Stara indijska legenda

Nekega dne je v gozdu izbruhnil velik požar. Vse živali so prestrašene pobegnile stran, saj je bil ogenj zelo močan. Nenadoma je jaguar zagledal kolibrija, ki mu je letel čez glavo, vendar v nasprotni smeri. Kolibri je poletel proti ognju!

Karkoli se je zgodilo, ni hotel nehati. Nekaj trenutkov kasneje ga je jaguar spet videl leteti mimo, tokrat v isto smer, kot je hodil sam. Lahko ga je videl, kako prihaja in odhaja, dokler se ni odločil in vprašal ptička zakaj leta sem in tja, saj se je zdelo to zelo čudno obnašanje.

»Kaj počneš, kolibri?«

»Grem k jezeru,« je odgovoril. »S kljunom zajamem vodo in jo vržem na ogenj, da ga ugasnem.«

Jaguar se je nasmejal. »Si zmešan? Res misliš, da lahko sam pogasiš ta velik ogenj s svojim zelo majhnim kljunom?«

»Ne,« reče kolibri. »Vem, da ne morem. Ampak gozd je moj dom. Hrani in zaščiti mene in mojo družino, za to sem zelo hvaležen. In jaz pomagam gozdu rasti tako, da oprašujemo njegove cvetove. Jaz sem del njega in gozd je del mene. Vem, da ne morem pogasiti ognja, vendar moram opraviti svoj del.«

V tistem trenutku je gozdne duhove, ki so poslušali kolibrija, ganila njegova naklonjenost gozdu. In kot nek čudež so poslali ploho dežja, ki je ustavila velik požar.

Indijske babice to zgodbo občasno pripovedujejo svojim vnukom, nato pa zaključijo: »Želite v svoje življenje privabiti čudeže? Samo opravi svoj del.«

Članek je za kratek čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da ga medtem ne spreminjate. Oseba, ki je dodala obvestilo, je navedena v zgodovini urejanja. Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite. Namen obvestila je izogniti se navzkrižjem urejanj; prosimo vas, da ga med sejami urejanja odstranite, da ga bodo lahko izboljševali tudi drugi.