Dvig
| Dvig. Jože Pahor |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
»Nekdo gre sem gor,« je spregovoril zastaven mladenič kakih šestindvajsetih let, prekinil delo ter se obrnil v dolino. Živo je blestel decemberski sneg po višinah in pobočjih naokrog, niže spodaj je temnela široka črta v belini, borov gozd.
Delj časa je zrl, pa ni mogel prav razločiti.
»Ali ga vidite?« je vprašal priletnega moža in močnega, ki je na drugi strani počasi nakladal seno na sani. Pod gozdom je zdaj, pa pregloboko, da bi ga spoznal.
Tovariš se ni zmenil za vprašanje. Skrbelo ga je predvsem, ali ne bodo sani preširoko naložene, ker se potem rade razvežejo na poti v nižavo.
»Stlačiti je treba, da je kaj!« je opozoril čez nekaj časa z oblastnim glasom. »Težak si, gor se spravi!«
»Premalo je še,« je odgovoril Vence, zajel z vilami in vrgel v velikem zamahu na sani — »Kdo bo vsak čas lazil v reber!«
Nakladal je, dokler se je dalo, nato pa je stopil spredaj na sani in zlezel na seno. Z rokama in s koleni ga je stlačil, tovariš mu je pa še druzega natrosil.
»Kar gor, kar gor!« je priganjal lahkomiselno. — Bo vsaj hitreje drčalo nizdol!«
»Zadosti!« oporeka drugi. »Vožnja je lahko nevarna, ni vsak zanjo! Raje manj, pa gotovo!«
Vzravna se visok in rejen, pozna se, da trdo delo ni njegov vsakdanji posel. Po žrd gre, jo povezne podolž na seno, nato pa povežeta in stisneta naokrog z vrvjo ter popahneta sani od kozolca proti pobočju, kjer je bolj položno. Vrhovi visokih smrek zastirajo tam pogled v dolino, za njimi, na nasprotni strani se dviga visoko pod nebo široka, modra gora.
»Škoda,« pravi starejši mlajšemu, ko sta podložila sani, »škoda, da ni videti v dolino! Pokazal bi ti Pavlino pelje. Pri moji veri, malo je takih! Grča je bil stari Grižar, ni več izpustil, kjer je zgrabil: kakor ris! a je tudi kaj prigospodaril!«
Stari korenjak pokima zadovoljno z glavo ter porine klobuk nazaj, da se pokaže močno čelo.
»Samo ta gozd poglej!« se obrne proti smrekam. »Šest tisoč je vreden brat bratu! Vsi so vedeli, da se prodaja, pa ne da bi zvohali Griže! Molčal je, molčal ko riba, se dogovoril in odštel. Pri moji veri, vse hkrati, enega vrhu druzega in še ostalo mu jih je!«
Z glavo pritrdi in pokaže s prsti. Vence pa se mu smeje.
»Zakaj se smeješ?«
»Ker Vas nič ni rabil!«
Dreja je razumel. Ob semnjih je namreč vneto mešetaril in popival po vseh vaseh v okolici in razburjal duhove s svojim oblastnim posredovanjem, da so se mu mirni na daleč izogibali.
»To pa to! Takemu stiskaču mešetit, ali si padel na glavo? Saj bi se sedemkrat pokesal! A teknilo mu le ni, še gozda ni utegnil posekati, kar je starega! Se zeta je poiskal, do lasu enakega sebi. Potle pa je šel.« — Mešetar napravi z roko škodoželjno kretnjo. — »In še zet za njim, ker se je iz lahkoumnosti preveč gnal in pregrel.«
Pipo natlači iti prižge.
»Nu, kaj rečeš o gozdu? Ali ni po tvojih mislih?«
»Po mojih mislili?«
»Kako pa: Ti moraš vendar dobro ogledati, kaj in kako. In če je treba, ti rad svetujem, razumem take reči. Želim ti dobro, zakaj sem pa stric!« —
Mladenič zre gozd, vanj zatopljen ter si počasi gladi košate brke. Ni besede ne črhne. Stric ga pa gleda od strani, kakor bi hotel uganiti njegove tihe misli. Toda drugič ga ne vpraša, pozna ga dobro. Še nekoliko čaka, potem pa se zasuče:
»Na delo mora!«
Solnce se je borilo na obnebju in od časa do časa prebilo oblake. Tedaj je zablestel sneg po planini, da je jemalo vid. Rahlo je vel sever, v njem je včasi blisnila snežinka golomraznica. Trdo je škripala zmrzla škorja pod stopalom.
