Andrej Škerlep
Slavko Splichal: Kultura javnosti. Ljubljana:
Založba FDV, zbirka Javnost, 2005.
194 strani (ISBN 961-235-210-0), 3.900 SIT
Knjiga Kultura javnosti prinaša pet avtorjevih razprav, ki niso integrirane v enotno besedilo,
se pa vrtijo okrog osrednjih tematskih osi. V prvi polovici prinaša v slovenskem prevodu dele
besedila o razvoju ideje javnosti in publicitete v moderni politični filozofiji, ki je bilo prvič objavljeno v Splichalovi knjigi Principles of Publicity and Press Freedom, izdani leta 2002 pri
ameriški založbi Rowman in Littlefield; v drugi polovici prinaša dodatna poglavja o cenzuri,
pravni ureditvi radiotelevizije po modelu javne službe in transnacionalizaciji komuniciranja v
evropski javni sferi. Pristop je mogoče označiti kot interdisciplinarno povezovanje analize ideje
javnosti in publicitete v zgodovini moderne filozofije na eni strani ter družboslovne, oziroma
ožje, komunikološke analize razvoja sodobnih medijev in pogojev demokratičnega komuniciranja na drugi strani. V prvem delu avtor municiozno prikaže pojmovanje javnega komuniciranja
pri Miltonu, Spinozi, Burku, Locku, Kantu in Benthamu; omeniti velja, da sta v primerjavi z
omenjeno ameriško izdajo žal izpadli samostojni poglavji o Rousseauju in Marxu. Hkrati pa poglede omenjenih filozofov avtor neprestano razlaga in dopolnjuje z idejami družboslovcev, kot
so Dewey, Tönnies, Mead, Habermas, Ross, Festinger, Lasswell, Noelle Neuman in dr. Splichal
v središče obravnave postavi ideji javnosti in publicitete, ki ju razlaga prek pravic do svobode
govora in svobode tiska, v sodobnih ustavah zapisanih v zbirki za pravno državo konstitutivnih
državljanskih pravic. Prikaže, kako so se te ideje razvile v obdobju zgodnje moderne, tj. med
prvo polovico 17. stoletja in prvo polovico 19. stoletja, ko je prišlo do burnega vzporednega
razvoja tiska na eni strani in politične demokracije na drugi strani. Pokaže na dva alternativna
tokova pojmovanja vloge tiska in publicitete, ki ju imenuje krepka in šibka javna sfera, katerih
začetnika sta Immanuel Kant in Jeremy Bentham. Po avtorjevem mnenju je idejo javnosti in
publicitete najbolj prodorno opredelil Kant, ki je na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, odgovoril,
da je to izstop iz dobe nezrelosti s pogumom javno uporabljati svoj um v vseh zadevah. Kant si
je načelo publicitete zamislil kot način usklajevanja politike z moralo po formuli, da so napačna
vsa dejanja, katerih maksima ni združljiva s pubiliciteto, tj. z njihovo objavo in javno racionalno obravnavo. Splichal zastopa stališče, da je kantovsko načelo publicitete pravo izhodišče za
razlago pomena svobode govora in tiska, vendar ugotavlja, da je v nadaljnjem zgodovinskem
razvoju tako razumljeno načelo publicitete zasenčila alternativna razlaga Kantovega mlajšega
sodobnika Jeremyja Benthama, ki je publiciteto opredelil kot javni nadzor. V prvotni Benthamovi
opredelitvi je tisk prikazan kot nadzornik državnih institucij, kar pomeni, da tisk nastopa kot
četrta veja oblasti oz. kot pes čuvaj. Splichalova zgodovinska analiza odlično prikaže, kako se je
ta prvotna ideja javnega nadzora spremenila najprej v Tocquevillov negativni odnos do javnega
mnenja in tiska, ker ta izvaja nadzor večine nad manjšino oz. posamezniki tako, da jih prisiljuje
h konformnosti. Končno degradacijo vloge tiska kot nadzora prikaže Edward Ross, ki napravi
»socialnopsihološki« obrat v razlagi vloge medijev s tezo, da gre v javnosti pravzaprav za nadzor manjšine nad večino, saj mediji pri občinstvu dosežejo internalizacijo, kar v končni instanci
pomeni, da so mediji postali instrument nadzorovanja in discipliniranja množičnih občinstev,
česar se pa sama občinstva sploh ne zavedajo. Zgodnje razsvetljenstvo je razumelo svobodo tiska
kot svobodo izražanja (v funkciji racionalnega razpravljanja), ker pa so se mediji v 20. stoletju
spremenili v industrijo, ki jo nadzirajo kapitalske elite, v pozni moderni dominira razumevanje
svobode tiska kot svobodnega lastniškega razpolaganja z mediji. Poleg industrializacije medijev,
ki so vse bolj lastniško in upravljalsko skoncentirani v rokah elit, se je v 20. stoletju pojavila še
nova industrija promocije posebnih interesov – marketing, oglaševanje in odnosi z javnostmi – kar
Družboslovne razprave, XXII (2006), 51
141
Recenzije
Splichal (s sicer neimenovanim Mayhewjem) imenuje »nova javnost«. Nadalje obdela mehanizme
komunikacijskega nadzora prek ideje cenzure v širokem pomenu, ki jo tudi v posebnem poglavju
obdela z različnih vidikov, od promocijskega proizvajanja vidnosti do zgovornosti cenzuriranega
molka, od promocijskih informacijskih subvencij medijem do okvirjanja vsebine prepričevalnega
komuniciranja. V tej »novi javnosti« se udejanja Rossov model javnosti kot nadzorovanja močnih
kapitalskih institucij nad diskurzi množičnih medijev in promocije, s čimer se javni diskurzi vse
bolj spreminjajo v panoptikon nadzorovanja in discipliniranja množic, kot je to formuliral Foucault.
