Dvogovor (Miran Jarc)

»Kaj si se vrnil spet
iz dežele nam neznane?
Za zvoke v tišini nabrane
prebučen je naš svet.

Ulovi radio val Berlin
ob saksofonu zažívi.
Ne radosti, ne bolečin,
le brzino v sedanjosti sivi.«

Glej, te nočne poljane
dihajo večnost osamljene,
iz njih iz dneva izgnane
ihtijo duše predramljene.

»Razglasi, manifesti, programi,
zakoniki, gesla, ukazi,
telegrafske besede, kovinski obrazi ...
Če hočeš uspeha, moraš z nami.«

Novi babilonski stolpi rasto
kot cerkve nekoč. Stroji himne pojo,
pred delom vsak je enak ...
Človeka pogoltnil je množic somrak.

»Množice naše — novo morje.
V njem utonilo je celo obzorje,
njegovi vali kipe do nebes,
najvišje zvezde preplavlja naš kres.«

Novi špartanski rod.
Čudežna vera in sila je tvoja.
V znamenju boja ...
Ne več strmečega kam, odkod.

Ali ob pozni uri nekoč,
ko boš stal gol kot v zimi drevo,
uprt v večnost, ki zanjó
ni vedela tvoja uporna moč,

tedaj se zgroziš nad življenji milijonov rodov,
zaveš se, da si v skrivnostne mreže ujet ...
takrat te pridem dramit spet
in spev, zdaj star, ti bo čudežno nov.