Delavca dospeta do praznih sani ter jih pahneta do kozolca. Koj nato pričneta spet nakladati seno, ki je bilo v kozolcu.
»Vražje mrzlo je«, izpregovori mešetar; »Pavla nama bo morala danes pošteno plačati. Tista gorka žganjica bi nič ne škodila, pa se ni spomnila!«
»Zakaj se pa Vi niste?« prekine Vence ter si mane trdi roki.
»Sama bi se morala, saj sem čakal. Pa reci naravnost, če moreš!« modruje dalje kmet. »Če le ni nekoliko na tisto stran po Grižarju; če le ni!«
Še bi govoril, da se ni začul klic.
»Vence!« ponovi tenak glas od one strani, kjer so čakale naložene sani.
»Kdo me kliče?« vpraša Vence, čeprav je že spoznal glas.
»Kvančnikov je,« odgovarja osorno mešetar; »nikamor ne hodi, ni časa.«
Vence ga gleda in pomišlja. Stric čuti to in ponovi odločneje, vendar še polglasno:
»Po svoji poti naj gre, sušica, kaj bi tod motil! Ga bom pa jaz odpravil!«
Mešetar se res odpravlja iz kozolca, ali Vence sc med tem odloči, zažene vile v seno in odide k fantu. Mrzlo gleda mož za nečakom, toda ne reče ničesar, da bi se moglo umeti. Nevoljno mrmra in počasi nadaljuje delo.
Za sanmi je stal Kvančnikov. Očitno se ni upal bliže. Istih let je kakor Vence, toda šibek in izpitih lic, vidno bolan.
»Saj vem, da te nadlegujem«, se opravičuje s tihim glasom, v zadregi in kakor bi iskal besed — pa sestra me je toliko prosila, da nisem mogel .... Ali greš nekoliko z menoj?« Opazil je bil. da je mešetarja prignalo zanimanje iz kozolca.
»Preveč se mi smili,« nadaljuje tišje — »ne morem je gledati več. Vedno joče, odkar govorijo .... Ljudje so že tako postrežni, da prinašajo vse še gorko in raje več ko je morda res!«
Spet premolkne in čaka, kaj bo dejal Vence. Mučen, težak je ta trenutek. Vence je v zadregi in šele čez nekaj časa vpraša kratko in prisiljeno:
»Kaj pa govorijo?«
Kvančnika osupne, negotov začne pripovedovati, kar je govorila vsa fara. V najkrajšem času se je imel Vence priženiti na Grižarjevo, kjer je gospodinjila mlada vdova Pavla sama. Po cele dneve je delal na nje premoženju, večere je pa presedel v njeni hiši. Pavla je bila vesele nravi in to ga je bolj in bolj privlačevalo.
Toda še nedavno so bile stvari povsem drugačne. Vence je hotel vzeti Kvančnikovo sestro, da že enkrat popravi krivico, ki jo je imel na vesti. Siromaštvo je vrglo premlado dekle v svet, služila je v vaški gostilni in zašla. Vrnila se je domov strta in spravila mater v bolezen. S težavo so se preživljali. Pozno v noč se je dekle trudilo s šivanjem, da so prehranili tudi otroka. Ko bi imel Vence stalno službo, bi Kvančnikovo že poročil, toda očetovo premoženje je bilo odločeno prvemu sinu in ni imelo kruha še za druzega. V pričetku jeseni je kazalo, da bo šel Vence k železnici, pa je stopil vmes mešetar Dreja, mladeničev sorodnik. Hkrati sta bila mlada človeka narazen in ljudje, ki so vedeli, da je mešetar zmožen prodati dušo, so sodili tudi o sorodniku, da ne bo mnogo pomišljal, če mu ima priti v pest lepo premoženje. Vedno več je bilo posmehovanja in zlobnih opazk in Vence, sicer priden delavec, se je bolj in bolj pogrezal v očeh vseh ljudi.
»Naj ti napiše pismo, sem hotel od sestre«, nadaljuje Kvančnik negotov »pa ni nič slišala. Naj govorim jaz, je dejala, saj imam oči, saj jo vidim, kako jo mori! In ti da imaš tudi vest!«
Spet umolkne in opazuje tovariša.
»Seveda, ona druga je bogata«, dostavi nato trše in s pridrževano strastjo »moja sestra nima ničesar!«
Vencetu je bilo očitanje neprijetno. »Kaj mi govoriš o tem, kaj mi mari bogastvo!« — se obregne nevoljno. Pa je čutiti, kakor bi besede ne prišle povsem iz prepričanja.
»Včeraj sta prešla dva meseca, odkar te ni bilo več pri nas. Sestra pravi, da so te pregovorili do kraja.«
Kvančnikov govori odločneje, nič več se ne prekinja.
