Slepa sreča
| Slepa sreča J. D. Seigel, Mgr. |
| |||||||||||||
Bilo je v Londonu.
Velikaši so napravili slavnosten obed na čast jednemu najvišjih dostojanstvenikov v angleškem vojstvu. Imenujmo slavljenca z izmišljenim imenom; nadporočnik lord Valter Brown, vitez Rudečega križa i.t.d. — Koko očarovalno moč ima njegovo slavno ime. Glejte ga, tu sedi osobno mož, o katerem sem čul v teku tridesetih let tisočero pohvalo. V "krimskej vojski" se je proslavil, da so ga povzdigovali do nebes, in od onega časa ostane njegovo ime častno na veke. Ako sem ga opazoval, pozabil sem na jed in pijačo, imel sem ga za poluboga. Priprosto, uljudno obnašanje in miren in plemenit ponos v njegovem kretanju me je popolno omamil: v svojem veličastvu se mi je zdel uzoren duševen in telesen velikan. Oni pa menda ni videl da ga občuduja sto in sto oči, in da vsim utriplje srče v češčenju in ljubezni do njega.
Duhovnik na moji desni strani je bil moj dober znanec. Polovico svojega življenja je prežil v vojnah in med vojaki, postal je učitelj na vojaškej šoli v Vulviču (Woolwich). Slučajno so ozrem proti njemu in zapazim, da se njegove oči nekam čudno svetijo; nagne le k meni in mi kazaje na našega junaka posepeta: »Verujte mi — oni le je pravi bedak.«
Jako sem se zavzel nad temi besedami. Ko bi bile merile na Napoleona, Sokrata ali Salomona, bi se ne bil mogel bolj čuditi. Prepričan sem pa bil zatrdno, da je duhovnik skrajno resnicoljuben, in da je ljudi vedno milo sodil. Vedel sem tedaj nedvomno, da se svet res moti o tem namišljeno velikem možu: bil je bedak.
Čez nekaj dni se snideva z blagim duhovnikom in tedaj mi je odkril veliko skrivnost in začel.
Pred kakimi štiridesetimi leti sem podučeval na vojaškej šoli v Vulviču. Tu sem prvikrat spoznal mladega Valterja Browna. Vsi učenci so odgovarjali jedrnato na dana vprašanja a ta ni vedel niti najlažjih stvari. Bil je očividno dober, uljuden, ljubezniv in skomen. Za me je bilo mučilno gledati pred sebaj upodobljeno duševno revščino in pretresovati njegove neumne, prav budalaste in neslane odgovore. Smilil se mi je zelo. Mislil sem si mladenič mora pasti, ako pride zopet k skušnji. Hočem mu malo skozi pogledati in mu pomagati, da bi zdelal. Pozval sem ga k sebi in spoznal, da ne zna čisto nič druzega, kakor mal odstavek iz "Cezarja" prestavljati. Nekaj vprašanj sva toliko časa mlatila, da se jih je slednjič, ne da bi jih razumel, brez premisleka na pamet naučil, potem sem ga prepustil njegovi usodi. Da, gospod, skušajte razumeti; v moje največje začudenje je prejel prvi dar in burno čestitanje!
Cel teden nisem mogel spati. Vest me je mučila noč in dan. Kar sem storil se je zgodilo le iz sočutja in samo zato, da bi revežev padec pri skušnji ne bil tako sramoten — na toliko srečo nisem računal. Čutil sem se krivega. Butcu sem pripomogel do častnega pa odgovornega mesta; pri prvej priliki mora sebe in svoje podložnike pogubiti.
Krimska vojska se je začela. No, sem si mislil, sedaj vendar ta tepec v vojski lahko slavno pade, predno pridejo njegovej budalosti na sled. Slutil sem nekaj posebnega in res, kar stresel sem se, ko sem čul, da je odbran za stotnika v ednem polku, ki je imel odpotovati v vojsko. Boljši možje so morali osiveti in ostareti v službi, predno so dosegli vzvišeno čast. Kedo bi bil tudi mislil, da bodo oni naložili na neizkušene rame mladiča toliko breme odgovornosti. Preveč bi se mi že zdelo, ko bi bil postal korporal, ali stotnik — pomislite! Nisem imel miru.