Splichal v zadnjih dveh poglavjih nakaže dve možni rešitvi te kritične situacije, ki sta v skladu s
kantovskimi načeli krepke javne sfere. Prva rešitev je zakonska ureditev radiotelevizije po modelu
javne službe, s čimer Splichal še enkrat intervenira v slovenske javne razprave o medijski regulaciji.
Druga rešitev, ki jo Splichal dosledno izpelje iz svoje predhodne analize, je regulacija, izhajajoča
iz nove »državljanske pravice do komuniciranja«, katere dosledno udejanjanje bi moralo posebej
upoštevati pet pravic: prvič, pravico dostopa do informacij, drugič, pravico do posredovanja informacij in izražanja mnenj, tretjič, pravico do dostopa do medijev, četrtič, pravico do participacije
v javnem komuniciranju, odločanju in upravljanju medijev, ter petič, pravico do izobraženosti, ki
omogoča refleksivno in komunikabilno artikulacijo mnenj v javni razpravi.
Splichalovo delo Kultura javnosti je izjemno temeljita interdisciplinarna razčlenitev temeljnih
načel javnega komuniciranja, ki ima jasno stališče do obravnavne problematike, prinaša vrsto presenetljivih vpogledov in ponuja pomembne izvirne rešitve. Zahtevnejšim bralcem priporočam, da
slovensko različico berejo skupaj z zgoraj omenjeno ameriško izdajo, ki ima bolj jasno in dosledno
izpeljan lok zgodovinske analize, pričujoče delo pa v drugem delu prinaša dodatna besedila o aktualnih problemih. Na ravni vsebine je mogoče kritično pripomniti, da kljub deklarativni afirmaciji
Kantovega pojmovanja svobodne javne rabe uma kot ključnega principa javnega komuniciranja
ta ideja v tem besedilu še ni povsem izpeljana, saj v prikazu umanjkata tako etično-deontološka
razsežnost kot pravno-politična razsežnost Kantove misli, ki tvorita temelj aktualnih razprav o
deliberativnem modelu demokracije. Na formalni ravni pa je treba kritično opozoriti, da avtor
svoje izjemno poglobljeno poznavanje problematike kaže s prepogostimi digresijami k obrobnim
temam, kar fragmentira glavni narativni tok in sistematičnost njegovega besedila.
Metka Kuhar
Darja Kobal, Janez Kolenc, Nada Lebri~, Bojan Žalec:
Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo – Interdisciplinarni
pristop. Ljubljana: Študentska založba, zbirka Scripta, 2004.
171 strani (ISBN 961-6446-76-2), 3.900 SIT
Monografija Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo ubira, kot pove podnaslov,
interdisciplinarni pristop k proučevanju samopodobe, motivacije in tekmovalnosti. Zasnovana
je na ugotovitvah temeljnega projekta Sodobni pristopi k motivaciji in tekmovalnosti v modelih
samopodobe, ki ga je financiralo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Avtorji izhajajo iz
hipoteze, da sta motivacija in tekmovalnost pomembno povezana s samopodobo. To hipotezo
skušajo teoretično utemeljiti in empirično dokazati. V prvem delu knjige so vsi trije osrednji pojmi
analizirani s t. i. filozofskega vidika. V drugem delu knjige so ti fenomeni obdelani s psihološkim
pristopom (»na ravni človekove psihe in njegove vpetosti v življenje in odnose z drugimi«, 9).
Tretje poglavje pa je sociološke narave in razlaga razmerje med Slovenijo in nekaterimi drugimi
evropskimi državami v odnosu do omenjenih pojavov.
142
Družboslovne razprave, XXII (2006), 51