»Pregovorili?« povzema Vence in samoljublje se oglaša v njem. »Pa če bi me tudi!« Hitreje odgovarja. — »Nisem nikak otročaj več, sam vem, kaj delam!«
»Torej delaš s premislekom?« vpraša važno Kvančnik.
»S premislekom!« potrdi Vence, nasprotnika pa zadene. Pobledi, spodnja ustna mu strepeta. Hkrati se zbudi v njem nepričakovan pogum. Z vso strastjo bi vrgel tovarišu v obraz: Ali ne čutiš, kako podlo je tvoje ravnanje? Toda ugrizne st v ustno, da zakrvavi, zdi se mu, kakor da je vse končano.
»Ali si se že povsem odločil?« vpraša kratko in zasekano. Iz glasu je čuti, kako se premaguje. Vence pa ga gleda, kakor bi ne umel docela. Kvančnikov omahuje.
»Stepišneg je bil včeraj pri nas in je to dopovedoval sestri in materi. Da ve z vso gotovostjo, je trdil in pripovedoval podrobnosti. Da nam bo pomagal, je tolažil sestro, on, malovrednež, slepar! Pilo me je tako, da se ne da povedati!«
Trenutek umolkne, lica mu zagorijo. Nestrpno sili v Venceta.
»Ali si se odločil?«
»Odločil? Kako misliš?« ponavlja ta nekoliko zmedeno ter si gladi močne brke.
»Za premoženje seveda!« odgovarja Kvančnik jedko. »Za lepo posestvo!« povdarja strupeno. »Saj se je lahko odločiti!«
Vence ga srdito pogleda, toda fant se nič ne prestraši. Kar napadi! govori njegovo oko. Iz ene krivice stori drugo!
Ta trenutek bi se dal pobiti, predno bi eno samo besedo obžaloval.
»Jeli res vse odločeno?« hoče vedeti gotovo. »Odgovori!«
Hkrati se vmeša oblasten mešetarjev klic:
»Se še nisi zmenil? Kaj vraga vežeš?«
»Torej mi odgovoriš zvečer?« opraša Kvančnikov. »Ob sedmih pridem po odgovor!«
Čutil je, da se hoče mešetar vmešati, zato se obrne, da bi odšel. Mešetar pa je z velikim korakom že čisto blizu.
»Ta pa že, ta-le«, se roga zaničljivo. »Ta ti bo dal nasvetov, da se boš kar cedil modrosti! Ta pa, ta!«
Kvančnik se okrene, kri mu vre v obraz, s tenkim, ostrim glasom vpraša:
»Kaj imate z menoj?«
»Nič, kar svojo pot pojdi, reva našoperjena! Kaj pa laziš tod? Mar bi si kje kaj zaslužil!«
»O, Vi zaslužite tudi brez dela! Ni nam mari kako! Pa Vas bo še peklo!«
Mešetar stopa naprej, ali mladenič se ne gane.
»Reva, pravite! Kdo ve, kako bo še z Vami!«
Mešetarja nekaj razvnema, oči se mu svetijo, njegova nasilnost vre na dan.
»Ti da si upaš? Ti smrkavec? Samo se zini, da ti razbijem čeljust!«
Sune se naprej, kakor bi hotel ustrahovati paglavca, pripravljen je na nasilnost.
»Vam ne bom molčal!« odgovarja strastno mladenič, toda umakne se, ko vidi, kako je Vence neodločen in brez besede. — »Vse se bo maščevalo,« dostavlja, toda glas mu je že tišji, mešetarjeva besnost je grozeča in nevarna. Še korak se umakne, ponavlja zadnje besede, ali usuje se ploha mešetarjevih in jih pogrne. Kvančnik odhaja s sklonjeno glavo, ponižan v dnu duše. Še poedine psovke meče zmagalec za njim, dokler ne izgine med smreke. Delavca pa odideta nazaj k senu.
Še delj časa je mešetar renčal naposled pa je začel izpraševati.
»Poslali so ga za teboj, kaj ne?« je ugibal. Meni lahko poveš in prepustiš, vse bom uredil, kakor treba! Kaj je hotel? Da pusti vdovo, kaj?«
Vence je odgovoril kratko in hitel povezovati seno. Nič mu ni bil po volji stričev nastop in Stepišnegovo ime mu je vedno neprijetneje zvenelo v ušesih.
