Gavril Radomir

Bil je sin carja Samuela Bolgarskega. Samuel je dal med svojim vladanjem zaradi izdaje usmrtiti svojega brata Arona in celo njegovo družino. Preživel je samo njegov sin Ivan Vladislav, za katerega se je osebno zavzel Gavril Radomir. Za Gavrila se je govorilo, da je v katastrofalni bitki pri Sperheju rešil očetu življenje in da je bil hraber borec.^[2]

 

Približno takrat, ko je cesar Bazilij II. v bitki na Belasici porazil Bolgare in zajel glavnino njihove vojske, je Gavril s svojo vojsko porazil vojsko Teofilakta Botanijata in po očetovi smrti leta 1014 nadaljeval vojno z Bizantinskim cesarstvom. Vdrl je na bizantinsko ozemlje in prišel do Konstantinopla. Bizantinci so na svojo stran dobili Ivana Vladislava, ki je svoje življenje dolgoval Radomirju. Ivan Vladislav je na lovu pri Ostrovu Radomirja ubil in zatem sam zasedel bolgarski prestol.

Nekateri viri povezujejo Gavrila Radomirja s srednjeveško dualistično sekto bogomilov, ki se je v Makedoniji razširila med očetovo in njegovo vladavino.^[3]

Gavril Radomir je bil poročen dvakrat. Njegov sin Peter Delijan je igral pomembno vlogo v obrambi bolgarske neodvisnosti nekaj desetletij kasneje.

• Istorija na bâlgarskata dâržava prez srednite vekove, Tom I. Istorija na Pârvoto bâlgarsko carstvo. Čast II. Ot slavjanizacijata na dâržavata do padaneto na Pârvoto carstvo (852—1018). Vasil N. Zlatarski 4. Priemnicite na car Samuil i pokorenieto na Bâlgarija ot Vasilij II Bâlgaroubiec. (v bolgarščini)