Glejte, kaj sem storil jaz, jaz, ki tako ljubim mir in premišljevalno življenje. Rekel sem si: Ti si odgovoren deželi za moža; pojdi ž njim in zabrani mu, da ne bode preveč škodoval kraljestvu. Spravil sem skupaj svoje imetje in se oglasil pri onem polku, češ, da grem tudi v vojsko sprejeli so me.
Tukaj pa, dragi, je bilo grozno ž njim. Ali je napačno ravnal? Kaj druzega sploh ni naredil! Vedite pa, da nikdo ni vedel za njegovo skrivnost, vsak ga je krivo sodil in ravno tako tudi njegova delovanja; brezumne napake so imeli za nekak navdih njegovega iznajdljivega veleuma. Neprenehoma me je vznemirjalo, da ga je vsaka neumnost povzdignila v časti više. Saj bo še tako visoko zlezel sem si mislil, da bo njegov padec, kadar se mu dokaže nesposobnost, podoben solncu padajočemu iz oblakov. Stopal je čez mrtva trupla svojih predstojnikov od časti do časti.
V vročej bitki pade naš polkovnik. Stresnil sem se: Valter je bil prvi za njim. »No,« sem dejal, »če že mora biti tako, stali bodemo v desetih minutah pred svojim sodnikom, ta bode že ponižal tega osla.«
Bil je krut boj, naš polk je stal na prevažnem mestu za zavezno vojsko. Zedna napaka bi zadostovala, da bi bili vsi pobiti. V tem osodepolnem trenutku si je zmislil naš neumrljivi norec, da bi premestil svoje ljudi in nam zapove naskok na bližnji hrib, kjer o sovražniku ni bilo niti sledu. Pojdimo si mislim »sedaj bode vendar že konec budalosti.« Korakamo na vrhunec še predno so nas mogli zapaziti in nas zadržati. In kaj smo tam dobili? ... Oddelek ruske vojske kot rezervo. Ali smo bili potolčeni? ...... V devetindevedesetih slučajih bi se bilo to pripetilo, a nam — nikakor ne. Rusi so mislili, da nam sledi cela angleška vojna, in da je njihov načrt izdan in preprečen. Da bi se jeden sam polk drznil priti bilo je kar nevrjetno. Rusi se umaknejo in beže, mi jo udarimo za njimi. Oni sami so predrli nam nepremagljivo rusko središče, in dosedanje neugodno stanje zaveznikov se je spremenilo v hitro, slavno zmago! Maršalu Canrobertu, to videčemu, se je začelo v glavi vrteti. Strahoma občudovaje je gledal spremembo. Hitro pošlje pribočnika do Valterja Katerega prijateljaki objame in mu v pričo dveh armad pripne na prsa znamenje največjega odlikovanja.
Kakošno napako je pa Valter tukaj napravil. Svojo desnico je zamenjal z levico — to je bilo vse. Ukazano mu je bilo umakniti se nazaj in pomagati desnemu krilu, mesto tega je prodiral na levi po svoji volji. Cel svet je poln slave, katero si je pridobil ta dan, kot čudovit vojni veleum; ne bodo ga pozabili, dokler bode obstala zgodovina.
Tako je dober, čeden, ljubezniv in ponižen, kakor sploh more kedo biti, a on je preneumen, da bi se umaknil pod streho, če dežuje. Ne moremo pomagati! Največji bedak je na svetu, in pred pol ure še tega ni vedel nikdo razven mene in njega. Leto za letom mu sledi čudovita slepa sreča, katera se mu nikdar ne izneveri. Bil je slaven vojak v celem svojem življenju, ravnal je vedno bedasto, a vselej si je pridobil naslov viteza, barona, lorda i.t.d. Poglejte na njegova prsa, kako se bleste! Saj je skoraj zakrit z domačimi in tujimi častnimi znamenji. Da, gospod, vsak njegov križec je spomin na to ali ono gorostasno neumnost — vsi skupaj pa spričujejo, da je človeku najbolje, ako je rojen v znamenji "bika."