»Tvojega otroka bo pomagal preživljati?« ga je nekaj vpraševalo. »On, goljuf in lahkoživec? Ki grabi bogastvo, da streže vsem svojim podlim nagonom?«
Mešetar ga nevoljno pogleduje in se obrega:
»O kom pa ne govorijo, če se ženi. Da si pameten, menijo vsi, ki kaj razumejo. Kaj boš beračico poročil, ki nima ničesar! Kam si z glavo! Saj bi se razdejal!«
Mešetar čaka, kaj bo dejal nečak, potem pa začne odjenljiveje, z drugim glasom:
»Denar hočejo, ali ne? Koliko?«
»Končajte že!« — se upre Vence in jezno pomeri hrusta. Mešetar pa se potaji, kakor bi ne videl.
Seno sta naložila, svetla krogla v oblakih se je že daleč nagnila nad goro na zapadu in sence so se vedno širje raztezale po planini.
»Od vraga si trmast, če se lotiš,« renči mešetar, ker ne more ničesar zvedeti od nečaka. — »Tak gozd, tako polje! Seve, če ima kdo mreno na očeh! Saj še ne veš, kaj se pravi biti sam svoj gospodar! Premlad si še, fant, premlad!«
Spravila sta sani na kraj, odkoder sta hotela v dolino. Še enkrat sta poskusila vrvi, nato pa si pozapela obleko. Mešetar si je še ovil okrog vratu debelo ruta ter opozoril, kako naj Vence vozi za njmi. Šel je namreč prvi, ker je bolje poznal pot s planine.
Sani so drčale navzdol večinoma ravno tam, koder so prispeli na vrh. Bilo je dovolj položno, le tuintam se je strmec povečal in tedaj so sani glasneje zašumele v zmrzlem snegu. Najnevarneje je bilo seveda na ovinkih; sani so se morale zaustavljati z nogama, sicer bi se lahko prevrnile. Z vso silo je tiščal mešetar s škornji v sneg, da mu je prašilo v obraz in od ene same kretnje je bila zdaj odvisna nele srečna vožnja, temveč tudi usoda vozačeva.
Kakih sto korakov zadaj je drčal Vence. Ni bil sicer novinec, vendar je sledil dovolj previdno, tembolj, ker je veter potezal vse močneje čez planino.
»Ho-jo! Ho-jo!« — se začuje v tem trenutku od spodaj glasen klic. Prav tedaj so izginile na ovinku stričeve sani in tudi Vencetove so začele pohitevati. Opozorjen s klicem, jih je naglo pričel zavirati in kmalu nato že prismučal do nevarnega mesta. Na desni je skoro navpičen prepad in ob robu nizek kamnat križ, znamenje, da je tu pred časom nekdo ponesrečil. Gotovo pozimi, ko je drčal s sanmi v dolino.
Toda Vence ima dovolj prisotnosti duha in tudi dovolj močno roko, da o pravem času zasuče sani mimo prepada za stricem, ki je bil med tem časom že daleč naprej. Vozila sta spet hitreje, ker je postala pot varnejša. Na obeh straneh pričenjajo bori, ki rasto vedno više. Mešetar drči brez skrbi, ker dobro pozna pot. Zato se tudi kmalu znatno oddalji od Venceta, ki vožnjo brž pospeši.
Toda komaj ima spet stričeve sani pred očmi, že tudi zapazi, kako se v največjem diru hkrati nagnejo na levo. Še trenutek in z vso silo zlete po bregu med smreke, zadenejo in obtiče. Vence nič ne pomišlja, ve le to, da se mora takoj ustaviti. Z vso močjo se upre s škornji v tla, da krenejo sani kar iz gazi, a v debelem snegu kmalu obstanejo. Vence skoči pokonci in hiti doli, kjer je mešetar ponesrečil. Skrbi ga najbolj, če ni morda priletel v kako drevo, kar bi bilo lahko usodno. Moža je res vrglo po bregu kakor trščico, toda dvignil se je že sam, čeprav ves krvav. Zadel je bil ob ostro prisekan štor ter si tudi obleko raztrgal. Vzlic krvavenju je rohnel kakor razjarjena zver in dolžil Kvančnikovega. Zakaj, to je Vence kmalu videl.
Tam, kjer je mešetar ponesrečil, je bil tenak bor potegnjen čez pot skoro do tal in zamet, ki je prav tukaj tvoril močan nasip, je deblo skoro popolnoma pokril. Ko je mešetar prismučal do onega mesta, je sprednja krivina sani s tako silo zadela ob borovec, da so odletele na levo ter se hkrati prevrnile, ser so že vsled zameta močno visele. Seno pa se je razsulo po snegu med drevjem. Morda je drevo upognil lovski tat, morda je bil tu res hudoben namen, mešetar je bil prepričan le o enem, da je Kvančnikov prav njima nalašč napel drevo čez pot. Nič ni zaleglo Vencetovo prigovarjanje; mešetar je klel, grozil in prisegal, da se bo maščeval. Obenem si je brisal kri, ki mu je obilno curljala iz rane na glavi. Nečak mu je pomagal, obkladal rano s snegom in naposled obvezal.
