraga.
Pa ne smeš misliti, brate, da je vera preprosta reč, kakor 1 x 1 = 1, 2 x 2 = 4. Ampak je vera reč, polna razodetij in resnic in tajnosti in prepovedi in zapovedi. Samo naukov o volkodlakih, brate, na primer je bogme za srednje velik katekizem:
1. Kaj so volkodlaki? – Odg.: Volkodlaki so zločestni stvori, ustvarjeni po volji in moči samega vraga, poteri ga sveti križ!
2. Kakšni so volkodlaki? – Odg.: Volkodlaki imajo človeški lik in človeško kožo, toda so brez mesa in kosti in jim je meh napolnjen zgolj s krvjo.»
3. Iz česa in kako nastajejo volkodlaki? – Odg.: Volkodlaki nastajejo iz mrličev. Če leži mrlič na mrtvaškem odru in skoči čezenj črni maček, se mrlič povolkodlači.
Itd. itd. in zaslužijo volkodlaki, da prilično o njih še posebe izpregovorim, ako Bog dá.
Pa to so zgolj volkodlaki.
Ne rečem, verska snov o morah in krsnikih ni tako obsežna, kakor je ona o volkodlakih. Ali, brate, da poslušaš, kaj vse veruje narod o vilah in veščah in zmajih, leto dni bi ne bil gotov s poslušanjem.
In še pomisli, brate, na Boga, sveto mu ime! – ne smeva pozabiti na Boga, tudi v dragega Boga veruje seveda narod. In veruje. Boga ti, najbolj baš vanj, kajti njegovemu svetemu imenu so pokorni i volkodlaki i vešče i mora i vse, še tokmakbabe.
Poslušaš ondotnega človeka, ko govori: vsaka druga beseda mu je Bog. Da ne veš, brate, tako ti Boga! – ali moli litanije, bogme, ali ti kaj pripoveduje o koruzi in janjcih, hvala Bogu na vsem!
In je genljiva njegova globoka vdanost v božjo voljo. »Ako Bog dá«, je začetek in konec vsej njegovi modrosti, prva in zadnja mu beseda: »Kam greš, ako Bog dá?« in »Kje si bil, ako Bog dá?« – »Tukaj, ako Bog da« ali »Ondukaj, ako Bog dá« ali koderkoli ali nikamor in nikoder, ako Bog dá.
Seveda, izjeme se dobé povsod, pa bi bilo čudo, če bi se med verno množico ne našli poedinci, ki so zgrešili pravo pot in jim je mlačna postala vera tako v volkodlake kakor v Boga in vse.
O taki izjemi so mi pripovedovali, in kar sem slišal, povem in povem tem rajši, ker stvar, ako Bog dá, ni brez koristne morale.
Dotični kmet, ki so mi o njem pravili, je bil imovit in je bila nemara baš njegova imovitost kriva, da mu je opešala vera – po besedah svetega pisma, da bo prej deva šla skozi luknjo v šivanki, nego bo prišel bogatin v nebeško kraljestvo »Deva« je toliko kakor kamela. Hvalili so kmeta, da je tako imovit, da se daje zvati in da iz enega litra napravlja dva.
Ako imaš, brate, zjutraj pot in se bojiš, da ne zaspiš ure, brate, naroči si cigane. Pa ti pridejo. Boga ti, cigani točno ob ukazanem času pod okno s talambasi in svirali in te bodo zvali. Talambasi so pauke. Ali je znak posebnega blagostanja onemu, kateri se dá zvati.
Pa tudi le imovit človek zmore, da iz enega litra naredi le dva. Če slaviš, brate, krstno ime, iz enega litra žeste ali spirita bogme narediš štiri, pet litrov rakije, da počastiš svojce, kume in sosede, hvala Bogu! Ako pa imaš novcev odveč kakor naš kmet, pa lahko ti in udri iz enega le dva!
Pa se je zgodilo in je imoviti naš kmet nasamaril osla in se pripravil na pot.
Zakliče z okna žena mu Kata in reče: »Pomozi ti Bog, Pero! Kam ideš, ako Bog dá?«
»Dobro ti srečo!« ji odgovori mož, »Idem v mlin.«
»Reci: Ako Bog dá, – Pero!«
»Čemu?« je odvrnil Pero. »Ako Bog dá ali ne, jaz idem v mlin.« – »Ajd, magare!« In odšel je svojo pot.
Pa se zgodi, predno je dospel do mlina, ga ustavi vojaška četa in ga vpraša kapetan, kod gre steza čez goro.
»Tod in tod, naravnost do tja, kjer so lani skoro videli medveda, potem desno in pri agini bukvi na levo in ko pridejo na pol pota, zopet na desno in tod in tod in tod.«
In je tako točno popisal, kam in kako, da je kapetan ukazal: »Hodi z nami, da si nam kažipot!« – in se ni dalo ukazu kaj upirati. Je kmet obrnil osla in ga zapodil domov, sam pa šel s četo in se je vrnil domov šele tretjo noč.
Potrkal je na vrata: klop, klop, klop!
Se otvori zgoraj okno: »Kdo je božji, da trka v gluhi dobi noči?«
Pa se je ponižno oglasil naš Pero: »Jaz sem, Kata, ako Bog dá!«