Ajdovo zrno.

Spisano: Simona Omahen, Petra Gobec Izdano: (COBISS) Viri: (COBISS) Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0. Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naši očetje so nekoč stanovali v vzhodnih deželah, tam kjer sije in greje sonce leto in dan, kjer je obilo zlata in bogastva brez mere. Toda sčasoma so se ljudje v tistih krajih pomnožili in naši očetje so se napotili iskat novih selišč. Miroljubni, kot so bili, so rajši zapustili kraj obilne sreče, kot da bi se bili ruvali in pobijali.

Popotnim je boginja, ki jih je ljubila zavoljo miroljubnosti, dala zrno, rekoč:

— Koderkoli boste popotovali, vsadite to zrno. Kjer bo ozelenelo in zraslo, tam ostanite, ako pa v treh dneh ne bo ozelenelo, ga izkopljite in se pomaknite dalje.

Nikjer ni zrno ozelenelo: ne na bregu morja Črnega, ne po poljskih planjavah, ne po nemških gorah. V zemlji slovenski pa je zrno ozelenelo in se belo razcvetelo. Rodilo je okusen in koristen sad. Se dandanašnji seje Slovenec ajdo. Kadar pa pritisne suša, ali pa ajdo popari slana, takrat je slabo za slovenskega kmeta.

zapisal J. Bohinc