Sredi borov je bil že polmrak, ki je izdajal, da se bo hitro znočilo. Razlog več, da pričneta naglo z nakladanjem razsutega sena, če hočeta za svita domov. Vence se je takoj lotil dela, dasi se ni mogel prav otresti suma radi nesreče, mešetar pa se je polagoma nekoliko pomiril.
Tik pred mrakom sta došla v vas ter se lotila spravljati seno. Gospodinja Pavla, mlada, lepa žena jima je takoj ponudila južino, toda mešetar je odklonil.
»Delo je delo; prvo je!« je poudarjal. »Potem šele pride krepčilo. Ampak mraz sva imela na vrhu« namiguje, »tak mraz, da bi se za potrebo s čim segrela!«
»Vama bom prinesla žganja«, pravi Pavla in odhiti v hišo.
»Ni treba, saj ni treba!« kliče za njo mešetar, dasi mu je všeč tako.
»Ali kaj se Vam je zgodilo?« vprašuje vdova, ko se vrne. »Za božjo voljo!« krikne, šele zdaj opazi, da ima Dreja obvezano glavo.
V trenutku je bil mešetar spet v ognju. Kvančnikovega prične zmerjati in Pavla ne more ničesar pravega zvedeti.
»Pa mi ti kaj povej!« vpraša Venceta, ki je čvrsto odmetal seno. Šaleč se poizveduje podrobnosti in Vence ravnotako odgovarja. Vedno mu je bil razgovor s Pavlo lehak in prijeten.
»Ti, Pavla!« pravi mešetar, ki mu je všeč, da se mlada dva zbližujeta. »Še grižljaj kruha nama prinesi k žganju, pa ne bo treba druge večerje! Hitro bova gotova.«
Rekel je tako, prepričan pa je bil, da ne bosta ta večer šla nikamor, temveč povasovala pri mladi vdovi.
»Kaj? Brez večerje da bi vaju pustila? Po takemu delu? Pri nas ostaneta, da vesta!«
Še z roko jima je zabičala ter odšla v hišo. Stari pa je zadovoljno mlasknil z jezikom.
»Vedel sem, zato sem pa rekel. Praznik bo danes! Tistega iz črnine bova, naj me vrag vzame!«
Obenem razlaga, kakšen lep vinograd ima vdova. S senom hitita in ko dovršita delo, je že noč. Trudna sta in premražena.
V pritličnem oknu hiše zagori luč, svetlo oko, ki je plašno pogledalo v temo, in na dvorišču zablesti v dolgem pasu bel sneg. Zrak se je popolnoma umiril, oblaki so se spustili prav do streh in iž njih veje tih mraz.
Delavca gresta v hišo. Vence se gibčno vzpne na ognjišče ter sede na nizek stolček, stric ostane na tleh in si tlači pipo. Gospodinja pripravlja večerjo in vrže tupatam šaljivo opazko.
»Ne gre brez gospodarja!« brunda namenom Dreja. — »Ta ukrade smreko, oni kaj druzega. Vsak bi se rad okoristil, poštenjaka itak ni nikjer. Pavla, zadnji čas bo, red je treba napraviti, gospodarja vzeti v hišo!«
»Vzeti, vzeti! Samo kje vzeti?« hoče vedeti vdova. »Ali jih imate Vi kaj na prodaj?« Smeje se, zdravi zobje ji bleste.
»Ko pa ni takega semnja!« se muza Vence. »In če bi bil, enega bi moral oslepariti, tebe ali gospodarja! Stric ne zna drugače!«
»Če bi bil ti mešetar, kaj pa!« zavrača glasno možakar. »Ki ne veš, kako se živi na svetu! Kdor je pravi, tisti tako naredi, da je na obeh straneh zadovoljnost. Kdor tako zna, tisti je pravi. V treh tednih se že začne postni čas in zacvete leska. Treba bo, Vence, če ne, ostaneš stric; tvoja leta gredo tudi h kraju. Kar je, to je!«
Vendar razgovor še ne teče gladko; niti ni ura prava, niti se niso še povsem ogreli. Vencetu je Kvančnik v spominu in njegovih očitanj se ne more otresti. Nekaj mu pravi, kako je poniževalno, da ga ta fantič, mlajši in slabič, prijemlje kakor paglavca. Tudi na dekle misli, kaj mu neki hoče. Dobro se spominja, kako je nekdaj zagrozila, da pojde v vodo. S strašnim glasom je zagrozila. Obenem misli na Stepišnega, lesnega trgovca, ki si je nagrabil bogastva in ki išče zdaj ž njim samih naslad. — —
Večerja je pripravljena, prijetno diši, Pavla šaljivo vabi, použijejo vse kar na ognjišču. Med jedjo je opaziti kako blisne za oknom. Debele kosmine snega začno počasi lezti iz zraku in sedajo na okno. Vedno bolj poblestevajo v svetlobi luči, vedno gosteje se usipajo.
Dreja poišče nekaj čokljev pod ognjiščem in jih naloži na ogenj. Silno prijetno je v takih večerih, ko zunaj sneži, pri toplem plamenu v pogovoru, posebno če pride kdo v vas in če kroži potem med vasovalci buča z vinom. Kakor hitro se znoči, zapro vrata, sedejo in modrujejo, dokler ogenj polagoma ne ugasne in ne pokliče pozna ura k počitku.
Po vino mora seveda mešetar. Odkar ni v hiši gospodarja in pomaga včasi on na posestvu s starim hlapcem, mu gospodinja prepušča to čast.
»Ono boljše bomo nocoj«, pravi, ko prižiga svetilko »imela sva trdo delo. Butico bi si kmalu razčesnil, da bi nikdar več ne videl mokrega. Dobro, da je trda!«
Pa komaj odide — klet je bila na drugem koncu dvorišča, kjer je rastel star oreh — ko se začuje na skrleh pred hišo stepanje s čevlji. Gostač Martin stopi v vežo, nizek, že nekoliko sključen, v preširoki suknji, na kateri blesti sneg in z ogoljeno kučmo čez ušesa. Godrnja, da je zima prehuda, prezgodna in da bo zmrznil na cesti. Ni ravno dobrodošel, poznajo ga, da je včasi strupen.
»Ravno prav, da si tukaj,« prisekava skoro kričeč — »saj sem vedel, da si! Oni, kako mu že pravijo, Kvančnikov, stoji v snegu, pod lučjo tam na voglu, pa mi je naročil, naj te pokličem! Da bi rad govoril s tabo!«
Vence je zardel od zadrege, pa ni rekel ničesar. Pavla je povabila gostača, naj se ustavi pri njih in ni bilo treba ponavljati. Nerodno se je spravil na ognjišče in vpraševal po mešetarju. Kazalo je, kakor bi pravzaprav njega iskal.
Gospodinja odgovarja, Vence pa čuti, da mora iti, nekaj neumljivega ga priganja. Jeli Kvančnik že drugič prišel iz Nove vasi — oddaljena je dobro uro — ali je kar ves popoldne ostal tu, ugiblje. Kot vzmet se sproži z ognjišča in gre ven, ni mogoče drugače.
Sneg je še vedno počasi naletal. Pod lučjo za voglom je razločiti teman kip in Vence gre tja. Postava se zgane.
»Ali si pozabil?« vpraša tenak glas.
Vence odkima z glavo.
»Dolgo te že čakam. Preje, popoldne ti nečesa nisem povedal. Otrok je zbolel in je vedno slabši. Sestra je vsa zrušena.«
»Kaj je otroku?« vpraša Vence napeto.
»Ne vem. Šel sem po zdravnika, pa ga še ni.«
Vence molči in se zatopi v misli. Sam ne ve, kaj mu je, čuti razdvojenje. Tudi tovariš molči, pričakuje nečesa. Samo sneg tiho pada med nju. A Vencetove besede ni in molk reže Kvančniku v srce.
»Kaj je s teboj, Vence?« vpraša skoro proseče. »Ali se ti nič ne smilimo?«
Tedaj se srdito oglasi mešetar. Neslišno je došel po svežem snegu.
»Aha, si prišel! Lump hinavski! Tako torej znaš? Ljudi pobijaš?«
Hkrati zgrabi Kvančnika od zadaj za ramena in ga vrže vznak, predno se je ta še dobro zavedel. Povodenj psovk spremlja mešetarjevo kipečo jezo. In ni mu še dovolj. Šibkega mladeniča sune z nogo ter se pripogne, da bi ga z vso silo obdelal na tleh, kakor je.
Tu se mu Vence postavi po robu.
»Stojte!« krikne odločno in mešetar obstane. Pa takoj spet vzkipi in se razvname. Toda Vence ne pomišlja več, plane in sune strica, da se opoteče in komaj še najde ravnotežje.
»Niti dotaknili se ga ne boste več!«
Mešetar divja in hoče nazaj, toda Vence ga prime z železno roko in tira v stran:
»Niti dotaknil! Pojva!«
Kvančnikov vstane in dviga pest za podivjancem, strašno ogorčen in tresoč se po vsem telesu.
»Živina, živina!« bruha iz njega, mešetar pa kolne in psuje in se skuša otresti spremljevalca. Vence ugovarja, da ni gotovo, koliko je Kvančnikov kriv, ali sorodnika ni mogoče ugnati: ko je enkrat vzplamtel, se mora povsem izvihrati!
»Kaj se je spet zgodilo?« vprašuje Pavla, ko stopita v hišo, še vedno v prerekanju. »Kakor poletni dež je stric,« pristavlja šaljivo, »hkrati se ulije, pa hkrati spet pojenja!«
Mešetar se še huduje, pa je bolj videz ko jeza. Venceta je odtrgal Kvančnikovemu, zdaj bi ga rad spravil k dobri volji. Poln lonec vina, ki ga je bil prej prinesel in ki se je nekoliko ogrel pri ognju, porine predenj in ga sili, naj pije. Nato stopi k gostaču in ga izprašuje, pa so vprašanja nejasna in dvoumna.
Vence je razglašen ko prenapeta struna, nekaj ga muči. Ko se še Pavla oglasi in prigovarja, vzame vino in pije, kakor bi hotel plamen pogasiti v sebi. Odleže mu, dvigne se na ognjišče in sede na klop. Tudi Pavla prisede in razgovor se razpreda. Vence pije še več, se zlekne po klopi in mešetar mora kmalu spet po pijače.
Zunaj še vedno gosto naleta sneg, tiho, da se skoro čuje sesipanje, na ognjišču pa čvrsto plapola rdeče-rumen plamen, da se gorkota vije okrog, da čimdalje bolj prevzema vasovalce neka trudna lenost. Močno diši staro vino in vedno mehkeje leze v žile.
Vence se pomalem šali s Pavlo, ki ne ostaja dolžna. Razpoloženje se spreminja, Vence se ogreva. Mlada gospodinja je mikavnejša, vse lepša, bližja. »Polje, gora,« zveni mladeniču v ušesih, zdi se mu, kakor bi pričel polagoma razumevati. S silo potlači, kar je še razglasja v njem, da se utopi daleč nekje. Vse pozabi, vedno prijetnejši je večer, vedno ugodneje mu je. Prime Pavlo za mehko, polno roko in jo draži.
»Povarovati te moramo, da te ne bo strah, ker te stari hlapec neče!«
Mežika z očmi in se smeje, mešetar pa zadovoljno kima.
»Čuj bliže, nekaj ti bom povedal! Čuj na uho!«
Pavla se skloni, mešetar pa porabi trenutek in se pritajeno meni z gostačem.
Vence zapazi.
»Čuj bliže!« ponavlja glasneje in mežika. Vendar so njegove oči povsem drugje, hkrati je ves pozoren. Pavla se skloni k njemu in Vence ji nekaj pove, da se glasno zasmeje. Mešetar se zasuče, zadovoljstvo se mu sveti v obrazu.
»Tako je prav, čemu smo pa mladi,« pritrja glasno. — »Pij, Vence, pij! Danes imava praznik!«
Vence pije, pa se ne da prevariti. Skrivaj opazuje sorodnika, toda budno, vsa prejšnja lenost se mu je spet izgubila iz udov. S Pavlo se šali, obenem pa opazuje. Vidi, da imata z gostačem nekaj važnega in da skrivata. Naredi opazko, še drugo in mešetarju je umešavanje nadležno.
»Siten si ko obad!« se otresa. »S Pavlo se pomeni.«
Toda Vence si ne da dopovedati. Njegov sum je narastel, ulovil je besedo o Stepišnegu in osupnil. Tudi stric je torej v zvezi s tem človekom? S to živaljo brez vesti in brez sramote? S pijavko in nasladnikom? Za plačilo, kako pa, za dobro plačilo!
Vence se vzravna, kakor bi niti ne pokusil vina, ostra igla se mu zabada v srce.
»Kaj je s Stepišnegom?« vpraša rezko. »O čem se meni ta?«
»Nič,« pravi mešetar kratko in nevoljno pogleda sorodnika. Opazi pa, da Vence ni zadovoljen z odgovorom, zato takoj pristavi:
»Nekaj gozda bo kupil, doli na Brdu!«
Dasi je Stepišneg lesni prekupčevalec, vendar ve mladenič dobro, da mešetar laže. Ve, da prekupčuje zdaj, ta trenutek s človekom. Srdito zapiči vanj oči, da še gostača zbega ta pogled in da se primakne k ognju ter ga začne grebsti. Tišina je in v tišini huškne nagla senca mimo obsneženega okna. Mešetar se zajezi, takoj nato pa stopi ven, glasno zmerjaje, kdo neki vohuni pod tujimi okni.
»Sosedo včasi skrbi po nepotrebnem,« pravi Pavla zlovoljno, »kdo je. pri meni. Da bi jo dobil Dreja enkrat v pest!«
Mešetarja pa še ni nazaj. Vence gleda gostača in zdi se mu, da je nemiren. Pomisli, nato pa vpraša trdo, da ga Pavla kar pogleda:
»Kdo je bil?«
»Kdo?« menca gostač. »Kaj vem, kdo?« Nikogar najbrže, sneg se je usul s strehe, nikogar ni bilo!«
Spet trenutek mučne tišine. Starec popravlja ogenj, da bi umaknil obraz slepemu mladeničevemu očesu. Vence pa bi najraje planil za mešetarjem, ko bi ga ne prikovalo na mesto gostačevo tajenje. Kri mu kipi v obraz, sram ga je. Čuti, da ve gostač še več, a da se mu je posrečilo vse utajiti.
»Ali ni bil oni, Stepišneg?« vpraša spet starca in ga gleda z vsem zaničevanjem. Toda ta odgovarja nedolžno in nevedno, da Venceta še bolj razvname. Prepričan je, da se vse to, tako skrito in tajno, suče zgolj okrog njega. Sredi mreže je, ki je doslej še zapazil ni in noge so mu v zankah, da ne more nikamor. Kakor bi stopil iz teme, mu je, hkrati plane luč na njegova, dejanja, vidi daleč naprej.
Med tem se mešetar vrne. Če imajo še kaj vina, je njegovo prvo vprašanje. Videti je, da bi se rad izognil vsakršnemu poizvedovanju. Ali Vence je nestrpen, takoj hoče vedeti, kdo je neki bil.
»Ne vem,« pravi mešetar, »če se ni vrnil oni pohajač!«
»Ni res, drugi je bil!«
»Gledat bi šel za njim, čemu se zdaj usajaš! Nikogar nisem našel!«
Mešetar odgovarja glasno in porogljivo. Vence pa ve le eno, da mora raztrgati mrežo. Moč čuti in zavest krivde obenem. Trdo zastavi vprašanje, glas mu drhti:
»Ni bil Stepišneg?«
»Ni bil!« odvrne sorodnik kratko in brez pomišljanja.
»Razločil sem postavo pri oknu!«
»Ni res!« je kratek, trd odgovor.
»Stepišneg in nihče drugi!« zavrne Vence, kakor da ni ugovora. — »Kaj sta imela,« — kipi grozeče.
»Kaj tebi mari?«
Oblastno gleda mladeniča, obenem škili na gostača, jeli kaj izdal. Prepriča se, da ni ničesar odkril.
»Obsedlo te je nekaj ali pa si pijan,« nadaljuje nato za znamenje mirneje.
»Bog ti daj pamet in pa soli v glavo. Po klopi se zlekni in pij, da grem po drugo!«
Ponudi mu lonec, mladenič pa sune. da vino pljuskne po ognjišču. Mešetarjevo priznanje, da je bil zunaj Stepišneg, ga je tako zadelo, da ni več našel besede od razburjenja. Toda odločil se je že in v istem trenutku skočil z ognjišča.
»Kaj pa bo? Kam misliš?« se široko razkorači pred njim mešetar ter mu, hrust kakor je, zastavi pot. Vencetov sunek z loncem ga je bil razdražil, govori z vso oblastnostjo. Toda tudi mladenič je razburjen do skrajnosti.
»Proč!« krikne srdito. — »S sleparji nečem imeti opravka!«
»Kako? Slepar?« vpije mešetar. — »Z mano govoriš tako?« — Zgrabi ga z obema rokama. »Nikamor ne boš šel!«
»Proč!« ponovi srdito Vence, toda hrust se ne umakne. Še nazaj ga potiska, kakor da je otročaj. Mladenič pa hkrati vzkipi kakor divji, se bliskoma zasuče in otrese, mešetar pa prileti kakor zviška na škrli, krikne in obleži. Naglo skoči Pavla k njemu, pa je že nezavesten in sredi krvi.
Vence gre ven in obstoji v metežu, kakor bi si hotel razložiti, kar se je zgodilo. V sencih in prsih ga tišči, čuti. kako jo nekaj med njim in bolnim otrokom.